1984: Leto, ko ruski športniki niso šli na olimpijske igre

»Prišlo je od nikoder. Nevihtni oblaki so se sicer zbirali, a je bilo vseeno to nenadno. Najprej se mi je zdelo, kot da se je odprla Zemlja in je vse padlo notri; kot da sem v vakuumu. Cilj, za katerega sem tako delal vrsto let, je naenkrat izginil … Ni bilo jasno, kaj bo sledilo potem,« je Vladimir Salnikov, ruski plavalec in štirikratni olimpijski prvak z vzdevkom »Pošast iz valov«, opisal svoja čustva, ko je slišal novico, da bo Sovjetska zveza bojkotirala poletne olimpijske igre 1984 v Los Angelesu.

Ne bomo se spustili na nivo predsednika Carterja?

Pričevanje Salnikova jasno izraža dvom, da so sovjetske oblasti res vnaprej načrtovale preskočiti igre leta 1984, da bi se maščevale ameriškemu bojkotu poletne olimpijade 1980 v Moskvi. V začetku leta 1980 je predsednik Jimmy Carter Moskvi izdal ultimat in zahteval umik sovjetskih čet iz Afganistana v roku enega mesca. Nepresenetljivo je Kremelj zahtevo ignoriral, športniki iz ZDA in še več kot 60 drugih držav pa so poleti leta 1980 ostali doma.

Pred olimpijado 1984 v Los Angelesu so sovjetski voditelji sprva javno govorili v prid sovjetski udeležbi. Decembra 1982 je visok sovjetski funkcionar Gejdar Alijev takratnemu šefu Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) Juanu Antoniu Samaranchu povedal: »Pripravljamo se na igre v Los Angelesu. Slišimo govorice o morebitnem bojkotu z naše strani. Ampak mi se ne bomo spustili na Carterjev nivo.«

Juan Antonio Samaranch (levo) in Gejdar Alijev (desno) na sestanku v Kremlju

Vjačeslav Un Da Sin/TASS

Jasno je, da so se Sovjeti veselili olimpijade 1984. Podobno je tudi sedanje rusko politično vodstvo načrtovalo normalen nastop na igrah leta 2018, a je dopinški škandal pokvaril te načrte.

Histerija in medsebojne obtožbe

Zakaj pa so si sovjetske oblasti premislile pri igrah leta 1984? Verjetno je bila kriva takratna vroča politična situacija, saj so se v drugi polovici leta 1983 povečevale napetosti. 1. septembra je bilo sestreljeno južnokorejsko potniško letalo v sovjetskem zračnem prostoru, kar je sprožilo ogorčenje na Zahodu. Sledili sta ameriška invazija na komunistično Grenado in nameščanje ameriških balističnih raket srednjega dosega v Evropi. Odnosi med velesilama so dosegli skrajno dno.

»Gruzija«, vodna baza sovjetskih atletov

Galina Kmit/Sputnik

V ozračju politične histerije in medsebojnih obtožb je Kremlin zahteval pisna zagotovila, da bodo sovjetski atleti varni v ZDA, a Američani tega niso bili pripravljeni storiti. Prav tako niso dovolili Sovjetom neposrednih čarterskih poletov iz ZSSR v Los Angeles in priveza ladje Gruzija v ameriškem pristanišču. Maja 1984 se je politbiro na čelu z generalnim sekretarjem Konstantinom Černenkom odločil bojkotirati igre v Los Angelesu. ZSSR je sledilo še 13 drugih socialističnih držav.

»Hvala, tovariš Černenko«

Od odsotnosti sovjetskih atletov na igrah so seveda največ pridobile ravno ZDA, ki so osvojile 83 zlatih, 61 srebrnih in 30 bronastih medalj oziroma kar 174 od vseh 221 podeljenih medalj. Pri zlatih medaljah je to še danes absolutni rekord. Prav je imel ameriški komentator, ki se je med zaključno slovesnostjo zahvalil »tovarišu Černenku«, ker je dal »ZDA več zlatih medalj kot katerikoli športnik v zgodovini iger«.

Za primerjavo povejmo, da je ZSSR leta 1980 dobila le tri zlate medalje manj, je pa osvojila več srebrnih in bronastih odličij – skupno 195 medalj. Sovjetski športniki so pred igrami 1984 zares veliko obetali.

Sovjetske gimnastičarke so osvojile zlato na olimpijskih igrah leta 1988 v Seulu

Sergej Gunejev/Sputnik

»Po igrah leta 1980 smo dobili odlično financiranje in vrhunske športne objekte. Na podlagi rezultatov sezone 1983 smo predvidevali, da bomo dobili celo 62 zlatih medalj (proti 40 zlatih pri Vzhodnih Nemcih in 36-38 pri Američanih) … Prepričan sem bil, da bomo zmagali na igrah 1984. Olimpijada v Seulu 1988 je potrdila, da sem imel prav. Povozili smo vse [ZSSR je osvojila 55 zlatih odličij, ZDA 35],« je pozneje komentiral Anatolij Kolesov, namestnik šefa Državnega športnega komiteja ZSSR.

MOK si je takrat prizadeval, da bi preklical bojkot, želel je izpogajati dogovor med velesilama, Samaranch pa se je osebno ponudil za mediatorja. Toda takrat nobena stran ni bila pripravljena na kompromis.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.