Literarne vojne: kako so se med seboj prepirali veliki ruski pisatelji

Ilustracija: Grigorij Avojan

1. Dostojevski proti Turgenjevu

Dva velikana ruske književnosti 19. stoletja sta zagovarjala popolnoma različni ideologiji. Ivan Turgenjev, avtor romana Očetje in sinovi, je bil prepričan zahodnjak in liberalec, Fjodor Dostojevski – konservativec (počvenik). V romanih Idiot in Besi je pridigal, da liberalci rušijo Rusijo in vodijo ljudi v pogubo, medtem ko bi morali ohranjati svojo lastno pot in pravoslavje.

Ne preseneča, da se pisatelja med seboj nista marala. Že od mladosti je Turgenjev, bogat plemič, dražil mračnega, potrtega kolega. V zbadljivi pesmi je Dostojevskega označil za "mozolj na nosu literature". Dostojevski mu seveda ni ostal dolžan in sovražno odgovoril, da pri vsem njegovem bogastvu Turgenjev za tisk dobiva štirikrat večji honorar kot on.

Ilustracija: Grigorij Avojan

Glavna srž njunih konfliktov pa je bila ideologija. "Vsem tem liberalčkom je največje zadovoljstvo zmerjati Rusijo," je o novem romanu Turgenjeva Dim napisal Dostojevski v svojem pismu prijatelju leta 1867. Turgenjev je v tem času živel v Franciji in Dostojevski mu je sarkastično svetoval, naj si kupi teleskop: "Da, Rusijo je prav zares težko videti." Najbrž ni potrebno dodati, da je bil Turgenjev užaljen.

Najbolj ga je motil psihologizem Dostojevskega, to poglabljanje v mračne predele človeške duše. "Kisloba in bolnišnični smrad", "psihološka izbirčnost" – tako je Turgenjev označeval romane Dostojevskega.

2. Jesenin proti Majakovskemu

Ilustracija: Grigorij Avojan

"Veš, zakaj sem jaz pesnik, Majakovski pa nič posebnega in sploh ne veš, s čim se ukvarja? Jaz imam domovino!" je žolčno pisal Sergej Jesenin o svojem nasprotniku v borbi za naslov najpopularnejšega pesnika Srebrnega veka. Jesenin je odraščal na vasi 200 km stran od Moskve in se proslavil kot kmečki pesnik, rdeča nit njegovega ustvarjanja pa je bilo lirično doživljanje Rusije, njene narave in življenja.

Vladimirju Majakovskemu, pesniku ruske revolucije, pa so bile te teme tuje. Pisal je o zmagi bodočega sveta, v katerem vladajo proletariat in stroji. Oba pesnika sta živela v ZSSR, vendar to Majakovskega ni ustavljalo pri razglašanju Jesenina kot zaostalega in razrednega tujca. "To je igralec balalajke v vaškem zboru!" je prezirljivo pisal Majakovski o pesmi svojega nasprotnika z naslovom Jubilej. Vročekrven Jesenin je ob branjih svojih pesmi včasih vzklikal: "Majakovski je povprečen!"

Kljub pričkanju sta nasprotnika priznavala nadarjenost drug drugega. Pesnik Matvej Rojzman se je spominjal, kako je Majakovski glasno hvalil Jeseninove pesmi in Rojzmana prepričeval, naj Jeseninu o tem ne reče niti besede. Tudi Jesenin je pripomnil, da "Majakovskega ne moreš odstraniti iz literature" in se menda hotel z njim celo pobotati, vendar mu ni uspelo. Leta 1925 je storil samomor.

3. Bunin proti Nabokovu

Ilustracija: Grigorij Avojan

Ivan Bunin, prejemnik Nobelove nagrade za literaturo, ni nikdar varčeval z zmerljivkami, kadar je govoril o svojih kolegih, še posebej o teh, ki so podpirali rusko revolucijo leta 1917. Bunin je kot aristokrat menil, da je revolucija največje zlo in leta 1920 zapustil državo. Vsi sovjetski pisatelji so bili za Bunina "sužnji ljudožerstva". V slabih odnosih je bil tudi z Vladimirjem Nabokovim, avtorjem Lolite, čeprav je tudi sam emigriral.

Nabokov je bil 30 let mlajši od Bunina in je sprva nanj gledal s strahospoštovanjem. Bunin je bil že uveljavljen pisec, ko mu je Nabokov v začetku 20-ih let prejšnjega stoletja pošiljal pisma z odlomki svojih del in jih naslavljal "Velikemu mojstru od podložnega učenca". Bunin mu je vračal naklonjenost, vendar je slava Nabokova sčasoma postajala vse večja, Bunin pa vedno bolj ljubosumen, zato so se njuni odnosi pokvarili.

Rivalstvo Bunina in Nabokova ni nikoli preraslo v večje škandale. Pisatelja sta se vedla zadržano in se z zmerljivkami obkladala za hrbtom. Bunin je leta 1951 med pogovorom s prijateljem Nabokova označil za tarčo posmeha in izjavil, da mu ne seže do kolen. Nabokov pa je svojega nekdanjega mentorja poimenoval kot "staro koščeno želvo" in zavrnil govor na večeru v čast njegove 80-letnice.

4. Brodski proti Jevtušenku

Ilustracija: Grigorij Avojan

Odnosi pesnikov Josifa Brodskega in Jegvenija Jevtušenka so bili na začetku dobri. Leta 1965 se je Jevtušenko, priznan mojster poezije v ZSSR, uspešno zavzel za vrnitev mladega uporniškega Brodskega iz izgnanstva na severu. Spoznala sta se, njuno prijateljstvo je zacvetelo … čez nekaj let pa se je vse spremenilo.

Leta 1972 je Komite državne varnosti (KGB) Brodskemu naznanil, da mora zapustiti ZSSR. V stavbi KGB-ja se je mladi pesnik sprl z Jevtušenkom in zatrjeval, da je ta vohunil za njim po ukazu tajne službe in da je kriv za njegovo prisilno emigracijo. Jevtušenko je vedno trdil, da je bil tisti dan v stavbi KGB-ja iz povsem drugačnih razlogov – tudi njega samega so pridržali zaradi uvoza prepovedane literature, njunega prijateljstva pa je bilo kljub temu nepreklicno konec.

"Jevtušenko je zelo slab pesnik. In še slabši človek," je rekel pesnik v enem od svojih prvih intervjujev v izgnanstvu. Z leti je vedno glasneje zagovarjal svoje trditve. Pisatelj Sergej Dovlatov se je v delu "Solo na Underwoodu" spominjal, ko je rekel Brodskemu, da Jevtušenko deluje proti kolhozu, na kar je Brodski odgovoril: "On je proti, jaz pa sem za." Brodski je sovražil vse, kar je bilo sovjetskega, še bolj pa Jevtušenka.

Kateri ruski pisatelj ste?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.