Ruske ljudske pesmi ne pojejo zmeraj o brezah in valenkah. Predstavljajte si: nekega toplega poletnega večera se mladi odpravijo na sprehod po vasi in med potjo pojejo kratke, smešne in pogosto malce začinjene rime, ki jih sestavljajo kar sproti.
Nekatere od teh pesmi so bile celo prevedene v angleščino, čeprav je to precej težko narediti, predvsem zaradi široke raznolikosti besed, ki jih ni mogoče dobesedno prevesti. Mi pa vam jih ponujamo še v slovenski različici.
Midva, moj prijatelj in jaz
darila dajeva za vsako čast.
Hčerko dobiš, sina dobiš
Patriotsko dolžnost opraviš.
Ta zvrst ruske folklore je pritegnila pozornost akademikov šele v drugi polovici 19. stoletja. Pisatelj Gleb Uspenski je izdal zbirko ruskih ljudskih pesmi, v kateri je skoval besedo "častuška", ki označuje kratke ritmične verze v zelo hitrem ritmu (iz ruske besede častit', kar pomeni početi nekaj zelo hitro).
Častuške se izvajajo ob spremljavi harmonike ali balalajke. Poleg tega ima vsaka regija in vsak narod svoje častuške: Tatari, Mari, Čuvaši, Baškiri. Uporabljajo različne melodije in jih izvajajo v različnih jezikih, vendar ni omejitev glede njihove vsebine. Lahko bi rekli, da je častuška ljudski odraz dogajanja okoliškega sveta. In kaj pride na prvo mesto? Medsebojni odnosi, delo in malo politike.
Najbolj priljubljena oblika častuške je znana kot "Semjonovna": ta napev se uporablja v številnih veselih pesnitvah o mladih ženskah in vaškem življenju ("Semjonovna" je očetovsko ime vsake ženske, ki ima očeta z imenom "Semjon"). Ni vam treba slediti ritmu z nogami, vendar se boste temu težko uprli.
"Eh, Semjonovna, pojem iz dolgčasa,
Pojem in razmišljam, kakšno življenje imam."
Po boljševiški revoluciji se je pojavilo veliko število političnih častušk, na primer Jabločko (majhno jabolko), pesem o revolucionarnih mornarjih. Velja za ljudsko pesem, zato je prišlo do številnih improvizacij istega napeva. V filmski adaptaciji filma "Srce psa" Mihaila Bulgakova je prva stvar, ki se jo glavni lik Šarikov nauči, potem ko postane človek, ravno to Jabločko.
"O, majhno jabolko, z borovnicami,
Pridi bližje, meščan, izpraskal ti bom oči."
Sovjetski pisci in TV režiserji so pogosto uporabljali častuške: na primer v filmu "Dvanajst stolov" Ilfa in Petrova, nastopajoči ob pogledu Ostapa Benderja, ki se predstavlja kot požarni inšpektor, začnejo peti:
"Hrošči so sedeli na zidu
in na soncu uživali,
ko so zagledali finančnega inšpektorja
so pri priči odšli."
Častuške, ki so jih ustvarili navadni ljudje, so bile pogosto bolj sarkastične, še posebej, ko so se lotili neskončnega problema pomanjkanja. Iz očitnih razlogov ti častuške niso bile izvedene pred tujci in niso bile objavljene v zbirkah pesmi, čeprav jih je mogoče najti v zasebnih arhivih ljudi.
"Tukaj, v Vorošilovem sovhozu
prehrano imamo zelo raznoliko:
Jutranji čaj, čaj za kosilo,
In še več čaja za večerjo."
V letih perestrojke in glasnosti so začeli odkrito nastopati s političnimi častuškami, čeprav so bile med zahodno glasbo vse manj priljubljene med mladimi. Kljub temu še danes obstajajo umetniki, ki so specializirani za sestavljanje sodobnih častušk.
Obstajajo celo častuške o sodobnih politikih. Na primer, ta skladba iz predstave "Volitveni dan" je postala zelo znana zaradi svoje kombinacije humorja in vsebine. Zgodba je žalostna: ženske v neki vasi niso mogle dobiti spolnega zadoščenja. Poskusile so že vse mogoče! In pomoč je prišla z samega vrha:
In potem so ljudje rekli:
"Putinova karizma
Daje velik zagon
celotnemu telesu."
Dekleta so gledala skozi okno:
Zunaj, se je počasi približeval
Putin v kimonu
po hribu na smučeh.
Dekleta so stekla ven
v svojih rojstnodnevnih oblekah...
Pogledal je dekleta.
In takrat je začelo delovati.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
