Rusi so lahko ponosni na svojo zgodovino. Ljudje 21. stoletja moramo poznati zgodovino naše domovine in našega naroda. Pevski in plesni Zbor Rdeče armade A. V. Aleksandrova ohranja spomin na zgodovino že skoraj 90 let. Njihov repertoar sestavljajo ruske ljudske, vojaško-patriotske pesmi, pesmi vojnih let in sodobne pesmi, pa tudi verski psalmi.
Za začetek njegovega delovanja velja datum 12. oktober 1928, ko se je zbor prvič pojavil na odru Osrednje hiše Rdeče armade pred 12 ljudmi. 10. julija 1949 so ga poimenovali po ustanovitelju – Aleksandru Vasiljeviču Aleksandrovu. Leta 1979 je dobil najvišji poklicni naziv – častni naziv »akademski zbor«.
Zbor A. V. Aleksandrova je bil največji vojaški glasbeni projekt v Sovjetski zvezi in je največji vojaški glasbeni projekt v sodobni Rusiji. Velja tudi za enega od najboljših moških zborov na svetu, ki združuje elemente akademskega zbora ter veselja in spontanosti, ki odlikujeta ljudsko glasbo. Orkester sestavljajo ruska ljudska glasbila – domra, balalajka, diatonična harmonika, lesena in bakrena pihala. Med Veliko domovinsko vojno je z več kot 1500 koncerti skrbel za moralo vojakov, ki so branili Sovjetsko zvezo.
Zbor je priljubljen po vsem svetu, ljubi in spoštuje ga na milijone poslušalcev. Pred leti je bil ob 80-letnici obstoja opravljen intervju z direktorjem zbora A. V. Aleksandrova Leonidom Maljevim. Polkovnik in spoštovani ruski kulturnik je predstavil delovanje zbora, ki je bil dvakrat nagrajen z Redom rdeče zastave, priljubljenost zgoščenk z njihovo glasbo pa mu je prinesla tudi posebne plakete v Franciji in na Nizozemskem.
Leonid Ivanovič, začniva z geografijo. Katere kraje najbolj pogosto obiskuje vaš zbor?
Prepotovali smo vso državo in obiskali smo več kot 60 držav sveta. Istočasno želim razbiti mit, da skorajda živimo v tujini. Res je, da imamo kar pogosto kratke turneje v tujini, vendar pa je naša glavna naloga, da imamo koncerte v domovini: čim več, tem bolje. Naš zbor je glavni vojaški pevski in plesni zbor v Rusiji, zato praviloma nastopamo predvsem v vojaških okrožjih, med vojaškimi enotami in oddelki Ruske armade, v vojaških klubih, vojaških šolah, vojaških ustanovah in bolnišnicah.
Vsako leto naši umetniki nastopajo pred vojaki, ki služijo vojski v Čečeniji, Tadžikistanu, Pridnjestrovju in Abhaziji (danes so se odpravljali k ruskim vojakom v Sirijo, op. prev.). Naše ciljno občinstvo so vojaki, njihove družine in tudi veterani Velike domovinske vojne. Naše koncerte bi lahko razdelili približno takole: 53% jih je za vojake, 25% za civiliste v državi, 22% jih je v tujini.
Katerega koncerta v tujini se najbolj spominjate?
Najbolj se spominjam koncerta v Vatikanu oktobra 2004. Prostor v Nerviju je do konca napolnilo sedem tisoč ljudi: člani italijanske vlade, vrhovni predstavniki Katoliške cerkve so nas navdušeno pozdravili z goro aplavza. Papež Janez Pavel II. je globoko spoštoval vojaško umetnost. Po koncu koncerta nam je rekel: »Bravo, Rusija! Bravo, vojska!«
Izjemni koncerti so bili v Londonu, Parizu, New Yorku in Washingtonu ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne. Še vedno se spominjam vtisov z našega koncerta v štabu Nata v Bruslju, ko so naši pevci pokazali moč ruske vojaške umetnosti. Bil je delovni dan, konferenčna dvorana pa je bila premajhna za vse, ki so želeli slišati glasove Ruske armade. Celotno osebje Natove stavbe je zapolnilo prehode v dvorani in celo hodnik, po koncertu pa smo prejemali zahvalna pisma.
V bistvu smo imeli veliko zanimivih koncertov po vsem svetu – Maroko, Bolgarija, Češka, Slovaška, Kitajska in druge države. Mnoge koncerte so obiskali najvišji državniki. Predsednik Ljudske republike Kitajske Hu Džintao je visoko cenil naš ansambel. Poimenoval nas je za vizitko Rusije, ki jo kitajsko ljudstvo dobro pozna, zlasti starejša generacija, ki z velikim užitkom prepeva naše pesmi v ruskem jeziku.
Koncerte poskušamo pripraviti na način, da ne vključujejo samo zabavnih elementov, ampak tudi element vključenosti, s čimer dobimo širši odziv občinstva. V vsaki pesmi poskušamo odkriti nekaj posebnega, njeno globino in dušo. To je bil glavni princip ustanovitelja zbora Aleksandra Vasiljeviča Aleksandrova. To ni za naš zbor samo velika odgovornost; je tudi velik užitek.
Ljudje vaš pevski in plesni zbor pogosto opisujejo z visokimi besedami v najboljšem duhu: pravijo, da ste eminentni, neponovljivi, svetovno znani, edinstveni ... Kako vam uspe ohraniti vse te značilnosti tako dolgo?
V prvi vrsti je to rezultat rednega dela na izboljševanju naših poklicnih veščin. Redno izvajamo načrtovane vaje, še zlasti pred koncertom. Glasbeniki, zborovski pevci in baletniki morajo opraviti sprejemni izpit pred sekcijsko komisijo, če ga opravijo, sledi poskusno obdobje. Tako sledijo navodilom (generala Aleksandra) Suvorova pri vstopanju v vojsko: učenje je težko, boj pa je lahek.
Seveda je vse odvisno od repertoarja, ki je precej velik – več kot dva tisoč del. Glede na koncert izberemo poseben repertoar. Imamo pravila, ki se jih poskušamo držati. V vsaki državi zapojemo 2-3 pesmi v domačem jeziku ljudi, ki tam živijo. Po pravilu nam to pomaga dobiti širši odziv in hvaležnost občinstva. Za nas pa je to svojevrstno glasbeno darilo, poklon in spoštovanje državi gostiteljici in njenim ljudem. V Kanadi smo na primer zapeli rusko himno, ljudje pa so vstali in izkazali spoštovanje do naše države. Po naši himni smo nato zapeli še himno njihove države, kanadsko himno.
Milijon ljudi doma in v tujini obožuje pesmi, kot so Kalinka, Katjuša, Smugljanka in druge pesmi vojnih let, pa tudi pesmi Dan zmage, Črne oči, Večerni zvon, Podmoskovski večeri. Vse te pesmi so znane tudi po zaslugi zbora Aleksandrova in ljudje jih želijo slišati na vsakem koncertu. Te pesmi niso samo del naše zgodovine, ampak so to tudi velike mojstrovine. Zanimivo, da je Sveta vojna, ki jo je leta 1941 napisal Aleksander Vasilijevič Aleksandrov in je pomagala sovjetskim vojakom pri obrambi domovine, še vedno priljubljena na Slovaškem, na Poljskem in v Bolgariji. Občinstvo jo posluša na nogah, saj se dotakne njihovega srca in duše.
Za naše koncerte iščemo tudi nova glasbena dela, saj ni mogoče živeti le v preteklosti. Toda, če povem po pravici, si je nemogoče predstavljati naše koncerte brez del ruske in zahodnoevropske klasične glasbe (Beethoven, Bach, Čajkovski, Musogorski), ki so del skupne človeške zgodovine. Vendar našega repertoarja ne sestavljajo samo pesmi vojnih let, ljudske pesmi, operne arije, svetovne ljudske pesmi in duhovna glasba, ampak tudi novejše pesmi Ilije Reznika (Služiti domovini), Eduarda Hanke, Kima Breytburga, Sergeja Sašina ter drugih sodobnih skladateljev in pesnikov.
Koreografijo na vrhunski ravni častitljivo ohranja glavni baletni mojster Lev Nikolajevič Kulikov, narodni umetnik Rusije. V njegovem repertoarju imajo osrednje mesto vojaške kompozicije: Mornarka, Kozaški konjeniški ples, Praznična koračnica, Povabilo na ples in druge. In mnogo ruskih ljudskih plesov. Klasični repertoar vsebuje Polovecke plese iz opere Knez Igor Aleksandra Borodina. To so naše plesne klasike, vendar vedno posodabljamo plesni repertoar.
Veseli smo, da na naših koncetih vidimo mlade ljudi. Naši koncerti na MGU, univerzi Stroganovskega, v vojaških izobraževalnih zavodih so dokaz, da mlade ljudi zanima naš repertoar. Naše pesmi pojemo »v živo«, ne »na playback«. Publika pa to ceni.
Želja, da se ohranja tradicija očeta in sina Aleksandrova, ki sta iskala osebje, dopolnjevala repertoar, ga redno obnavljala z novimi glasbenimi deli, živo glasbo, visoko kvaliteto nastopov – vse to zagotavlja uspešnost naših nastopov in zaradi tega smo priljubljeni.
Najbolj zanimiv del sodobnega delovanja pa je iskanje novih izraznih oblik zbora Ruske armade. Izvedli smo denimo projekt ruske novoletne pravljice za otroke – glasbeno predstavo O dobrem pobu Ivanu, pogumnem možu, kjer je glavni lik vojak, ki pomaga Dedku Mrazu rešiti novoletni praznik. Najprej smo nastopili v Moskvi, nato pa od Vladikavkaza do Groznega, v vojaških ustanovah, kjer so organizirali praznovanje novega leta za otroke. Seveda je bolje praznovati novo leto doma pred TV ekranom, s kozarecem penine v roki, ob poslušaju zvonov. Vendar pa mora pravi umetnik prinesti festival otrokom. Naši umetniki se ne bojijo težkih poti in ne iščejo linije najmanjšega odpora.
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
