Фотографија: kinopoisk.ru
2001, režiser: Mihail Ptašuk
Na ozemlju Belorusije, ki ga je osvobodila sovjetska vojska, redno predvajajo program radijske postaje s pozivnim znakom »KAO«, v katerem prenašajo šifrirana sporočila s podatki o ruski vojski. Odred sovjetskih protiobveščevalcev začne iskati vohune.
Film je posnet na podlagi romana Vladimirja Bogomolova z naslovom Trenutek resnice (Avgusta 1944). Že leta 1975 je Bogomilov preprečil snemanje pod vodstvom litvanskega režiserja Vitautasa Žalakjavičiusa in celo tožil filmski studio Mosflim, da bi prepovedal snemanje filma na podlagi njegovega romana. 25 let pozneje se je isto skoraj zgodilo s filmom Mihaila Ptašuka. Bogomolov je bil prepričan, da so iz njegovega romana ustvarili »hollywoodski akcijski film«. Čeprav je bil film uspešen pri gledalcih, je zahteval, da se njegovo ime umakne iz špice.
2002, režiser: Nikolaj Lebedjev
Zvezda je konspirativno ime skupine sovjetskih obveščevalcev, ki se poleti leta 1944 odpravijo na ozemlje pod nemškim nadzorom, da bi odkrili tajne podatke in preko radijske postaje javili lokacijo morebitnega sovražnikovega napada.
Pri snemanju filma so uporabili originalno vojaško tehniko iz druge svetovne vojne iz zbirke sovjetskih filmskih studiov. Nikolaj Lebedjev je želel posneti dinamičen in napet vojni triler, ki s skrajno naturalističnim pristopom predstavlja velik kontrast v primerjavi s starejšo ekranizacijo istoimenske novele Emanuela Kazakeviča, ki so jo posneli leta 1949.
2002, režiser: Aleksander Rogoškin
Nekaj dni, preden je Finska zapustila drugo svetovno vojno, so Nemci med umikom prikovali na steno finskega ostrostrelca in ga preoblekli v uniformo SS, da se ne bi predal v ujetništvo. Istočasno stražarji z zaslišanja peljejo kapetana Rdeče armade Ivana, ki je na podlagi prijave obtožen državne izdaje. Vendar Ivanovi stražarji umrejo v bombardiranju nedaleč od kraja, kjer je finski ostrostrelec. Laponka Ani v svoji hiši sprejme dvojico vojakov iz dveh sovražnih armad.
Film so posneli v hribih nad mestom Kandalakša na obalah Belega morja v Murmanski pokrajini, nedaleč od finske meje. Ime filma ima dvojni pomen: po eni strani je kukavica naziv za finske ostrostrelce, po drugi strani pa je to ime glavne junakinje v prevodu z laponskega jezika. Igralka Ani-Kristina Juuso, ki je v filmu igrala Ani, je tudi sama Laponka. Pred snemanjem je delala na finskem radiu in ni govorila ruščine.
2010, režiser: Aleksander Kot
Nemška vojska 22. junija 1941 prečka mejo in vdre v Sovjetsko zvezo. Eden od prvih nemških napadov je bil napad na trdnjavo Brest pri istoimenskem mestu v današnji Belorusiji. Obramba trdnjave je osredotočena na tri žarišča odpora. Vodi jo major.
Film ima dve različici. Belorusko različico so izdali leta 2010, leta 2011 pa so predvajali televizijsko različico v štirih epizodah pod imenom Trdnjava. Zanimivo je, da so med snemanjem filma na območju trdnjave Brest ponekod odkrili neaktivirane granate, strelivo in nemški gumijasti čoln.
2012, režiser: Karen Šahnazarov
Na fronti se širijo govorice o nepremagljivem nemškem tanku. Beli tiger se pojavi nepričakovano in nepričakovano tudi izgine, pri tem pa uniči na desetine sovjetskih tankov. Sovjetsko poveljstvo ustvarja model tanka T-34-85, posebej za boj proti Belemu tigru.
Alegorični film je sneman po motivih iz romana Tankist Ilje Bojašova. Beli tiger je največji projekt režiserja Karena Šahnazarova, ki je prepričan, da mora vsak režiser njegove generacije (rodil se je leta 1952) posneti film o vojni. Ta film so snemali tri leta in pol, nato ga je Rusija nominirala za oskarja za najboljši tujejezični film.
2015, režiser: Sergej Mokricki
To je predvsem zgodba o usodi pogumne junakinje druge svetovne vojne, ostrostrelke in herojinje Sovjetske zveze Ljudmile Mihajlovne Pavličenko, ki je med Veliko domovinsko vojno pokončala 309 vojakov in oficirjev nacistične Nemčije ter še danes velja za eno od najboljših ostrostrelk v zgodovini.
Scenarij je bil narejen po motivih njene lastne knjige Resnična zgodba o herojstvu: Obramba Sevastopola, ki je bila izdana leta 1958. Ustvarjalci filma so svoje delo označili za psihološki biografski film o tragični usodi ženske v vojne, celotno dogajanje v filmu pa je sicer postavljeno med leti 1937 in 1957. Film je med drugim dobro pohvalil kritik priznanega ruskega časnika Kommersant, ki je poudaril, da gre za najboljši ruski vojaški film zadnjih 25 let, ki ne temelji na posebnih učinkih in posebnem patosu, v prvo vrsto pa postavlja vprašanje odnosa med človekom in vojno.
Film so izdali ob 70. obletnici zmage v Veliki domovinski vojni in predstavlja dober primer rusko-ukrajinskega sodelovanja. 2. aprila 2015 se je pojavil v kinodvoranah, 9. maja pa so ga premierno predvajali na ukrajinski televiziji Ukrajina in ruski televiziji Prvi kanal.
2016, režiser: Andrej Šaljopa in Kim Družinin
Film je posvečen izjemnim podvigom sovjetskih tankistov med obrambo Moskve pred nacistično invazijo leta 1941, ki so branili prestolnico pod poveljstvom generala Ivana Panfilova. Konkretno je postavljen v čas obrambe območja Dubasekovo 16. novembra 1941, kjer so odvračali nemške tanke. Že citat na začetku nakazuje, da je bil film zamišljen predvsem kot hvalnica junaštvu: »Spomin na vojno nista samo bolečina in žalost. Je spomin na bitke in podvige. Je spomin na zmago!«
Film je bil v glavnem deležen pohval gledalcev in kritikov, uvrščal se je na vrhove filmskih lestvic leta 2016. Po drugi strani so po njegovem prikazu potekale tudi spletne in strokovne razprave o zgodovinski verodostojnosti vsega prikazanega.
Ne glede na vse se je film, tudi zaradi kakovosti snemanja, izkazal kot zelo privlačen za publiko, saj je na območju nekdanje Sovjetske zveze zbral 385 milijonov rubljev, Rusi pa so ga v anketi Vseruskega centra za raziskovanje javnega mnenja celo označili za najboljši film leta 2016 v Rusiji.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
