»Nekateri igralci prej niso imeli pojma o ruščini, a so bili na odru izjemni«

Od kod ideja, da nastopate v ruščini?

Mogoče zaradi tega, ker gre za redkost v slovenskem prostoru. To je bila ideja nekaj entuziastov: mene in prve igralske ekipe. S to ekipo smo naredili priredbo Čehova v predstavi Novo življenje.

Je nastopanje v ruščini zanimivo za občinstvo?

Moram reči, da se to ni nikoli prijelo tako, kot bi si mi želeli. Biti neka novost in posebnost je ena stvar, nekaj drugega pa je dobiti širši krog občinstva. Žal nam to nikoli ni zares uspelo. Sicer smo imeli zelo velik privilegij, da smo s prvo in drugo predstavo trikrat nastopili v Cankarjevem domu in da so nas gledali tudi predstavniki (ruskega) veleposlaništva, ki so nam dali zelo pozitivno mnenje. Žal tega nimamo nikjer dokumentiranega, ostaja pa zapisano nekje v srcu (smeh).

Mislili smo, da se bo stvar vseeno bolj prijela, saj smo ljudem omogočili naše lastne nadnapise v slovenščini. Gledalec je tako lahko gledal predstavo v izvirniku in hkrati prebral pomen, če česa ni razumel. Gre za nekaj, kar v slovenski kulturi sicer obstaja, saj imajo na podoben način nadnapise v operah, prav tako Slovenci beremo podnapise pri večini tujih filmov.

Zaradi tega bomo verjetno v prihodnosti igrali v slovenščini, ker je vseeno fino, da naše delo doseže večji krog ljudi, ki se očitno bojijo ali jim je komercialno premalo zanimivo gledati predstavo v ruščini. Bom pa vztrajala pri ruskih literarnih predlogah za predstave.

S Saro Špelec smo se pogovarjali v ljubljanski Kavarni NUK. Vir: Špela Bizjak

Zagotovo celotna predstava funkcionira drugače, če je v ruščini?

Zagotovo so naše predstave v ruščini funkcionirale drugače, sploh zato, ker še zdaleč nismo bili vsi rusisti (teh je bila kakšna polovica). Bilo je kar nekaj igralcev, ki prej o ruščini sploh niso imeli pojma. Z njimi sem intenzivno delala na fonetiki, računati sem morala na njihovo 100-odstotno pripravljenost in odličen spomin, ker nisem mogla računati na šepetalca. Šepetalca si nismo mogli privoščiti,  nismo pa našli entuziasta, ki bi bil pripravljen to delo opravljati zastonj in z nami stalno potovati na predstave. Moram reči, da so bili igralci izjemni in se na odru nikoli ni zgodilo, da bi nastala vrzel ali zadrega, ker nekdo ne bi znal teksta, na kar sem zelo ponosna.

Sara Špelec vodi Kulturno-gledališko društvo Reciklaža, ki ima sedež na Sveti Trojici pri Lenartu, a veliko deluje tudi v Ljubljani. Ime društva odraža njeno misel, da nova umetnost nikoli ni samonikla, temveč vedno odraža in oponaša nekaj starega, a jo odlikuje originalna izvedba. Zase pravi, da je »zelo razpršena« in ima veliko ljubezni. Že od osnovne šole je igrala v vrsti gledaliških skupin, a se je nato vseeno odločila za študij rusistike in primerjalnega slovanskega jezikoslovja, sedaj pa zaključuje doktorsko disertacijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot ljubiteljica ruske literature je tudi navdušena prevajalka.

Jezikovne ovire pri gledalcih ste premagovali z nadnapisi. Drugače pa imate še kar nekaj tehničnih rešitev, kajne?

Da, vodja naše tehnične ekipe Tine Dolžan je z našo obilno pomočjo že pred šestimi leti naredil nadnapise, ki so bili celo njegova diplomska naloga in še vedno funkcionirajo. Ob nadnapisih smo želeli imeti tudi vrtljivo sceno, a je bilo z njo nekaj težav. Doma se je ta vedno pridno vrtela, na predstavah pa je odpovedala. Sedaj smo končno odkrili, kje je verjetno napaka in bo scena zagotovo prišla prav pri naslednjih predstavah.

Nekaj rešitev je bilo tudi pri glasbi, saj se rada poigravam z različnimi žanri, drugače imam rada zlasti klasično glasbo. Igralcem je bilo kdaj malo zoprno, ker so morali čakati na glasbene iztočnice, vendar nam je z glasbo vedno uspelo. Na prvi predstavi smo imeli celo avtorsko glasbo kitarista Antona Arka, nato pa smo se, da nas ne bi preveč »jahal« SAZAS (smeh), pri drugi predstavi, v kateri smo priredili basni Krilova, odločili za nabor klasične glasbe, ki je odlično poudarila karakterne živalske poteze ljudi.

Žal se vedno vse začne in konča pri denarju, ki ga nikoli nismo imeli zares veliko, je pa po svoje pomanjkanje denarja pozitivno, ker nas sili, da se znajdemo in poiščemo neke bolj zanimive ali celo bolj napredne rešitve. Sicer delujemo amatersko in denar pridobivamo na razpisih, a je tega še zdaleč premalo, da bi zadovoljili vse želje po odrski opremljenosti.

Kaj ste že uprizarjali in kaj načrtujete za naprej?

Najprej smo naredili predstavo Novo življenje na osnovi več del Čehova. Vsakemu igralcu sem našla dvojnika – vsak je igral dva podobna, a hkrati različna lika iz dveh njegovih del. Na koncu vsi zaživijo v nekakšnem večglasju novega življenja, ki bi si ga gotovo želel tudi Čehov.

V drugi predstavi sem vzela izbor basni Krilova, združenih v rdečo nit, ki jo najbolje ponazarja naslov Prevzetna nevesta. Gledalcu, ki je videl predstavo od začetka do konca, je kombinacija zgodb izpadla kot smiselna celota. S to predstavo smo se uvrstili tudi na regijsko tekmovanje v okviru Linhartovega festivala, naša igralka Lenka Krajnc pa je za svojo vlogo prejela celo nagrado. To je bil velik uspeh za takšno predstavo, saj nobenemu selektorju ni šlo povsem v račun, kaj sploh počnemo na odru s predstavo v ruščini.

Vmes smo neuspešno delali tudi na Gogoljevem Plašču, moji veliki želji, ki nikoli ni zamrla in jo želim sedaj spet obuditi. Naleteli smo na omejitev, da je pri nas v gledališki umetnosti zelo težko dobiti moške, še težje v primeru, da bi ti morali govoriti rusko. Tudi iz tega razloga bomo preklopili na slovenščino. Želim si ohraniti določeno avtentičnost, Gogoljevsko vzdušje 19. stoletja, zato ne bi imela samo žensk na odru (nekaj jih bo zagotovo), čeprav bi to lahko ustrezalo neki sodobni različici zgodbe.

Predavanje KGD Reciklaža v Knjižnici Otona Zupančiča v Ljubljani z naslovom »Ali genije lahko vzgojimo?« leta 2014. Vir: KGD Reciklaža.

Vaše društvo ne organizira samo gledaliških predstav.

Že petkrat smo organizirali vseslovenske literarne natečaje na različne teme. Štirje so bili povezani z rusko literarno tematiko (Plašč, basni Krilova, združitev časopisne novice in Revizorja, pravljica Škrlatni cvet, ki je ruska različica Lepotice in zveri). Nazadnje pa smo se odločili za neko širšo in manj omejujočo temo, ki danes bolj ali manj vznemirja vse nas: natečaj kratkih zgodb na temo Krasna nova Evropa. Odločitev, da damo ljudem proste roke, se je izkazala za zelo plodovito, saj smo dobili več kot 90 prispevkov. Nekaj je bilo zares dobrih in bi bilo odlično, če bi se iz njih razvilo še kaj daljšega.

Poleg tega organiziramo dobro obiskana predavanja o šahu, ki jih v knjižnici Otona Zupančiča vodi moj oče Darko Špelec, šahovski zgodovinar in filozof. Upam, da šah v zadnjem času spet pridobiva na veljavi v našem času, saj je bil nekaj časa zelo v zatonu. Darku se zdi, da je šah spet v porastu in je o njem smiselno imeti predavanja, saj je poleg igranja pomembno poznati tudi kontekst same igre, podobno kot to velja pri drugih vrstah umetnosti, kar je za nas tudi šah. V zadnjem času je imel tudi predavanja na temo človeške narave in zgodovine filozofije, ki so bila prav tako dobro obiskana.

Preko društva sem izdala nekatere od svojih prevodov, nazadnje je izšel prevod ruske pravljice Škrlatni cvet v obliki slikanice, vendar založniška dejavnost ni prioriteta. Pri tem delu je potrebno biti previden, s čim lahko prodreš na trg, sicer lahko hitro propadeš.

Kakšna pa je Krasna nova Evropa glede na boljše prispevke sodelujočih?

Zmagala je izjemno poetična preobleka mita o Evropi in Zeusu, ki je spretno navezana na tematiko migrantov in današnje norosti ter pusti odprt zaključek, ob katerem ostaneš odprtih ust, kar bi po mojem mnenju literatura morala početi. Bile so tudi zgodbe o povzpetnikih na politični ravni in ljudeh, ki so nezadovoljni s politiko. Drugo nagrado je prejela zgodba, ki se začne z mislijo lika, da bo pobil kar se da veliko ljudi, a se iz tega ne zgodi nič, saj lik na koncu zaživi čisto običajno življenje. Največ zgodb je bilo povezanih s socialnimi temami in migrantsko tematiko, prisotne so bile tudi intimne teme, saj nekateri Krasno novo Evropo dojemajo kot propad neke družine.

“V ruskih filmih sem dežurni tujec”

Trenutno zaključuješ doktorsko disertacijo.

Trenutno zaključujem doktorat o Aleksandru Karađorđeviću, pozabljenem jugoslovanskem in tudi slovenskem kralju. To počnem zato, ker danes o njem večinoma ne vemo nič. Mimogrede, tudi on je bil povezan z Rusijo. Njemu je bila nekaj časa namenjena Anastazija Romanova, a je nato prišlo do pokola carske družine, drugače bi zelo verjetno imeli rusko kraljico. Če ne bi bilo boljševizma, bi se verjetno tok zgodovine obrnil precej drugače, enako velja za umor Aleksandra leta 1934, saj on vsekakor ni bil naklonjen Nemčiji in je bil izrazito francoski zaveznik. V času Aleksandra je bilo v Srbiji in drugod po Jugoslaviji več kot 70 tisoč ruskih emigrantov, ki so predstavljali pomemben del inteligence.

Pred kratkim si imela eno zanimivo izkušnjo v Rusiji, nam poveš kaj o tem?

Ruski center v Ljubljani je omogočil vsem, ki znamo rusko in se ukvarjamo z izobraževanjem ali gledališčem, da smo se odpravili na enotedensko ekskurzijo v Moskvo, kjer smo si ogledali, kako delujejo tamkajšnji vrtci. Videli smo zelo različne modele izobraževanja. So pa bili vrtci zelo različni, nekateri od teh so vidno zelo izdatno financirani s strani države, drugi manj, vendar so mi bili vsi po svoje simpatični.

Meni je bil najbolj všeč vrtec, ki je imel sicer zelo apolitičen način izobraževanja, vendar nikjer nisem videla toliko genialnega potenciala kot tam. Da ena ženska, ki uči v konzervatoriju, spremlja otroke vsak dan na klavirju in oni slišijo vso mogočo klasično glasbo v enem dnevu, se mi zdi takšen privilegi, ki si ga pri nas ne morem predstavljati. Na podlagi otrokovega pripovedovanja vzgojitelj vsak dan napiše pravljico, ki jo nato odigrajo, in to na tako simpatičen način, prav nič vsiljeno.

Enkrat sem videla dečka, ki je v rokah držal žago. Tam vztrajajo na principu, da je otroke potrebno učiti, da se z vsemi stvarmi naučijo rokovati sami in jih ne smemo držati stran. Staršem takoj razložijo, da naj ne skrbijo in da je bolje, da se otroci z vsemi stvarmi naučijo rokovati že zdaj, v mladih letih.

Zelo mi je všeč princip, da ne dovolijo, da bi se starši vmešavali v proces in prevzemali celotne institucije, kot se danes pogosto dogaja. Šlo je za majhen vrtec in so se mi otroci malo zasmilili, da še niso imeli kurjave in je bilo tam malo bolj mrzlo, vendar so hkrati imeli neverjeten privilegij, da so bili v sredini visoko izobraženih ljudi z občutkom. Jaz bi bila spet tako stara, da bi lahko šla v ta vrtec (smeh).

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.