Dostojevskemu so se poklonile mnoge znane svetovne avtoritete. Si lahko predstavljate, da je utemeljitelj psihoanalize Sigmund Freud na primer priznal, da njegove metode ni mogoče uporabiti pri likih iz dela Fjodorja Dostojevskega?
Franz Kafka je občutil globoko vez z Dostojevskim in je navdušeno bral odlomke iz Mladeniča svojemu prijatelju Maxu Brodu, ki je pozneje pisal, da je peto poglavje romana močno vplivalo na slog Kafke.
Tudi James Joyce je hvalil Dostojevskega: »On je bolj kot kdorkoli drug ustvaril sodobno prozo in okrepil njeno intenzivnost do takšne, kot jo poznamo danes.«
Virginia Woolf je pisala, da so romani Dostojevskega »močni vrtinci, hitro vrteče se peščene nevihte, vode, ki šumijo, kipijo in nas vzamejo vase. Zgrajeni so zgolj in izključno na stvareh iz duše. Proti naši volji nas potegnejo notri, vrtijo naokoli, oslepijo, zadušijo, a hkrati napolnijo z vrtoglavim vznemirjenjem.«
V svoji mladosti so bili sledilci Dostojevskega tudi Gabriel García Márquez in Haruki Murakami. Eden redkih, morda edini, ki ni priznaval pisateljskega velikana, je bil Vladimir Nabokov. Zagotovo pa vemo, da je na Dostojevskega vplival Charles Dickens, nakar je temačni ruski pisatelj vplival na svetovne nazore mnogih naslednikov.
Spodaj pa predstavljamo seznam petih uglednih pisateljev z Zahoda, na katere je Fjodor Mihajlovič Dostojevski še posebej veliko vplival.
Roman Zapiski iz podtalja Fjodorja Dostojevskega strokovnjaki obravnavajo kot roman o norcu in velja tudi za enega od prvih primerov eksistencializma. Čeprav za utemeljitelja sodobne eksistencialistične filozofije velja Søren Kierkegaard, je imel ruski romanopisec velik vpliv na najizvirnejše predstavnike tega miselnega toka, tudi na Jean-Paula Sartreja in Friedricha Nietzscheja, ki je Zapiske iz podtalja označil za mojstrsko psihološko delo.
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Nietzsche se je nasploh veliko zanimal za rusko književnost, bral je Puškina, Lermontova in Gogolja. Dostojevskega pa je označil za eno od najsrečnejših odkritij v svojem življenju: »Poznate Dostojevskega? Poleg Stendhala nihče ni bil zame tako lepo presenečenje, nihče mi ni prinesel toliko užitkov. On je psiholog, s katerim najdem skupni jezik.« Obstaja celo legenda, da naj bi Nietzsche bral roman Dostojevskega Ponižani in razžaljeni s solzami v očeh; ne vemo, ali to res drži, vemo pa, da je po branju te knjige izrekel najgloblje spoštovanje do Dostojevskega.
Po nekaterih pričevanjih je Nietzsche prebral tudi Zločin in kazen, Idiota (svojo teorijo o Antikristu je razvil nasproti knezu Miškinu) in tudi Zapiske iz mrtvega doma (po katerih ni bil navdušen nad ruskim pesimizmom).
»Nekoč je Dostojevski zapisal: 'Če Bog ne bi obstajal, bi bilo dovoljeno vse,' ravno to pa je izhodiščna točka eksistencializma,« navaja Sartre v svojem vplivnem filozofskem delu Eksistencializem je humanizem. Izrek je povzetek antiklerikalnih nazorov Ivana Karamazova. Po Sartrejevi razlagi to pomeni, da v odsotnosti Boga vse obvladuje človek, zato je človek odvisen samo od samega sebe in tudi ne more prositi za odpuščanje od zgoraj.
Ruska književnost je iskala podobne poti do razumevanja človeka že dolgo pred pojavom eksistencializma. Dostojevski je takšno iskanje smisla postavil na prvo mesto in poskušal rešiti skrivnost odgovornosti, samega sebe in Boga na primeru Rodiona Razkolnikova v Zločinu in kazni ter Ivana Karamazova v Bratih Karamazovih.
Moramo pa zadevo malo poenostaviti in nujno dodati, da je Dostojevski za odgovor na vsa vprašanja smatral vero, kar je v nasprotju z zahodnim eksistencializmom.
Hemingway je pisal: »Pri Dostojevskemu najdemo stvari, ki jim lahko verjamemo in ki jim ne moremo verjeti, nekatere pa so tako resnične, da so te spremenile, ko si jih prebral. Krhkost in norost, pokvarjenost in svetost, noro hazarderstvo, vse to je bilo tam, tako kot smo prej videli ceste pri Turgenjevu ali gibanje čet, teren, oficirje in može v boju pri Tolstoju.«
Vendar je po takšni pohvali pisatelj našel mesto tudi za kritiko: »Ves čas sem razmišljal o Dostojevskem. Kako lahko človek piše tako slabo, a hkrati tako globoko vpliva nate?« Mnogi ruski preučevalci sumijo, da je Hemingway morda Dostojevskemu zavidal.
O fascinaciji ameriškega nobelovca nad Dostojevskim je bilo napisanih več knjig, kot enega glavnih navdihov pa ga je omenjal tudi sam romanopisec, ob boku Bibliji in Shakespearu. Najbolj so na Faulknerja vplivali Bratje Karamazovih, ki jih je redno prebiral še enkrat. V pismih pesniku Hartu Craneu je celo zatrjeval, da ameriška literatura nima ničesar podobnega temu ruskemu romanu.
»Tako kot Dostojevskega je tudi Falkner rad preučeval krizo osebe, ki se je znašla sredi družbene krize,« je zapisal vodilni strokovnjak za Faulknerja, Dr. Robert Hamblin. Naključna družina, ki jo opisuje Faulkner, simbolizira razpoloženja in stanja celega naroda (na ameriškem jugu), tako kot Dostojevski prikazuje like, ki se znajdejo na razkrižju med moralo, vero in čustvi.«
Preberite še: 10 mojstrovin ruske književnosti, ob katerih odrašča vsak Rus
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
