Pogled na obale reke Moskve in zidove Kremlja s Prvim in Drugim neimenovanim stolpom, ki sta bila zgrajena v 80. letih 15. stoletja in sta visoka več kot 30 metrov.
To je ena od najstarejših ulic v Moskvi. Ime je dobila po svoji najbolj opazni znamenitosti, starem Nikoljskem samostanu. V 15. stoletju, ko še ni bil zgrajen Rdeči trg, je ulica vodila do Nikoljskih vrat na istoimenskem stolpu Kremlja.
Poglej na Kutuzovski prospekt in Slavolok zmage. Arhitekt Osip Bove je projektiral Slavolok zmage v spomin na rusko zmago nad Napoleonom leta 1812. Spomenik je najprej stal na trgu Tverska zastava in je bil eden od številnih slavolokov na poti, po kateri se je ruska vojska vračala iz Evrope. Po naročilu sovjetskih oblasti so ga leta 1936 demontirali, šele 32 let pozneje pa so postavili repliko na Kutuzovskem prospektu.
Pogled na Kamergersko i Gazetno ulico s Kuzneckega mosta. Skozi zgodovino je ulica večkrat spremenila ime. Današnje ime je dobila konec 19. stoletja, ko so v njej živeli državni uradniki s činom »kamergera«. Danes je tukaj cona za pešce z dragimi lokali, restavracijami in trgovinami.
»V sončnem zahodu, visoko nad mestom, na kamniti terasi ene od najlepših zgradb v Moskvi, zgradbe, ki je bila zgrajena pred okoli sto petdesetimi leti, se je nahajala dvojica: Woland in Azazello. Z ulice ju ni bilo moč videti, saj ju je pred nepotrebnimi pogledi skrivala ograja z vazami in rožami iz mavca. Toda onadva sta videla mesto vse do njegovih robov.«
Tako je ruski pisatelj Mihail Bulgakov opisal Dom Paškova v svojem romanu Mojster in Margareta. Zgradba je že takoj po izgradnji leta 1786 postala ena od največjih atrakcij v Moskvi. Danes pripada Ruski državni knjižnici in jo lahko najdete v vsakem turističnem vodiču.
Od 17. do 19. stoletja so v ulici Kuznecki most živeli pripadniki plemiških družin. Pred februarsko revolucijo leta 1917 so se na ulici zbirali številni kupci in je po besedah sodobnikov predstavljala »pravi hram luksuza in stila«, saj so bile tukaj prisotne številne prodajalne. V skladu s tradicijo so poleg znamenitosti iz minulih časov še danes na tej ulici številni butiki, knjigarne in restavracije.
Zgodovina Gledališkega trga se začenja leta 1812, ko je Moskva doživela strahovit požar med vojno proti Napoleonu. Med izgradnjo in obnovo po vojni so na tem trgu postavili gledališče, ki je bilo predhodnik današnjega Bolšoj teatra in je bilo znano kot Petrovski teater. Največji trg ni bil dostopen za Moskovčane vse do leta 1911, saj so se na njem izvajale vojaške vaje. Poleg Bolšoj teatra so na tem trgu tudi Mali teater in Rusko akademsko mladinsko gledališče, Trgovski center CUM (Osrednja maloprodajna hiša), stara zgradba hotela Metropol in tudi stavba, v kateri so potekale generalke za Bolšoj teater, ki ima podzemni prehod do glavne stavbe gledališča.
8. Trgovinski center GUM
Do leta 1921 se je glavni moskovski trgovski center imenoval Zgornje trgovske vrste. V bistvu je bila to ulica s trgovinami na prostem, nekoč največja v Evropi, z lastno električno in telegrafsko centralo, bankami in celo arteškim vodnjakom. Prelepo pročelje na vhodu tega centra je gledalo na Rdeči trg, notranjost pa je spominjala na ogromen vzhodnjaški bazar. V času sovjetske oblasti so GUM večkrat zaprli, Stalin pa ga je celo nameraval zrušiti. Kljub burni preteklosti imajo Moskovčani to »malo mesto znotraj mesta« za simbol urbanega življenja ruske prestolnice. Pogosto sem ne prihajajo zaradi nakupovanja, ampak samo, da bi se sprehodili ali uživali v sladoledu.
Knjižnico Moskovske državne univerze Lomonosov (MGU) v Mohovi ulici so gradili med leti 1897 in 1901. Čitalnica v obliki kroga je projektirana po zgledu Britanskega muzeja v Londonu. Danes se tukaj nahaja Fakulteta za novinarstvo MGU.
Kopel Sandunovski je dobila ime po igralcu Sili Sandunovu (1756-1820), ki jo je postavil leta 1808. Konec 19. in na začetku 20. stoletja so to parno kopel, ki so ji pogovorno rekli »Sanduni«, spremenili v luksuzni spa-center, kamor so pogosto prihajali bogati državni dostojanstveniki in slavne osebnosti. Sovjetski režiser Sergej Ejzenštejn je tukaj posnel nekaj prizorov za svoja filma Oklepnica Potjomkin (1925) in Aleksander Nevski (1938), enako pa je storil tudi ameriški režiser Walter Hill za film Rdeča vročica (1988) z Arnoldom Schwarzeneggerjem v glavni vlogi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
