Eden od najbolj provokativnih romanov Vladimirja Nabokova. Napisan je v angleščini, zgodba pa govori o odnosu med odraslim moškim in dvanajstletnico, ki mu je razvnela domišljijo. Roman je leta 1962 ekraniziral Stanley Kubrick, scenarij za film pa je napisal Nabokov. Po ocenah Modern Library je Lolita na četrtem mestu na seznamu 100 najboljših del, napisanih v angleškem jeziku.
Danes se v Sankt Peterburgu organizirajo ekskurzije po krajih, kjer se je odvijala zgodba tega najbolj znanega dela Fjodorja Dostojevskega. Urbani roman o navadnem študentu z napoleonskim kompleksom. Dostojevski je bil prisiljen, da ga napiše, saj je zakockal ves svoj denar in ni imel s čim plačati najemnine. Eden od največkrat ekraniziranih ruskih romanov z osmimi filmskimi upodobitvami v tujini je služil tudi kot podlaga za gledališke igre.
Vir: Kinopoisk.Ru
»Princip Ane Karenine« - tako družbene vede namreč opisujejo znameniti začetek romana: »Vse srečne družine so si podobne; vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način«. Mnoge bralce iritira tako glavna junakinja, ki je precej histerična oseba, kot melodramatična vsebina, vendar je roman kljub temu doživel preko 20 filmskih upodobitev. Ena od novejših je britanska filmska različica s Keiro Knightley v glavni vlogi.
Lev Tolstoj. Delo Ilje Repina, 1901.
»Naprava za mučenje« vseh ruskih dijakov, ki je obvezna literatura v njihovem šolskem programu, roman-epopeja v štirih delih je zamišljen kot zgodba o usodi dekabrista (člana gibanja ruske plemiške opozicije iz 19. stoletja). Med pridobivanjem informacij o dekabristih je Tolstoj moral preučiti vojno proti Napoleonu leta 1812. Približno sedemkrat je Tolstoj lastnoročno prepisal cel roman, posamezne epizode pa preko dvajsetkrat. Po vsaki redakciji je namreč v lastnem romanu vedno znova opažal idejne in literarne napake.
Vir: kinopoisk.ru
Najboljše in najtežje delo Fjodorja Dostojevskega. Pisatelj je umrl, že preden je dokončal delo. Obstoječi roman je samo prvi del zamišljene »Življenjske zgodbe velikega grešnika«. Po zapiskih sodeč bi Aleksej Karamazov moral postati revolucionar. Pisatelj ni dočakal prvega atentata na carja Aleksandra II., vendar ga bi verjetno ta dogodek uboja monarhista spodbudil, da obrne zgodbo v povsem drugo smer.
Fjodor Dostojevski. Delo Vasilija Perova, 1872.
Mojstra in Margareto Mihaila Bulgakova ruska kritika neuradno smatra za najzanimivejši roman 20. stoletja. Zgodba, ki ni običajna za rusko književnost, vsebuje roman v romanu. Scene iz različnih kultur in obdobij, opisi hudiča in Jezusa, ki so v nasprotju s sprejetimi kanoni ... Vse to bralca navdušuje. Sovjetska oblast nikakor ni mogla sprejeti romana, ki posega v vprašanje religije, tako da je knjiga dolgo obstajala le v rokopisni obliki. Prvič je bila objavljena po pisateljevi smrti, pa še to v zelo skrajšani, cenzurirani verziji. Danes je roman objavljen v celoti.
Vir: RIA Novosti
Beseda »idiot« za Dostojevskega ni bila slabšalna, niti žaljiva. Zanj ni pomenila, da je človek umsko zaostal, ampak da je neverjetno umirjen in krotak. Idiot v romanu je knez Miškin, utelešenje krščanske morale – »izbrani človek«. Avtorja je za pisanje romana navdušila slika Kristus v grobu Hansa Holbeina ml. Preko pripovedi kneza Miškina Dostojevski prenese lastno misel, da lahko človek ob gledanju te slike »izgubi tudi svojo vero«.
Doktor Živago je istočasno roman in zbornik pesmi glavnega junaka, zdravnika in pesnika Jurija Živaga. Sovjetska komunistična partija je sklenila, da si Boris Pasternak dvoumno razlaga oktobrsko revolucijo in druge dosežke komunizma. Leta 1958 je Pasternak za knjigo dobil Nobelovo nagrado, vendar je bil takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščev skrajno nezadovoljen s tako visoko oceno antisovjetskega romana, zato se je moral avtor nagradi odpovedati. Doktor Živago je bil v Sovjetski zvezi objavljen komaj ob koncu perestrojke, leta 1988. Takrat je Nobelova nagrada, namenjena Pasternaku, bila vročena njegovemu sinu.
Boris Pasternak. Vir: TASS
To delo Fjodorja Dostojevskega sicer ni veliko po obsegu, vendar odseva njegove umetniške in idejne principe. Človek z mnogimi kompleksi na robu norosti ne gre iz svojega podzemlja in muči samega sebe. Iz tega antijunaka se kasneje izrazijo liki romanov Zločin in kazen, Idiot, Zli duhovi in Bratje Karamazovi. To je eden od poslednjih ruskih intelektualcev, ki se postavlja nasproti celemu svetu.
Klasično prozno delo o sovjetskih delovnih taboriščih – knjiga Aleksandra Solženicina, ki je pretresla ZSSR in cel svet z grozo vsakdana v delovnem taborišču. O delu je pesnica Ana Ahmatova napisala: »To povest mora prebrati in se na pamet naučiti vsak državljan Sovjetske zveze«. Nikita Hruščev je odobril izdajo tega antisovjetskega dela, ki ni nikoli šlo »v ilegalo«, za razliko od drugih povesti o taboriščih. Zatem so sledila še druga Solženicinova dela na to temo, ki pa v Sovjetski zvezi več niso bila tako toplo sprejeta. Še več, pisatelja so izgnali iz države, ko mu je bila dodeljena Nobelova nagrada.
Aleksandar Solženicin. Vir: AP
V ZDA in Franciji so za ta roman izvedeli preko pisateljevih sonarodnjakov, roman Jevgenija Zamjatina je bil namreč prvič objavljen v New Yorku. V ZSSR se roman pojavi šele s perestrojko, kot mnoge druge nezaželjene knjige. Antiutopija Mi je vplivala na 1984 Georgeja Orwella, Fahrenheit 451 Raya Bradburyja in Krasni novi svet Aldousa Huxleya. Samega Zamjatina je navduševala fantastika Herberta Wellsa.
Jevgenij Zamjatin. Vir: TASS
Vladimir Nabokov si je to delo zamislil, še preden se je preselil v ZDA, vendar ga je napisal v emigraciji v angleškem jeziku. Ruskim bralcem je roman znan samo v prevodu. To je poema z nelinearno strukturo in mnoštvom književnih reminiscenc. Celo ime je prevzeto iz Shakespearejeve tragedije Timon Atinjanin: „The moon's an arrant thief, / And her pale fire she snatches from the sun“.
Kljub prozni strukturi je Gogolj svoje delo smatral za poemo. Lirski intermezzo je prisoten v knjigi na vsakem koraku, zaradi česar roman resnično ni daleč od poezije. Nikolaj Gogolj je načrtoval napisati tri romane o Mrtvih dušah, ki bi odgovarjali Dantejevemu Raju, Vicam in Peklu, pri čemer bi junaki prehodili pot spreobrnjenja od brezdušnih in praznih v prvem delu, do razsvetljenih v tretjem. Že drugi del se Gogolju ni dopadel, in napisal je samo še nedokončani rokopis, ki je bil objavljen po pisateljevi smrti. Idejo za roman je Gogolju dal Aleksander Puškin, ki je bil prav tako pisateljski genij.
Nikolaj Gogolj. Delo Fjodorja Molera, 1840.
Ivan Turgenjev je natančno opisal vso globino nepomirjenega konflikta med generacijami. Glavni junak Jevgenij Bazarov postane antisimbol nihilizma, eden od predstavnikov »odvečnih« ljudi v književnosti. Racionalne ideale postavlja najvišje, medtem ko zavrača kakršnekoli občutke, kar ga vodi v propad. Zaneseni intelektualci in revolucionarji v 19. stoletju so bili navdušeni nad likom Bazarova.
Ivan Turgenjev. Vir: TASS
Bralci in kritiki so to pozno delo Leva Tolstoja dočakali hladno. V njem je preveč naturalizma. Tako podroben opis bolezni in smrti nekega človeka je bil zanj nenavaden. Glavni junak na koncu najde srečo v smrti in razsvetljenju. Vladimir Nabokov je v delu prepoznal odmeve budizma.
Domišljija Sergeja Lukjanenka je ustvarila celo vesolje, svet Drugih, močnih čarovnikov, ki živijo med ljudmi. Dokler se Svetli in Temni magi spopadajo v stilu tajnih služb, uporabljajo ognjene krogle in magične izreke namesto avtomatskega orožja, siva inkvizicija poskuša zaščititi šibko ravnotežje med svetlimi in temnimi silami, junaki pa so neprestano v dilemi, ali lahko koristijo »temne« metode za »svetle« namene. Prva dva romana iz serije o straži je na filmsko platno prenesel Timur Bakmambetov.
Tema šestega romana Fjodorja Dostojevskega ni socialna, ampak politična: radikalni revolucionarni terorizem. V ruski književnosti je v navadi, da se revolucija razlaga kot pobesnela stihija, ki je ni mogoče zadržati. Besi so utelešenje temnih sil, ki začnejo revolucijo in živijo v junakih, ki so primorani kršiti zakone ljudskosti in morale.
Aleksander Puškin. Delo Oresta Kiprenskega, 1827.
Tatjanino pismo Onjeginu in Onjeginovo Tatjani predstavljata etalon za izraz ljubezni. Vsak ruski dijak ju zna na pamet. Roman v verzih je žanr, ki ga je odkril Puškin v iskanju umetniške svobode in težnji, da se oddalji od tradicionalnih oblik romana. Avtor romana je istočasno lahko njegov junak. Puškin je pisal in objavljal roman po poglavjih. Zaradi tega na začetku prizna, da ne ve, kako se bo njegovo delo zaključilo. Znani kritik 19. stoletja Visarion Belinski je za Jevgenija Onjegina rekel, da je to »enciklopedija ruskega življenja«.
Čehov je v podnaslovu drame napisal »komedija«, čeprav v njej prav nič ni smešno. Razpad družine je prikazan v luči sprememb, do katerih prihaja v državi vsled pojava novih vrednot na prehodu iz 19. v 20. stoletje. To je poslednja čehovska drama na pragu revolucije leta 1905. Težko bi našli kakšno drugo dramo, ki bi bila tolikokrat uprizorjena v gledališču, tako v Rusiji kot v drugih državah.
Anton Čehov. Vir: TASS
Roman ima zelo težko strukturo s porušenim časovnim okvirjem, o dogodkih najprej govori pripovedovalec, zatem njegov sopotnik, na koncu pa glavni junak. Lermontov postopoma spoznava bralca s karakterjem Grigorija Pečorina, mladeniča, ki je že utrujen od življenja in zato nesposoben močnih občutij, in ki svoji okolici prinaša samo trpljenje. Njegovemu liku so sorodni junaki Puškinovega Jevgenija Onjegina in Turgenjevih Očetov in sinov. Vsem tem junakom, »odvečnim ljudem«, je lastna naveličanost in melanholija, ki jih obsodi na dvoboje, kartanje in uničevanje lastnega življenja.
Vir: Wikipedia.org
Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.