Dejneka je ta portret umetnika Konstantina Vjalova naslikal, ko je bil star 24 let, in zlahka bi ga zamenjali za delo enega velikih ruskih avantgardnih umetnikov. Je eno redkih zgodnjih del, ki izdaja drzni eksperimentalni duh bodočega velikana socialističnega realizma in prvaka Sovjetske dežele. Dejneka je bil takrat provincialni umetnik iz Kurska, ki je prišel v prestolnico na študij šele po zaključku vojaške službe. Ta slika črpa vpliv evropskih modernistov in italijanskih futuristov, ki so imeli ogromen vpliv na avantgardne umetnike, vsebuje pa tudi elemente novega ruskega "proletarskega" realizma. Vendar vsi ti elementi kmalu izginejo iz Dejnekinih del.
To je slika, s katero je Dejneka zaslovel in določil pot njegovega nadaljnjega umetniškega razvoja, kar bi lahko povzeli kot poskus ustvarjanja podobe "pravega sovjetskega človeka." Umetnik je dejal, da je to njegova najljubša slika, ki jo je ustvaril. Na tem platnu je upodobil like iz ruske državljanske vojne, delavce, ki so vračajo iz svoje izmene.
V zgodnjih tridesetih letih je umetnik vstopil v lirično obdobje, ki ga je vodila tudi ideja stranke. Do takrat so se dela avantgardnih umetnikov, za katere so sovjetske oblasti želele, da vizualizirajo simbole nove države in novega obdobja, znašla pod vse večjimi kritikami. Leta 1937 so bili umetniki obtoženi, da so »formalisti«, in obsojeni na pozabo za več let. Zato so preproste figurativne podobe, kot je ta, in so bile razumljive vsem, zapolnile vsak javni prostor od uličnih transparentov do muzejev.
To je eno najbolj znanih in monumentalnih (119 x 352 cm) Dejnekinih del. Posvečeno zdravemu življenjskemu slogu in športu, je razstavljeno v Novi Tretjakovski galeriji v Moskvi. Približno v istem času je naslikal še druga znana dela - Jutranje vaje, Nogometna tekma in Tekači - ki ponazarjajo znameniti latinski pregovor, ki ga je razlastila sovjetska vlada: Mens sana in corpore sano (v slovenščini »zdrav duh v zdravem telesu«).
Piloti prihodnosti promovirajo srečen sovjetski življenjski slog in hkrati romantizirajo vojaški poklic. ZSSR je morala takrat razširiti in okrepiti svojo vojsko in mornarico.
Za razliko od večine sovjetskih državljanov je imel uradno priznani umetnik dostop do številnih ugodnosti, od neskončnih državnih naročil, ki so zagotavljale udobno življenje, do potovanj po svetu. Kot del umetniških skupin se je Dejneka večkrat udeležil razstav v tujini, med drugim tudi kot del ruskega paviljona na Beneškem bienalu. Prav tako je zasnoval sovjetske paviljone na svetovnih sejmih v Parizu in New Yorku. Stahanovci so bili ena od skic za razstavo v Parizu leta 1937.
To sliko je navdihnila fotografija legendarnega sovjetskega fotografa Borisa Ignatoviča. Umetnik je menil, da je kompozicija z atletom v ospredju čista popolnost. Vendar je imel velike težave pri prenašanju te podobe na platno in trajalo je pet let, preden je bila slika zaključena. Dejneka jo je končal na vrhuncu druge svetovne vojne, zato so se športniki v naslovu spremenili v vojake.
Umetnik se ni boril v drugi svetovni vojni. S kolegom iz Moskve je samo enkrat odpotoval na fronto, da bi iz prve roke dobil vtise o sovražnostih. Sevastopolj, eno glavnih zdravilišč v ZSSR, mu je bilo zelo pri srcu, ker ga je spominjal na brezskrbno otroštvo. "Ko sem prvič videl fotografije mesta v razvalinah, sem vedel, da ga moram vse to naslikati," je takrat dejal Dejneka. Ogromno, štiri metre dolgo platno, posvečeno junaški obrambi Sevastopolja v šestih mesecih, je razstavljeno v Ruskem muzeju v Sankt Peterburgu.
Vizualno se ta slika ne razlikuje veliko od Dejnekinega ustvarjanja pred vojno, ampak namesto tega prikazuje, kako je ZSSR premagovala uničujoče posledice druge svetovne vojne. Platno je takoj pridobila Tretjakovska galerija, nato pa je slika odpotovala po vsetu, vse od Berlina in Londona do Havane in Sao Paula. Leta 1958 je Dejneka s tem delom na Svetovnem sejmu v Bruslju osvojil zlato medaljo.
Dejneka je takoj po vojni postal član Akademije umetnosti ZSSR in ostal zvest svojemu umetniškemu slogu praktično do svoje smrti. Slikal je pokrajine, domače in delovne prizore, portrete in ves čas doživljal neverjetno povpraševanje po svojem delu. Zato ne preseneča, da so po njegovi smrti leta 1969 umetniški trg preplavili številni ponaredki, ki prihajajo na površje še danes. Leta 2017 je bila njegova slika Heroji prvega petletnega načrta, skica za panel za Svetovni sejem v Parizu, prodana na dražbi MacDougalla v Londonu za 2,8 milijona funtov.
V okviru 8. Mednarodnega Kulturnega Foruma se je v razstavni dvorani Manež v Sankt Peterburgu odprla največja razstava del Aleksandra Dejneka v zadnjih letih, poleg del druge legende socialističnega realizma Aleksandra Samohvalova. Potekala bo do 19. januarja 2020.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
