Arheolog: »Rusija jemlje sirsko kulturno dediščino zelo osebno«

Timur Karmov je znanstveni sodelavec Inštituta za dediščino pri ruskem Ministrstvu za kulturo in je eden od prvih civilistov, ki so aprila 2016 stopili na območje stare Palmire, takoj za sirsko vladno vojsko. Takoj, ko so borci Islamske države pobegnili iz mesta, se je skupina ruskih arheologov odpravila na pregled stanja spomenikov v Palmiri.

Oktobra 2016 se Karimov in njegovi kolegi odpravljajo na novo raziskovalno ekspedicijo – na sever Sirije, v provinco Alepo, kjer še vedno poteka državljanska vojna.

Ruski arheolog Timur Karimov je delal že v Palmiri, z novo odpravo pa se ponovno vrača v Sirijo. Vir: Osebni arhiv

Kakšen je cilj te ekspedicije? Je smiselno pošiljati arheologe tja, kjer potekajo boji?

Seveda tam ne bomo ničesar izkopavali. Glavni cilj potovanja bo preiskava oziroma pregled objektov, ki so pod svetovno kulturno dediščino Unesca. Na samem kraju moramo razumeti, v kakšnem stanju so ti spomeniki, v kolikšni meri jih je prizadela vojna, sestaviti poročilo ruskih strokovnjakov in ga poslati na UNESCO, da ga bodo imeli že na naslednjem zasedanju odbora, kjer bodo dali priporočila, kako jih še naprej ohranjati.

V bistvu smo po istem ključu delali že v Palmiri, ki pa je bila dostopna že prej, medtem ko so bili ti objekti, ki si jih želimo ogledati zdaj, od začetka vojne praktično izolirani. Nahajajo se bodisi na območju bojnih spopadov, bodisi povsem poleg le-teh.

Kakšni spomeniki se točno nahajajo v severni Siriji?

Na seznamu svetovne kulturne dediščine Unesca imajo uradni naziv Stare vasi Severne Sirije. Gre za sto stavb, ki so razmetane na velikem področju in so druga od druge zelo oddaljene. Strnjene so v osmih velikih arheoloških parkih. Štirje od osmih parkov se nahajajo na ozemljih, ki jih nadzorujejo borci, mi bodo delali v preostalih štirih parkih.

Naravnost skozi enega od parkov je potekala bojna črta med sirskimi Kurdi in teroristično skupino Džabat al-Nusra, zato je tam tveganje za uničenje zelo veliko. Kot nalašč pa se ravno tam nahaja ključni objekt: tam je namreč samostan svetega Simeona Stolpnika, ki je zelo pomemben za pravoslavno in nasploh za celotno krščansko zapuščino.

Nasploh se peljemo ravno v tisti predel, kjer so se kristjani prvič v zgodovini imenovali za kristjane in kjer so zgradili prve cerkve in samostane. Pravoslavna ortodoksna tradicija je svoje moči zbrala ravno tukaj, v Siriji. Zato menim, da za Rusijo [v kateri se 75% prebivalcev opredeljuje za pravoslavce] ti objekti niso samo del svetovne kulturne dediščine, ampak so v nekem smislu tudi del njene lastne dediščine.

Bizantinska krščanska utrdba med Hamo in Alepom iz 5. stoletja. Vir: Alamy/Legion Media

Ti objekti so torej v glavnem iz obdobja zgodnjega srednjega veka?

Ne samo iz tega obdobja. Tam so tudi antični spomeniki, pa tudi še starejši, ki se nanašajo še na starohetitsko obdobje. Tam na primer obstaja prečudovit kompleks templjev iz časa Hetitov, ki je imenuje Ajn-Dara. To je zelo lep primer starodavne arhitekture iz okoli 10. stoletja pr. n. št., ki so ga svoj čas odkrili evropski arheologi, Francozi.

Gredo z vami v Sirijo tudi tuji kolegi ali bo to ruska ekspedicija?

To je čisto ruska ekspedicija, ki bo potekala pod okriljem Inštituta za dediščino. Naš inštitut se je odločil, da bo na svoja pleča prevzel pregled stanja objektov kulturne dediščine, četudi zato, ker tam sedaj ne more biti mednarodnih strokovnjakov. Niso pripravljeni tvegati in se voziti tja. Poleg tega Ruse tja spuščajo zaradi tesnih odnosov med Damaskom in Moskvo. Našo varnost zagotavlja rusko Ministrstvo za obrambo.

Ena od važnih nalog je preveriti govorice, da so del spomenikov na severu Sirije porušili. Informacija je protislovna: opozicijski viri obtožujejo sirske zračne sile, da so napadale objekte svetovne kulturne dediščine, objavljali so fotografije porušenih objektov, toda v kolikšni meri jim lahko zaupamo? Mogoče so govorice pretirane – moramo iti »na teren«.

Mrtva mesta Sirije. Vir: Alamy/Legion Media

Kako bi lahko v celoti ocenili današnje stanje objektov kulturne dediščine? Ali obstaja kakšen napredek?

Ne bi želel ocenjevati stanja s kulturno dediščino kot napredek ali nazadovanje, glede na to, kar se dogaja v sami državi. Sirske oblasti se trudijo delovati z maksimalno učinkovitostjo: ko obstaja možnost, odvažajo iz mest zbirke, evakuirajo nekatere objekte. Nekateri objekti pa so žal neprenosljivi in jih morajo pustiti na mestu.

Dobro se spomnite tragedij, ki so se med drugim zgodile v Palmiri, ko je bila ta pod nadzorom Islamske države. Zgodil se je izreden in tragičen dogodek, ko je sirski arheolog doktor Haled Asaad ostal v mestu in poskusil preprečiti rušenje, a so ga borci ubili. Nato so začeli rušiti spomenike – v najbolj demonstrativni obliki. Sedaj Islamski državi ni več do tega. Vsaj s tega zornega kota se je situacija stabilizirala. Vendar je še prezgodaj, da bi govorili o obsežnih restavracijskih delih in odpravah. Za to bi bilo potrebno končati spopade. Zaenkrat je pregled stanja največ, kar lahko naredimo.

Ali tudi na področjih, ki jih je zajela vojna, še naprej obstajajo objekti kulturne dediščine Unesca?

Seveda. O severni Siriji smo že govorili. Poleg tega je tu še staro mesto Alep, kjer zdaj potekajo zaostreni spopadi. Potem je še Bosra na jugu Sirije, kjer prav tako poteka vojna.

Po drugi strani je vlada ponovno prevzela nadzor nad nekaterimi drugimi objekti, kot sta grad Krak des Chevaliers in utrdba Salah-ad-Dina. Pod nadzor so jih vrnili z minimalno škodo, ki je bila še manjša od tiste v Palmiri. Škoda je dobesedno znašala le nekaj odstotkov.

Mrtva mesta Sirije. Vir: Alamy/Legion Media

V Siriji so zelo težke razmere, vlada in opozicija se spet spopadata, Rusija in Zahod dopuščata in izmenjujeta ostre izjave. Se konflikt čuti tudi v znanstveni in kulturološki skupnosti?

V vsaki mednarodni strukturi obstaja vpliv politične konjunkture, a je, kakor jaz vidim, v UNESCO ta prisoten v manjši meri. Obstajajo nesoglasja, a so manjša kot na drugih področjih. Ni agresije, ravno v znanstveni sferi obstaja določena tekmovalnost, ki ne povzroča škode, ampak ravno obratno, pomaga ohranjati in spoznavati objekte kulturne dediščine.

Celo v času konfrontacije z Zahodom, sankcij itd. se je to malo poznalo pri aplikativnem znanstvenem sodelovanju. Po starem se pogovarjamo in se trudimo prihajati drug k drugemu na konference. Prav tako vse zanima sodelovanje v Siriji – prisotno je zanimanje evropskih znanstvenikov, zlasti francoskih. Meni se celo zdi, da bi enoten pristop k ohranjanju kulturne dediščine lahko postal most, ki bi pomagal najti skupne točke v pogajalskem procesu.

Bombe in diplomacija: Mineva eno leto od začetka ruske operacije v Siriji

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.