Rusija kot tretji Rim - zgodovinski mit ali realnost?

V šolah so nas učili, da je Rimsko cesarstvo propadlo leta 476, ko so barbari zavzeli nekoč slavno mesto Rim. Posledica razpada imperija je prinesla na področje zahodne Evrope kaos in zmedo ter številne novonastale države, ki so se borile za rimsko nasledstvo in njeno prestižno dediščino. Karel Veliki je bil prvi vladar, ki je tristo let po razpadu Rima uspel na pogorišču rimske države ustvariti mogočno kraljestvo na zahodu, t.i. Frankovsko državo, vendar se je po njegovi smrti država razpadla, težišče »rimske tradicije« pa se je preselilo na drugo stran reke Ren. Takrat je Oton Veliki, nemški vladar, razglasili svojo državo za naslednico »rimskega cesarstva«. Zato smo Nemčijo dolgo časa poznali pod imenom »Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti.« Vendar se je pravi Rim pred nastopom zmede še pravočasno rešil na Vzhodu, v mestu Konstantinopel oz. v današnjem Istanbulu, ki je s svojim mogočnim obzidjem predstavljal nepremagljivo oviro za tuje napadalce tistega časa.

Novi Rim se je ponašal z izvirno orientalsko kulturo, ki je bila pomešana z grško in rimsko vsebino. Čeprav je bil po znanju, kulturi in omiki daleč pred svojimi zahodnimi tekmeci, ga zahodni vladarji nikoli niso priznavali za zakonitega dediča rimske tradicije. Prezirali so jih tudi zato, ker so bili pripadniki pravoslavne cerkve, ki ni priznavala papeške nadoblasti, ki je na zahodu pomenila alfa in omega evropske kulturne duhovne moči. Zahodnjaki so pravim Rimljanom na vzhodu dali zaničljivo ime »Bizantinci«, ki še danes v slovarju predstavlja lastnosti zahrbtnega in hinavskega človeka. Bizantinci so sebe imeli za Rimljane, vendar ker so zgodovino pisali zmagovalci, so do današnjih dni ostali poznani kot neslavni Bizantinci.

Čeprav so se na zahodu barbari civilizirali, so kljub temu ohranili nekatere svoje običaje, ki so se odražali v vojnah, nasilju, sežiganju čarovnic in znanstvenem mračnjaštvu. Poznano je dejstvo, da je bil Karel Veliki nepismen vladar, ki se ni znal niti podpisati na uradne listine cesarskih odlokov. nemški cesar Karl V. pa naj bi izjavil, da se on samo s svojimi konji pogovarja po nemško, zato sta nemško plemstvo in duhovščina tistega časa uporabljali latinščino za svojo uradno pisavo. To je kasneje privedlo do protestantske revolucije v 16. stoletju, v 17. stoletju pa do krvave verske vojne med protestanti in papisti. Friderik Barbarosa je še eden vladar iz srednjega veka, ki je bil poznan po svojem divjaštvu in preziru do vzhoda. Zahodni duhovni in posvetni vladarji so gledali na Vzhod z velikim nezaupanjem in prikritim sovraštvom. Krščanska cerkev se je zaradi tega leta 1054 razdelila na dva pola: zahodno-katoliški in vzhodno-pravoslavni. Kasneje so celo križarji leta 1204 napadli mesto Konstantinopel in ga zavzeli, da bi ga oropali in prisilili, da sprejme papeško nadoblast in prevlado Zahoda nad Vzhodom. Križarski rop Konstantinopla se danes šteje za drugo največjo in najsramotnejšo kulturno tragedijo v zgodovini človeštva, takoj za sežigom Aleksandrijske knjižnice v Egiptu. Vendar se je mesto kljub temu postavilo na svoje noge, toda ne za dolgo, saj so ga kmalu zatem leta 1453 napadli in zavzeli še Turki in ga dokončno spremenili v svojo prestolnico. Tako je drugi Rim prenehal obstajati.

Vendar se naša zgodba tukaj ne konča. Rim se je tudi tokrat uspel rešiti. V času, ko se je zahodna Evropa izgubljala v temačnem srednjem veku, se je drugi Rim uspešno povezoval s Slovani, ki so se naselili na Balkanu in v vzhodni Evropi. Upam, da ni potrebno omenjati dejstva, da nosi beseda »Slovan« v vseh zahodnoevropskih jezikih še danes sinonim za sužnja. Tako nas vidijo na zahodu, kot poceni delovno silo. Vendar nas drugi Rim ni obravnaval kot svoje sužnje. Drugi Rim je pomagal utrjevati kulturo slovanskih plemen, saj so s pomočjo misijonarjev, kot sta bila Ciril in Metod, vzhodna in južna slovanska plemena dobila svojo prvo pisavo in osnovo za kasnejši razvoj svoje lastne državotvornosti. Kasneje so zaradi tega mnogi Slovani sprejeli pravoslavno vero, kar je še bolj razjezilo Vatikan, ki je na Balkanu in vzhodni Evropi pomagal zasejati seme sovraštva med narodi različne veroizpovedi.

Slovanov nas je več kot 300 milijonov. Premalo promoviramo svojo kulturo.

Od vseh Slovanov, ki so jih v drugem Rimu najbolje cenili, so izstopali predvsem Srbi, Bolgari in Rusi, ki so že v 9. stoletju doživeli svoj kulturni razcvet, ki ga je zahodna Evropa odkrila šele v času renesanse in humanizma v 16. stoletju, ko so zaradi Martina Lutra (Slovenci pa s Primožem Trubarjem) dobili svoj prvi knjižni jezik. Zato ni čudno, da so na Zahodu prezirali in sovražili tudi Slovane, pravoslavno cerkev in vse narode, ki so se povezovali z vzhodnorimsko tradicijo.

Ko je padel Konstantinopel v turške roke, se je rimska dediščina zaradi prijateljske politike do Slovanov preselila v Moskvo. Tam je bila dolgo časa varna pred zahodnimi križarji in turškimi zavojevalci, zato pravijo, da je Rusija postala tretji Rim oz. edina prava zakonita naslednica rimske dediščine. Šele v tej luči lahko razumemo, zakaj so mnogi Zahodnjaki od križarjev, Švedov, Poljakov, Napoleona, nemškega cesarja Viljema II. do Hitlerja poskušali zavzeti in uničiti Rusijo. Vsi omenjeni akterji so bili bodisi potomci nekdanjih barbarov ali pa so se sami oklicali za naslednike Rima in so poskušali prevladati nad Evropo, zato so prezirali pravega rimskega dediča na Vzhodu, ki jim je vse njihove načrte prekrižal. Vsi napadalci so bili namreč v Rusiji hudo poraženi. Izkazalo se je, da je Rim  vse do današnjih dni ostal nepremagljiv. Zato legenda pravi, da naj bi v Moskvi še naprej živel duh tretjega Rima.

»Rusija je prilagodila kapitalizem in politični sistem svojemu okolju«

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.