Za nas Ruse je bilo novo Netflixovo serijo The Last Czars (Poslednji carji) težko jemati resno že takoj po tem, ko je nekdo opazil in objavil tale prizor na spletu:
Prizor "Moskva 1905" z Leninovim mavzolejem je bil tarča posmeha, nekdo pa je ob tem zapisal "v 114 letih se ni spremenilo prav nič"
Adrian J. McDowall/Netflix, 2019; Getty ImagesZa prvi vtis nikoli ne dobiš druge priložnosti, in če je prva stvar, ki jo prikažeš z namenom zgodovinske natančnosti, prizor, kjer na ekranu piše »1905«, gledalec pa vidi Rdeči trg z Leninovim mavzolejem (ki seveda leta 1905 še ni mogel biti tam, saj je Lenin bil še kako živ), potem si precej zamočil.
Ta nespregledljiva napaka, ki bi jo opazil celo začetniški zgodovinar, pa ni bila edini moment, pri katerem so tisti z minimalnim poznavanjem ruske zgodovine debelo pogledali. Prav nasprotno, ta mavzolej iz leta 1905 je še najmanjše zlo, ki so si ga privoščili ustvarjalci.
Serija je bila dokaj ambiciozen projekt, saj prihaja izpod rok studia Nutopia, ki stremi k temu, da bi ustvaril »nov televizijski žanr megadoc [mega dokumentarec], ki združuje epsko kinematografijo in akcijsko dramo s kakovostnim dokumentiranjem«. Šest epizod zajema celotno vladavino carja Nikolaja II., zadnjega ruskega carja, od njegovega kronanja leta 1894 do smrti 1918.
Oktobrska revolucija 1917, ki je rodila Sovjetsko zvezo, ni bila samo eden najpomembnejših dogodkov v ruski zgodovini, ampak je v veliki meri sooblikovala tudi svetovno zgodovino. Svet bi bil zelo drugačen, če se revolucija ne bi zgodila. Najverjetneje ne bi bilo svetovnega komunističnega gibanja, Rusija ne bi postala »strašilo« za cel zahodni svet, Hitler pa ne bi mogel igrati na karto strahu itd.
Kar želim reči, je to, da so dogodki, ki so vodili do revolucije, zelo pomembni za sodobno zgodovino in zelo kompleksni, zato je njihov prikaz skozi serijo, ki primarno služi zabavi, resen izziv. Producenti so ga sicer sprejeli a poskus je klavrno propadel. Pa poglejmo, zakaj.
Kot prvo, v seriji je polno nadležnih zgodovinskih netočnosti. Ne mislim resnih odklonov, saj je bil cilj serije ravno ta, da razbije nekatere razširjene mite, kot na primer legendo o Grigoriju Rasputinu, skrivnostnem pribočniku carske družine, ki naj bi imel razmerje s carico Aleksandro. Mislim bolj na nepotrebne napake, ki so bile storjene pri odpravljanju teh mitov, in ki ubijejo vsak poskus, da bi serija bila verodostojna z zgodovinskega vidika.
Sicer nisem noben zgodovinar, a nekatere od teh napak niti jaz nisem mogel spregledati. Pripovedovalec o dumi govori kot o »izvoljeni vladi«, čeprav gre za parlament, ki se še danes enako imenuje. Tega res ni težko najti na spletu.
Še bolj zoprna in absurdna napaka se pojavi, ko pripovedovalec Anastazijo in Milico, hčerki črnogorskega kralja, ki sta živeli na ruskem dvoru, označi za »črni kneginji«. Tega vzdevka v resnici nikoli nista imeli. Zdi se, da so ustvarjalci serije preprosto zamešali rusko besedo »čornije« (črne) s »černogorskije« (črnogorske), zaradi česar se sprašujem, ali so se avtorji sploh kadarkoli posvetovali z rusko govorečo osebno (ali vsaj kakim zgodovinarjem) pri ustvarjanju tega »mega dokumentarca«.
V seriji vidimo določene prizore, ki so se le stežka dogajali v resnici, in katerih namen je zgolj seksualizirati serijo. Kot na primer Rasputin, ki poskuša osvajati premierjevo hčerko ali pa hči Nikolaja II., ki se poljublja z boljševiškim stražarjem. Ivan Kaljajev, predani revolucionar, ki ga viri opisujejo kot visoko izobraženo osebo, v seriji kriči »J*beš carja!« preden ga ustrelijo. Kot prvo, v resnici ni bil ustreljen ampak obešen. Kot drugo, izrazoslovje ruske inteligence v tistih časih je bilo zelo drugačno od tega. A kdo se bo zmenil za to … V seriji vulgarno preklinjajo celo aristokrati, in če sem iskren, sem med gledanjem nekajkrat tudi sam.
Serijo omejuje to, kar naj bi bila njena glavna prednost – njen format. Avtorji so združili zgodbo o Nikolajevi vladavini, kjer carja, njegovo družino, Rasputina in ostale pomembne zgodovinske osebnosti upodabljajo igralci, medtem ko posamezni zahodni zgodovinarji služijo kot pripovedovalci, ki dajejo širši kontekst, kot na primer Simon Sebag Montefiore, avtor knjige The Romanovs (Romanovi) 1613-1918.
Avtorji so hoteli ubiti dve muhi na en mah, s tem, ko so serijo napravili v stilu Igre prestolov s priljubljenimi liki, seksom in nasiljem (žal Ruski imperij ni premogel zmajev), pri čemer naj bi bila še izobraževalna in resna. Rezultat tega poskusa so scene, kjer se Nikolaj strastno ljubi z ženo (ali Rasputin, ki samo »podre« vse, kar lahko), ki jim sledi pripoved Montefiorea o tem, kako Rusija tone vse globlje v gospodarsko krizo. Ta dva svetova enostavno nista združljiva, zato je narativ preveč razpršen in kaotičen.
Serija vsebuje mnogo tega, čemur v Rusiji pravimo kljukva (brusnica). Gre za močno stereotipiziran prikaz Rusije, njenih ljudi in okoliščin v katerih so živeli. Kmečko življenje je prikazano kot v Disneyjevi pravljici, prestolnica je polna palač, ki se utapljajo v zlatu in nakitu, slabi Rusi, v glavnem boljševiki, ogromno pijejo … Dajte no, kaj pa če bi nam za spremembo ponudili kaj novega?
Serija ne prenese bremena, ki si ga je naložila, s tem ko poskuša tragičen konec neke evropske vladarske družine razložiti v samo šestih epizodah. Pomembne osebnosti so posplošene in karikaturizirane: »dober demokratični svetovalec«, »slab avtokratski svetovalec«, »neusmiljeni revolucionar«.
Če obstaja pozitivna plat Netflixovih Poslednjih carjev, je to odnos, ki ga avtorji zavzamejo do svojih junakov. Carja Nikolaja II. upodabljajo kot dobronamernega a šibkega moža, ki je tragično nezmožen vladati državi. Avtorji simpatizirajo z njegovo družino, a tudi z ljudmi, ki več ne prenašajo nesposobne vlade. Celo Jakov Jurovski, boljševik, ki je organiziral usmrtitev carske družine, je upodobljen kot človek z načeli. To je bila najbolj tragična stvar glede ruske revolucije in državljanske vojne – obstajali so dobri ljudje na obeh straneh, a čas, v katerem so živeli, jih je napravil v sovražnike, ki so drug drugega neusmiljeno pobijali. Kolikor jaz dojemam serijo, je poskušala pokazati prav to.
Ne glede na to, pa je bila izvedba zelo slaba. Številne zgodovinske netočnosti, splošna »pocukranost« in poskus na kratko povedati dolgo in kompleksno zgodbo, so ubile na splošno dobro idejo. Morda bomo pa v prihodnje videli druge avtorje, tuje ali ruske, ki bodo zmogli narediti nekaj boljšega iz naše epske in grozne zgodovine.
Preberite še:
Neumnosti, ki so jih počeli Romanovi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
