»Zase menim, da sem izmeček, dno družbe ... Jaz sem preprosto izmeček.« S temi besedami je Eduard Limonov, znan in škandalozen ruski pisatelj, ki je izdal več kot 50 knjig, začel svoj roman z naslovom To sem jaz, Eddie, ki ga je napisal v New Yorku leta 1976.
Zgodba govori o vagabundu, ruskem izseljencu Edički (okrajšava za Eduarda), ki se v ZDA komaj preživlja in je popolnoma obupan. Tudi če Limonov zmeraj poudarja, da on in njegov literarni lik nista ista oseba, priznava, da je zgodba v veliki meri prekrita z njegovim življenjem.
Limonov je svoje potovanje na Zahod začel v 70. letih in se v Rusijo vrnil šele po 16 letih. Zakaj je zapustil svojo domovino, se sprašujete?
Leta 1974, ko je zapustil Sovjetsko zvezo, je Limonov tam že preživel dobršen del svojega življenja. Podeželski pesnik iz Harkova (današnja Ukrajina) Eduard Savenko je prevzel umetniško ime Limonov (aluzija na limone in hkrati sleng za ročno bombo F1) in se preselil v Moskvo.
Najprej se je preživljal kot krojač, nato pa je s svojim pesništvom postajal priljubljen v boemskih krogih, med umetniki in pisatelji, ki so nasprotovali oblastem. Leta 1973 se je poročil z manekenko in pesnico Eleno Ščapovo. Par je Sovjetsko zvezo zapustil leto zatem.
Razlog njegovega odhoda iz Moskve ni povsem znan. Leta 1992 je Limonov trdil, da so ga želeli rekrutirati pri KGB za vohuna. Edina alternativa temu naj bi bila izselitev. V nekem drugem intervjuju pa je izjavil: »Razlog je bil večinoma v občutku odtujenosti od prostora, kjer sem živel, in želja po spremembi življenjske poti.«
Preselitev v ZDA pa Limonova ni osrečila: Njegova žena Elena ga je zapustila skoraj takoj po preselitvi v New York. Brez denarja, osamljen in popolnoma neznan v tuji deželi (angleško je govoril zelo slabo) je pisatelj zadel ob dno družbe. Živel je od socialne pomoči in brezciljno taval skozi svoje ameriško življenje.
To sem jaz, Eddie je prvi roman Limonova, ki je bil navdahnjen s težkimi okoliščinami. Avtor opisuje obupanega moža, ki je hkrati pomilovanja vreden in aroganten ter se konstantno pomika na robu propada. Zgodba je polna jeze in pornografskih prizorov, pri čemer gre na nek način za »izpoved« Limonova samega; protagonist Edička žaluje za ženo Eleno in svojo izgubo tolaži s površinskimi spolnimi odnosi tako z ženskami kot moškimi, alkoholom in ogorčenim zanikanjem.
Za razliko od mnogih emigrantov je Limonov ignoriral ameriški »buržujski« način življenja. V omenjenem romanu je zapisal: »Prejemam socialno in živim od vašega dela. Vi plačujete davke, jaz pa ne delam nič ... Kaj, ali nočete plačati? Zakaj, zaboga, pa ste me potem prisilili, da pridem sem? Vzemite zdaj v zakup svojo propagando – premočna je!«
Ta izpoved je bila resnična samo do določene mere. Limonov je vendarle imel nekaj služb: Preživljal se je kot čistilec, lektor pri nekem ruskem časopisu in hišnik v vili milijonarja. Medtem se je rad družil z izobčenci – pripadniki Trockistične delavske stranke, postopači in pankerji. V eni od svojih kratkih zgodb z naslovom Prvi panker se spominja, kako je prebiral pesem Vladimirja Majakovskega Levi marš na odru nekega pank koncerta.
Limonov je vseeno sanjal o uspehu in se obupano trudil objaviti svoj roman To sem jaz, Eddie. Objavo je zavrnilo 35 ameriških založnikov, ki so menili, da je roman preveč kontroverzen in »nekulturen«.
Leta 1979 je vendarle našel založnika v Franciji. To je bil Jean-Jacques Pauvert, ki je pred tem izdal zapiske Markiza de Sada. »Mnogo mu dolgujem. On me je našel,« je kasneje govoril Limonov. V Franciji je imel roman sicer drugačen naslov: Le poète russe préfère lesgrands nègres.
Po tem je Limonov vendarle uspel, postal je znan in lahko se je preživljal s pisateljevanjem. Nadaljeval je s pisanjem svojih »izmišljenih spominov« - zgodb iz življenja v ZDA, Franciji in iz časa svoje mladosti, ko je bil še mlad nasilnež v Harkovu. Leta 1980 se je preselil v Pariz s svojo zaročenko, prav tako pesnico in pevko Natalijo Medvedjevo.
V Franciji je ostal in leta 1987 prejel državljanstvo. Poleg pisateljevanja in pesnikovanja je pisal tudi za časopis L’Idiot international, kot tudi za druge publikacije, povezane tako z levimi kot desnimi radikalnimi gibanji.
Poleg politike je pisatelj užival svoje življenje v Parizu, ki se ga spominja z nostalgijo: »Bilo je zelo vznemirljivo,« piše o svojih sprehodih po francoski prestolnici v knjigi Pod pariškim nebom. »Včasih sem na glas po rusko vzkliknil – Oh, to sonce! Oh, ta veter s Sene!«
Po razpadu Sovjetske zveze je Limonov zaključil svoje poglavje življenja v Parizu in se vrnil v kaotično Rusijo. Sebe je svetu pokazal v popolnoma drugi luči: bil je bolj radikalen politični vodja kot pa pisatelj. Kasneje je ustanovil lastno stranko in nekaj let preživel tudi v zaporu. Celo obiskal je Srbe na fronti v času vojne v Bosni in dali so mu malo mitraljez, da je lahko streljal v zrak ... Ampak to je že povsem druga zgodba.
Med ruskimi pisatelji so včasih pele tudi pesti.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
