Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Nekdanji uradnik Pavel Čičikov je povsem običajen, neizrazit človek. Pride v neznano provincialno mesto in se pretvarja, da je veleposestnik. Obiskuje mestne veljake in jim ponudi zelo nenavaden posel. Čičikov bi rad odkupil njihove tlačane (ali "duše", kot se imenujejo v knjigi), ki so na davčnih seznamih še žive, v resnici pa pokojne. Gre za to, da so v Rusiji v 19. stoletju, pred ukinitvijo tlačanstva, potekale vsakoletne državne revizije kmetov. Če pa je kmet umrl med dvema revizijama, je dejansko še vedno veljal za živega tlačana ("dušo") pred naslednjo revizijo. V tem, da bi si Čičikov želel lastiti "mrtve duše", ni nič logičnega, to je samo zato, ker jih ne potrebuje kot ljudi. Potrebuje jih le določeno število, da bi veljal za veleposestnika, zaradi česar bi bil njegov družbeni status višji (njegov načrt je, da bi jih prodal banki kot "žive duše", torej tlačane, in zanje dobil več denarja).
Večji del pripovedi predstavlja Čičikovovo tavanje od enega do drugega zemljiškega gospoda. Vsi so zelo različni ljudje (vendar vsi odražajo resnične ruske značaje), prav tako kot njihova posestva, in vsi se različno odzivajo. Nekateri postanejo prestrašeni, drugi se ne čudijo, nekateri pa se celo poskušajo pogajati in za "mrtve duše" zahtevajo višjo ceno!
Nazadnje Čičikovu uspe kupiti nekaj "duš" in plemiči iz provincialnega mesta začnejo govoriti, da je milijonar. Dame so pozorne na uglednega mladeniča. Toda duhovit uspeh ne traja dolgo ... Nazadnje vsi izvedo, da je Čičikov kupil mrtve duše, kar ljudi razočara in začnejo si o njem izmišljati še hujše govorice. Čičikov mora zapustiti mesto.
Prvi in polni naslov knjige je "Čičikovova popotovanja ali mrtve duše", avtor pa je žanr opredelil kot epsko pesnitev, zato jo pogosto primerjajo z "Odisejo". Poleg glavne fabulativne linije Gogolj podaja precej obsežne lirske zapise, v katerih govori o Rusih in Rusiji.
Ena najbolj znanih je razmišljanje o veselju hitre vožnje s trojko. Začne se s frazo, ki je postala idiom: "Kajti kateri Rus ne ljubi hitre vožnje?" In na koncu se sprašuje: "In ti, moja Rusija - ali ne voziš tudi ti hitro kot trojka, ki je nihče ne more prehiteti?" Poskuša ugotoviti, kaj pomeni ta hitra vožnja Rusije, vendar to vprašanje ostaja retorično.
Gogolj je nameraval napisati velik roman s tremi deli, ki bi spominjal na strukturo Dantejeve "Božanske komedije". Prvi del naj bi bil podoben Dantejevemu "Peklu", drugi del "Vicam", tretji pa "Raju". Pravzaprav je Gogolju uspelo dokončati le prvi (obstoječi) del in tako kot v Dantejevem "Peklu" tudi v njem ni ne pozitivnih likov ne optimističnih zapletov. Gre samo za grehe in ubogo rusko revščino ter hinavske ljudi: galerijo "pravih" mrtvih duš, ki so jih pokončali pohlep, skopuštvo, brezbrižnost, lenoba.
Gogol je sicer začel pisati drugi del (Vice), vendar se je izkazalo, da ni mogel upodobiti niti enega samega lika s kakšnimi pozitivnimi lastnostmi. Pisatelj je bil besen, ker ni mogel uresničiti svojega namena. Zažgal je drugi del "Mrtvih duš" in devet dni pozneje umrl. (Zakaj je Gogolj zažgal ta del, lahko preberite tukaj.)
Preberite več o Nikolaju Vasiljeviču Gogolju, ki ga uvrščajo med glavne ruske klasike in ki še danes ostaja vpliven pisatelj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
