“Ena od osnovnih nalog podjetja je razvoj učinkovitih mehanizmov za sodelovanje med filmskimi ustvarjalci, ob upoštevanju posebnosti razvoja filmske industrije v določeni državi,“ je zapisano v predstavilti podjetja Kremelj Film. Ali lahko slovenskim bralcem na kratko predstavite posebnosti razvoja filmske industrije v Rusiji?
»Stavek, ki ste ga omenili, govori ravno o nasprotnem: o upoštevanju posebnosti držav, v katerih delamo, da bi film razumeli ne samo v Rusiji, ampak tudi v tujini. Gre za doseganje neke vsestranskosti.«
Odločili ste se, da film Gagarin, prvi v vesolju, predstavite v Sloveniji. Verjetno ste kot producent prepričani, da v Sloveniji obstaja zanimanje za ruske filme? Zakaj po vašem mnenju obstaja ta interes?
Če govorimo o filmu Gagarin, prvi v vesolju, potem ni nikakršnih dvomov, da nam sama osebnost oziroma veličina tega človeka omogoča upanje, da bo zanimanje za film pokazalo občinstvo po vsemu svetu. Nenazadnje gre za prvega človeka, ki je poletel v vesolje.
Oleg Kapanec. Vir: Osebni arhiv
Povejte, kako ste ustvarjali film: zamisel, izbira režiserja, igralcev. Ali ste sami sodelovali pri izbiri igralcev? Koliko ste bili sami vključeni v ustvarjalni proces?
Začnimo s tem, da sem napisal scenarij, skupaj z drugim scenaristom (scenarij: Oleg Kapanec,Andrej Dmitrijev, op. RBTH), sem tudi avtor prvotnega koncepta projekta, seveda pa sem nadziral tudi celotno realizacijo ustvarjalnega procesa, ki se je začel z izbiro igralca, še posebej glavnega lika.
Pri tem filmu je bilo to še posebej pomembno, saj skorajda vsak človek pozna obraz Jurija Gagarina po fotografijah, po kroniki, zato je tukaj bilo zelo pomembno, da se ne bi zmotili. Gledalci v prvi fazi najprej iščejo fizično podobnost. Druga faza je zame osebno še precej bolj pomembna, saj gre za sovpadanje z glavnim junakom na energijskem nivoju. Našli smo čudovitega fanta (Jaroslav Žalnin), ki nam je ustrezal po obeh kriterijih. Zdi se mi, da je nalogo dobro opravil. Na začetku ga gledalci opazujejo, ob koncu filma pa ga že absolutno sprejemajo kot Gagarina.
In kakšen je pravzaprav ruski film? Ali ima film dandanes državljanstvo? Rusko, angleško, dansko? Ali ni tudi film postal uniformiran kot cel svet in ali ni film izgubil nacionalni karakter? V mislih imam zlasti njegove umetniške lastnosti.
Zelo pomembno je, da v ruskem filomu obstaja identifikacija z Rusijo. Zaželeno je, da v njem obstajajo nekatere nacionalne značilnosti, po katerih ga je mogoče prepoznati, po katerih se razlikuje in zaradi česar ima svoje občinstvo. Danes tega ni več, v sovjetskih časih pa je obstajalo. Zato je občinstvo zelo cenilo sovjetske filme, ki so zmagovali na festivalih in so uspehe v tujini doživljali tudi v finančnem smislu.
Imamo ogromno čudovitih sovjetskih filmov. V sodobni Rusiji na žalost še ni prišlo do notranjega razvoja družbe, ta še ni dosegla notranjega razumevanja tega, kaj je pravzaprav sodobna Rusija, v kakšnem kulturnem in družbenem okolju pravzaprav obstajamo. Ta identifikacija bi morala obstajati, vendar je zabrisana. Prvič zato, ker ni jasne politike in absolutnih odgovorov na vprašanje, ali je Rusija naslednica Sovjetske zveze ali pa gre za povsem novo državo. Številni filmi, ki doživljajo uspehe – govorim o komercialnem uspehu – temeljijo na zanikanju sovjetske preteklosti, ironizaciji sovjetske preteklosti, s čimer gradijo most do občinstva. Zdi se mi, da takšni filmi za slovensko občinstvo niso zanimivi.
Zakaj? Film Leviatan so predvajali v Sloveniji in je bil gledalcem zelo všeč.
Da, ker ga je posnel zelo nadarjen režiser. Poznam Andreja Zvjaginceva, ki razkriva nekatere pomanjkljivosti sodobne Rusije, jaz pa sem govoril o sovjetski preteklosti. Kar se tiče sodobne Rusije, je v Levitanu vse zelo pravilno in jasno navedeno. Po mojem mnenju je v filmu nekaj pretiravanj in poskusov, da bi bil film všeč tujcem. Poudarek na vero je po mojem mnenju pretiran. Po drugi strani je mogoče tudi to. Govoril sem o tem, da je trenutno večina sodobnih filmov utemeljenih na zanikanju sovjetske preteklosti: tam smo slabo živeli, zato je zdaj dobro. Takšni filmi so zanimivi v Rusiji, zahodnemu občinstvu pa ne.
Kateri so še vodilni, nadarjeni sodobni ruski režiserji?
Lahko bi imenoval več deset imen, vendar je za Rusijo to zelo majhna številka. Obstaja določena politika, ki je načrtovana in nadarjenim režiserjem proprosto ne omogoča, da bi se prebili. Filmska industrija v Rusiji je nerentabilna, državna podpora, ki jo namenjajo, pa gre ljubljenčkom, za katere je jasno, da ne morejo več posneti ničesar dobrega, denar pa vseeno dobijo. Zaradi tega je v Rusiji trenutno malo dobrih filmov, nadarjeni ljudje težko pridejo do svoje priložnosti, zaradi česar tudi v Zvezi kinemafogratov obstaja vrsta problemov. Na podlagi tega je prišlo do zelo močnega vpliva ameriške filmske industrije: vzamejo hollywoodsko filmsko uspešnico, ji dodajo rusko zgodbo in dobimo nekaj, kar ni ne tič ne miš.
Ampak osebno sem dobila vtis, da je tudi film Gagarin, prvi v vesolju nastal po vzoru ameriškega filma...
Ne smete mešati sodobne montaže, računalniške grafike, tehnične izvedbe na visokem nivoju ter filma z vsebino. Ustvarili smo dober, močan sovjetski film: resnična zgodba, brez pretiravanj, brez izmišljenih dramatičnih konfliktov, ki prevladujejo v ameriški kinematografiji. Nismo izrabljali nekih temnih strani, da bi pritegnili občinstvo.
Kakšnemu občinstvu je namenjen vaš film? Starost? Spol? Moje mnenje je, da bo film bolj težko pritegnil žensko občinstvo, saj v njem ni ljubezenske zgodbe, dramaturgije. Če bi pripovedovali o Gagarinu, ki je že poletel v vesolje, se ukvarja z nenadno slavo in sooča s številnimi skušnjavami: ženskami, darovi oblasti ..., ki je razpet, se boji, da se bo zlomil, izgubil sebe, nekega strašnega, mogoče pa zanj celo lepega dne, pa nenadoma poleti v nebo in izgine za vedno ... Po mojem mnenju bi bil takšen film komercialno zelo uspešen in privlačen za žensko občinstvo. Nenazadnje so ženske v današnjem svetu glavni potrošniki.
Film cilja na mlado občinstvo. Na otroke. Dolžni so vedeti, kako je vse skupaj potekalo. Seveda je obstajala skušnjava, da bi šli po poti komercialnega uspeha. Okrog Gagarinove osebnosti obstaja cela vrsta zgodb, vendar sem se jim namenoma odpovedal, nisem jih razvijal. Pomembno mi je bilo povedati zgodbo o Gagarinu, kozmonavtu, ne pa se spuščati v podrobnosti. Poleg tega sem imel moralne obveznosti do Gagarinove družine, ki še nikomur ni dala dovoljenja za snemanje filma. Zato, da bi zaslužil, nisem mogel izkoristiti Gagarinove osebnosti.
V komericalnem smislu smo zaradi tega morebiti res izgubili gledalce, smo pa po drugi strani ustvarili pošten film, ki bo dolgo živel. Za film tudi zato obstaja ogromno zanimanje. Pokazali smo ga že v številnih državah: V Angliji, na Japonskem, v Franciji, v Nemčiji. Občinstvo zelo ceni poštene, iskrene zgodbe. Trenutno snemam film o Levu Jašinu, in še enkrat – zame je pomembna podoba lika.
Pa je naloga filma dejansko pokazati resnico? Malo čudno zveni, da vas kot producenta ne zanima komericalni uspeh.
Komercialni uspeh me seveda zanima. V primeru narodnih junakov, takšnih osebnosti, kot Gagarin, Jašin, nimam pravice, da bi jih očrnil, saj ima heroj že pred nastankom filma svoje občinstvo, ki ga ljubi, obožuje. Kot sem že dejal, nisem mogel izkoristiti osebnosti Gagarina, da bi zaslužil. Špekulacije na temo veliki ljudi s komericalnimi cilji so zame osebno nedostojni. V tem primeru je potrebna resnica. To je moje osebno stališče.
Box: Lev Ivanovič Jašin (22. oktober 1929, Moskva – 20 marec 1990, Moskva), sovjetski nogometni vratar, ki je igral pri moskovskem Dinamu ter v državni reprezentanci Sovjetske zveze. Leta 1956 je postal Olimpijski prvak, leta 1960 pa prvak Evrope, bil je 5-kratni prvak Sovjetske zveze, zasluženi mojster športa Sovjetske zveze (1957), heroj socialističnega dela (1990). Med drugim je bil tudi polkovnik in član Komunistične partije Sovjetske zveze ter najboljši vratar na svetu po FIFA, MFFIIC, World Soccer, France Football in Placar. Je tudi na spisku najboljših igralcev 20. stoletja po seznamih Venerdi, Guerin Sportinov, Planete Foot, in Voetbal International.
Ali ste gledali film Papirnati vojak, ki ga je posnel German mlajši? Na 65. Beneškem filmskem festivalu je film prejel Srebrnega leva za najboljšega režiserja in nagrado Ozella za najboljšega snemalca. Verjetno se spomnite, da je vsebina zelo dramatična ...Dober primer uspešnega filma. Jasno je, da je bil cilj filma Gagarin, prvi v vesolju nekaj povsem drugega kot priznanje na Zahodu. Kakšen je bil ta cilj?
Natanko tako. Obstaja ocena kritikov ter ocena ljudi. Filme snemam za ljudi, ne za kritike. Obstaja cela vrsta režiserjev, ki razumejo, da bolj kot bo njegov film težak, umazan, zapleten in protisloven, tem večja verjetnost obstaja, da bo dobil nagrado kritikov.
Obstaja formula, po kateri je mogoče posneti film, ki ti bo odprl vrata v Benetke in v Cannes. Ne želim imenovati svojih kolegov, ki izkoriščajo omenjeno formulo in zato na omenjenih festivalih dobivajo nagrade, za katere pravzaprav živijo.
Kakšna je ta formula?
Obstaja komercialna formula in umetniška formula. Gre za različne formule. Komercialna je zelo preprosta. Kot sem že dejal, po vzoru ameriških filmov naredijo film, v katerem je vsakih pet minut prikazan konflikt. Če delaš film o Rusiji in želiš, da boš všeč kritikom, je treba vse popljuvati, ustvariti konflikt, še več antagonizmov in zagotovo jim bo film všeč.
In še tradicionalno vprašanje o umetniških načrtih ...
V glavi imam veliko idej, obstaja veliko zanimivih ljudi, o katerih bi želel posneti film. Vendar je to še skrivnost. Glede filma o Levu Jašinu sem že govoril. Pripravljamo se na snemanje. Poleg tega nameravam posneti nadaljevanje o Gagarinu ... Naslov filma bo Gagarin, zemeljska privlačnost, v katerem se ne bom mogel izogniti temam, o katerih ste govorili, kot so konflikt, ljubezen, dvomi in muke.
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
