V uvodnem delu lahko preberemo strnjen pregled slovenske vinogradniške tradicije. »Z vinarstvom so se ob obalah severnega Jadrana ukvarjali še pred prihodom Rimljanov. Slovani, ki so prišli na to območje, so hitro prevzeli lokalne tradicije, predniki današnjih Slovencev pa se z vinarstvom ukvarjajo že od 12. stoletja.« Ob splošnem popisu glavnih slovenskih vinskih sort avtor izpostavi, da je v Sloveniji, za razliko od Rusije, »prepovedana predelava uvoženega grozdja [za komercialno pridelavo, op. prev.], zato je vino, ki ga boste poskusili pri slovenskih vinarjih, tudi narejeno iz lokalnega grozdja«. Seveda avtor ni mogel spregledati dejstva, da imamo v Mariboru najstarejšo trto na svetu, ki je obenem edina, kot poudari, ki ima lasten muzej in festival.
Različna zgodovinska obdobja so pustila svoj pečat na slovenski kuhinji, ki je spojila italijanske, avstrijsko-nemške, madžarske in slovanske tradicije, zaradi česar si po mnenju avtorja »nedvomno zasluži pozornost«.
»Če se ne morete odločiti, katera kuhinja starega sveta vam je najljubša, si ne razbijajte glave, ampak se preprosto odpravite v Slovenijo.« S temi besedami avtor začne del članka, namenjen hrani. Po omembi pršuta, bograča in kranjske klobase kot uspešno »integriranih« jedi sosednjih tradicij, avtor nadaljuje: »A Slovenci obenem niso pozabili na svoje slovansko poreklo. Prebivalci nekdanje Sovjetske zveze lahko zato v slovenski kuhinji najdejo veliko znanih jedi. Belokranjska pogača spominja na domači kalač, idrijski žlikrofi so lokalna različica varenikov, medtem ko je zgornjesavinjski želodec tipični holodec. Tako kot ostali Slovani imajo tudi Slovenci radi ocvirke in slanino, vroče juhe, gobe in meso. Tukaj se najde nekaj za vsak okus, tako za ljubitelje evropske kuhinje kot za tiste, ki v tujini iščejo to, kar jih spominja na domačo rusko kuhinjo.«
Prednost Slovenije je po avtorjevem mnenju ta, da lahko praktično kjerkoli v državi poskusimo hrano iz katerekoli regije, obenem pa se je zaradi kompaktnosti naše države mogoče podati na »pravo kulinarično in vinsko popotovanje, na katerem lahko v Prekmurju poskusite gibanico in šunko, v Bovcu pa Bovški sir.« Za kulinarično potovanje v Slovenijo so sicer, po mnenju avtorja, zadosten razlog že samo raznovrstni siri, pri katerih poleg bovškega omeni še Mohanta in Tolminca – sira z zaščitenim geografskim poreklom.
Čisto na koncu se avtor dotakne še slovenskih kuharjev, »ki sledijo najaktualnejšim kulinaričnim trendom, brez težav eksperimentirajo, pripravljajo jedi iz vsega sveta ter ustvarjalno na novo osmišljajo slovensko kulinarično zapuščino.«
Tisti, ki govorite rusko ali se ruščine se učite, lahko celoten članek preberete tukaj.
Preberite še:
Ruski boršč in slovenska jota - okusna bratranec in sestrična
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
