5 ruskih filmov, ki burijo domišljijo

1. Oklepnica Potemkin (1925)

Težko si predstavljamo, da je bil ta vrhunski dosežek sovjetske in svetovne kinematografije do 50-ih let prejšnjega stoletja v Veliki Britaniji prepovedan, še do 1978 pa je nosil oznako X, ki so jo običajno dodelili pornografskim filmom. Film je na ameriški spletni strani Rotten Tomatoes, kjer so objavljene filmske recenzije in kritike, dosegel najvišjo možno oceno.

Film ustvarjalca Sergeja Ejzenšteina, ki ga je časopis New Yorker označil za prvega filmskega modernista, je tako navdušil Goebbelsa, da je po ogledu skoraj postal komunist, saj je šlo po njegovem mnenju za enega najmočnejših propagandnih filmov, ki jih je kadar koli videl. Film je v neskrajšani obliki v Veliki Britaniji končno izšel šele leta 2005, ob izidu pa je londonski Evening Standard izjavil: "Kdo potrebuje Avatarja v 3D, če pa imamo Oklepnico Potemkin?"

Poleg ideološke moči in drznosti, s katero je Eisenstein uprizoril nasilje, ki vznemirja sodobne gledalce, je režiser naslednjim generacijam zapustil tudi inovativni pristop do montaže. Sledi tega pristopa lahko najdemo tako v Botru kot v Nedotakljivih režiserja Briada De Palme, ki je praktično poustvaril slavni odlomek, ki se dogaja na stopnicah v Odesi.

Oklepnica Potemkin je bila večkrat imenovana za najboljšo v zgodovini, kar so zatrjevali tudi Orson Welles, Billy Wilder in drugi velikani ameriškega filma, sam film pa je postal sinonim za inovacijo in dober filmski okus.

2. Letijo žerjavi (1957)

Film je ustvaril Mihail Kalatozov štiri leta po Stalinovi smrti, leta 1960 pa je izšel v ZDA v okviru produkcijske hiše Warner Brothers, potem ko je osvojil zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu.

Zgodba govori o ženski, ki se odloči zapustiti svojega moža, ki ga ne ljubi, in ohraniti spomin na moškega, ki ga je ljubila in je bil ubit v vojni. Film še danes kraljuje na seznamu najboljših vojnih filmov.

Film je pomembno vplival tudi na razvoj filmskega jezika. Dobitnik dveh oskarjev, Haskell Wexler, je priznal, da se je vsega, kar zna, naučil od direktorja fotografije Sergeja Urusevskega in še 20 let kasneje uporabljal njegove tehnike.

3. Andrej Rubljov (1966)

Film Andreja Tarkovskega o ruskem slikarju ikon iz 15. stoletja, je imel burno preteklost. Kljub vabilu na filmski festival v Cannesu 1967, so sovjetski funkcionarji zavrnili predvajanje in ga zamenjali z Vojno in mirom. Film Andrej Rubljov so predvajali v Cannesu šele tri leta po tem, ko je bil dokončan, in sicer tik pred koncem festivala. Čeprav ni sodeloval v uradnem programu, je prejel nagrado mednarodne žirije Svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev.

Leta 1971 je v ZSSR izšla cenzurirana verzija filma, kljub temu pa si ga je ogledalo skoraj tri milijone ljudi. Druga verzija filma, ki ga je studio Columbia iz komercialnih razlogov skrajšal za 20 minut, je leta 1973 izšla v ZDA. Rezi so filmu škodovali in prinesli slabše ocene. Šele leta 1990 je na DVD izšla originalna verzija Tarkovskega, dolga 205 minut, verzijo pa je prispeval Martin Scorsese, ki jo je kupil med obiskom v Rusiji.

4. Vojna in mir (1966)

Filmska adaptacija Tolstojevega romana ne bi nikoli zaživela, če ne bi leta 1959 v ZSSR predvajali ameriške različice, ki jo je ustvaril King Vidor – šele potem so odobrili snemanje filma, ki je v filmski zgodovini neuradno označen kot najdražji film. Noben hollywoodski studio si ni mogel privoščiti snemanja, ki je trajalo 5 let in vključevalo 120.000 statistov.

Šesturna verzija Vojne in miru, ki je izšla v dveh delih, je postala prvi in najdaljši sovjetski film, ki je prejel Oskarja za najboljši tuji film.

Leta 1969, ko je film izšel v ZDA, je Roger Ebert, najvplivnejši filmski kritik, dejal, da je sovjetski režiser ustvaril najboljši epski film v zgodovini, ki prekaša celo film V vrtincu.

5. Ježek v megli (1975)

Desetminutna animacija Jurija Norštejna o ježku, ki se med potjo k prijatelju medvedu izgubi v megli, je postala tako priljubljena v Ameriki, da so se nanjo navezali v osmi sezoni animirane komične serije Family Guy, kjer se je ježevec v megli smejal Američanom, ki so se odločili narediti ježeve burgerje.

O filozofskem pomenu Norštejnove klasike so napisane številne raziskovalne naloge v različnih jezikih, ki obravnavajo ideje o eksistencialni osamljenosti in grozi običajnih stvari, ki pridobijo zlovešče lastnosti, ko jih pogledamo z določenega vidika. Letos je britanski časopis The Telegraph Ježka v megli uvrstil na 19. mesto na seznamu najboljših otroških filmov.

Sveži ruski filmi, ki bi lahko letos osvojili svet

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.