Galina Čajka se je rodila leta 1971 v Kazahstanu. Pri desetih letih je začela obiskovati baletno šolo, kmalu pa so jo poslali v baletno akademijo Vaganove v Sankt Peterburgu. Akademijo je leta 1989 zaključila z odličjem. Danes je primabalerina mariborskega gledališča, kjer pleše že od leta 1994. Videli smo jo lahko v vlogah baletov Labodje jezero, Giselle, Trnuljčica, Don Kihot, Bajadera, Hrestač, itd. Že več kot deset let se ukvarja tudi s pedagoškim delom. Njeni prvi učenci že plešejo na odrih evropskih gledališč.
Pred kratkim je v Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani potekal umetniški večer, posvečen Galini Čajki. Z njo smo se pogovorili le malo pred začetkom dogodka.
RB: Ste datum dogodka izbrali v povezavi s kakšnim posebnim dogodkom v vaši karieri?
Ne, to so organizirali moji prijatelji iz Maribora in me prijetno presenetili.
RB: Že dolgo časa živite v Sloveniji. Verjetno je ta za vas postala druga domovina? Akademijo Vaganove ste zaključili z odličjem, s takšnim rezultatom bi si verjetno lahko ustvarili kariero tudi v Rusiji. Zakaj ste se odločili za selitev?
Takrat nihče ni razmišljal o perspektivah. Devetdeseta leta niso bila lahka za našo državo. Ničesar ni bilo, vse se je kupovalo na bone. V domačem gledališču sem takrat dobivala 50 mark (preračunano), v Sloveniji so mi predlagali 700. Zgolj to. Na Slovenijo sem se že navadila, ker že toliko let živim tukaj. Težko rečem, kje je moja domovina. Tam, kjer sem se rodila (v mestu Alma-Ata), je sedaj vse drugače. Tja sem peljala svojega moža in hčerko in tako, kot sta onadva prvič videla moje rojstno mesto, sem ga videla tudi jaz.
Ko smo z družino šli v Peterburg, mi je zaigralo srce in obenem jokalo. Nostalgija, spomini na mladost, akademijo … No, na žalost, to ni več moje. V Sloveniji sem prvič doživela klavstrofobijo, vse se mi je zdelo tako majhno, sedaj pa je to moja država, tukaj je moja družina.
RB: To vprašanje ste verjetno že prevečkrat slišali, a vseeno: vsi ti napori, ves ta čas in odrekanja, povezana z baletom … Je odziv gledalcev vreden vsega tega? Vam je bilo kdaj žal, da ste si izbrali to karierno pot?
Verjetno so nas tako vzgajali, da nismo niti pomislili na to, če to hočemo ali ne. Vcepili so nam občutek dolžnosti. Niti na pamet nam ni padlo, da bi razmišljali o svojih težavah. Zdaj gledam svoje učence in od njih pogosto slišim "hočem" ali pa "nočem". Mi takšnih besed nismo poznali. Bila je le ena beseda: moraš.
Z baletom se sedaj ukvarja tudi moja hči. Ne vem, kaj bo nastalo iz tega, a nikoli ji ne bi želela takšnega življenja. To je peklenski napor. Stvar ni samo v fizični vzdržljivosti. Glavno orodje balerine je njeno telo. Glasbenik lahko svoj inštrument popravi, človeškega telesa ne moreš.
RB: Že veliko let ste del mariborskega gledališča. Kam vam je dala ruska baletna šola?
Seveda! Ravno ruska šola mi daje možnost, da plešem tako dolgo. Če me ne bi učili pravilno izvajati gibov, torej po metodi Vaganove, verjetno ne bi mogla tako dolgo plesati. Moji vrstniki so večinoma že zaključili svoje kariere. Verjetno bo vsak hvalil svojo šolo, a nedvomno je ruska baletna šola močna osnova, baza, na podlagi katere lahko plešemo vse zvrsti. Akademija Vaganove bo letos praznovala 280 let. To je osupljiva obletnica.
Galina Čajka s hčerko.
Olga VarlamovaRB: Kako je z nivojem izobrazbe na področju koreografije pri nas v Sloveniji? Opažam, da ni večjega zanimanja za to vejo umetnosti. S čim je to povezano?
Zanimanja ni, ker ni tradicije. V Rusiji ta tradicija obstaja že več stoletij, izginila ni niti po revoluciji. Ljudje so vedno hodili v gledališča, to je bil praznični dogodek. Tukaj pa mladih balet ne zanima. Kakšen balet? Mnogi rajši izberejo pico in televizijo.
RB: Imate kot pedagog moč, da to situacijo spremenite? Lahko mladino spodbudimo k zanimanju za umetnost?
Seveda, trudimo se. Ne glede na to, da je Slovenija majhna in ni veliko otrok, izmed katerih bi lahko izbirali in ustvarjali zvezde, pa baletne šole kljub temu delujejo. Tako ustvarjamo občinstvo. Mnogi morda ne bodo postali zvezde, a bodo kljub temu razumeli in spoštovali baletno umetnost. Takšni bodo zagotovo obiskovali gledališče.
RB: Kakšen nasvet bi dali mali Galini in sebi, glede na to, da ste pedagoginja, ki ve vse o baletu?
Po horoskopu sem oven in to pomeni osredotočenost na cilj in vztrajnost, kar mi je v življenju zelo pomagalo. Sebi v otroških letih pa bi svetovala biti bolj diplomatska. Na žalost ob sebi nisem imela staršev, ki bi me naučili, kako ravnati v določenih situacijah.
RB: Kako danes vzdržujete svojo fantastično telesno formo?
Če se pripravljam na predstavo, potem me čaka 8-urni delavnik: vaje v dvorani od 10. do 14. ure ter od 18. do 22. ure zvečer. Običajna učna ura traja uro in pol, potem pa lahko ponavljam koreografijo kolikor želim. Potrebno je vaditi vsak dan, da ostanem v formi.
RB: Kaj bi povedali ljudem, če bi vas lahko slišali po vsem svetu?
Morda se bo slišalo banalno, a želim si miru na svetu. Vse težave lahko premagamo, najbolj pa si želim, da bi moj otrok živel v mirnem času. Zdravja in miru - to si želim zase, za svoje bližnje in vse druge.
Gostje umetniškega večera, posvečenega Galini Čajki, ki je potekal 16. maja v ljubljanskem Ruskem centru znanosti in kulture, so si lahko ogledali tudi fotografsko razstavo Oživljena plastika, ki jo je pripravila pobudnica in voditeljica umetniškega večera Olga Varlamova. Ideja razstave je pogleda na balet ne z vidika gledalca, ampak z vidika balerine in njenih učenk.
Preberite še: Diana Višnjeva: Valerij Gergijev mi je omogočil razdeliti življenje na dva dela
Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
