Gruzinec v njihovih srcih: Rusi še kar naklonjeni Stalinu

Do svoje smrti je Josif Stalin, eden od najbolj kontroverznih voditeljev sovjetske, ruske in – svetovne – zgodovine, za sovjetske državljane predstavljal skorajda boga. Zahvaljujoč vseobsegajoči propagandi in vseprisotnemu kultu osebnosti, so ga oboževali po vsej Sovjetski zvezi. V njegovo čast so kot gobe po dežju rasli spomeniki, o njem so pisali pesmi, po njem pa poimenovali mesta.

Po njegovi smrti se je Stalinov kult osebnosti hitro razblinil kot milni mehurček. Njegov naslednik Nikita Hruščov je obsodil Stalinove represalije, ki so krive za smrt več milijonov nedolžnih ljudi. Hruščov je začel kampanjo destalinizacije, med katero so porušili njegove spomenike, državni uradniki pa niso več izgovarjali njegovega imena.

Med perestrojko, še zlasti pa po padcu Sovjetske zveze, je tišino zamenjala kritika. “Stalinova krivda pred stranko in ljudmi je ogromna in neopravičljiva, saj je izvajal množično represijo in dovolil vladavino brezpravnosti “ je v poročilu iz leta 1987 poudaril zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov.

Neuspešna destalinizacija

Temu navkljub celo v 21. stoletju v čast Stalinu rastejo novi spomeniki. Povečini gre za manjše doprsne kipe, ki jih sponzorira Komunistična partija, leta 2012 pa se je začela akcija, med katero so aktivisti v nekaj ruskih mestih Stalinove portrete lepili na “Stalinove avtobuse”. V Penzi (350 km jugovzhodno od Moskve) so komunisti odprli manjši Stalinov center, ki je podoben Jelcinovemu centru v Jekaterinburgu, leto 2016 pa so poimenovali kar za leto Stalina.

Pobude komunistov, ki so povezane s Stalinom, v Rusiji sprejemajo z razumevanjem in javnomnenjska raziskava neodvisnega centra Levada iz leta 2016 je pokazala, da kar 54 odstotkov Rusov verjame, da je Stalin v zgodovini države odigral pozitivno vlogo. Gre za največji odstotek od leta 2003, ko so začeli opravljati omenjeno raziskavo.

Število Rusov, ki na Stalina gledajo v pozitivni luči je leta 2008 padlo na 39 odstotkov, vse od takrat pa njegova priljubljenost narašča. Odstotek Rusov, ki ocenjuje, da je bila Stalinova represija “politična nujnost” je prav tako visok kot še ni bil nikoli do zdaj – 26 odstotkov. 

Aleksej Makarkin, podpredsednik Centra za politične tehnologije je prepričan, da destalinizacija ni obrodila sadov, ker jo ljudje povezujejo z obdobjem, ki je prineslo številne padce in zlome. 

“Stalina so zelo aktivno kritizirali med perestrojko, ko je na dan prišla razsežnost njegovih zločinov, kar je bil velik šok. Danes se perestrojko masovno dojema kot obdobje številnih napak in razpada države. Ludje razmišljajo nekako takole: “Če so Stalina kritizirali med perestrojko, potem to pomeni, da je v resnici dober, “ je fenomen pojasnil Makarkin.

Podoba zmagovalca

Makarkin pojasnjuje, da je glavni vzrok za Stalinovo priljubljenost zmaga Sovjetske zveze v II. svetovni vojni: “Stalin je bil vrhovni poveljnik vojske. V ruski družbi je kult zmage še vedno močno zasidran, zato je v zavesti mnogih še vedno prisoten kot nekdo, ki je odločilno pripomogel k tej zmagi, “ je poudaril Makarkin.

Po njegovem mnenju mnogi ljudje Stalinu osebno pripisujejo tudi zasluge za številna uspešna podjetja, ki so delovala v času njegove vladavine. “V glavi stalinistov je obveljalo, da je industrializiral državo, zgradil tovarne, aneksiral nova ozemlja. V Rusiji trenutno prevladuje pragmatičen, ne pa moralen pristop k zgodovini. Če ti je uspelo povečati ozemlje države, potem si brez dvoma uspešen voditelj, “ je Makarkin opisal trenutno klimo v Rusiji. 

Stalin kot sosed?

Valerij Solovjej, politični analitik in profesor na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose pojasnuje “da niti najmanj ne pomeni, da bi tisti, ki govorijo, da jim je Stalin všeč, želeli živeti pod njegovo vladavino. Vsi bi Stalina želeli svojemu sosedu ali sosedi, ne pa tudi sebi.”

Statistika potrjuje Solovjejeve navedbe in raziskava centra Levada je pokazala, da bi navkljub velikemu številu Stalinovih simpatizerjev, samo 23 odstotkov Rusov želelo živeti in delati pod njegovo vladavino. Sodobni ruski stalinizem je po mnenju številnih strokovnjakov v marsičem predvsem oblika protesta. 

“Podoba Stalina je podoba voditelja, ki je bil v življenju poosebljenje skromnosti in ga je bilo vedno mogoče videti v enem in istem plašču. V času skorumpiranih elit številni ljudje v Stalinu vidijo primer poštenosti, “ je prepričan Makarkin. Pritrjuje mu tudi Solovjej: "Izraz ljubezni do Stalina je simboličen protest, želja po močni roki, ki bo ustvarila red.”

Glavni simbol komunistov

Septembra bodo v Rusiji volitve v spodnji dom parlamenta, državno dumo. Predstavniki Komunistične partije (druga največja frakcija v parlamentu) so že napovedali, da bodo za potrebe predvolilne kampanje uporabili tudi podobo Stalina, s čimer želijo “pritegniti dodatne volilce”.  

Strokovnjaki v omenjeni potezi vidijo ogromen potencial: Vsi, ki čutijo nostalgijo po Sovjetski zvezi bodo izjemno veseli.

“Volivci Komunistične partije Ruske federacije so naklonjeni Stalinu,” je nedvoumen Makarkin. “Njegova podoba bo imela na njih učinek, lahko jih bo mobilizirati.”

Za liberalno usmerjeni del ruske družbe je Stalin mračna fugura, arhitekt represij, v katerih je umrlo od 11 do 39 milijonov ljudi ( ocena ruske človekoljubne organizacije Memorial). Tako velik razpon v številu žrtev je posledica različnih pogledov na to, kdo je v resnici žrtev represije. Širša definicija med žrtve ne uvršča samo usmrčenih in obsojenih na zapor, pač pa tudi deportirance, obsojene na prisilno delo ter žrtve lakote med leti 1932-1933. Statistika, ki jo je zbral zgodovinar Viktor Zemskov in se naslanja na podatke sovjetskih kazenskih organov pravi, da je bilo v času Stalinove vladavine na smrt obsojenih 800.000 ljudi.  

Napovedi komunistov so zato že zbudile ogorčenje, vendar bo škandal po mnenju Solovjeja le še pripomogel k volilnemu uspehu Komunistične partije.

“S pomočjo Stalina bodo dobili glasove, simpatijo in priznanje, “ je Solovjej povedal za RBTH. “Tisti, ki so proti Stalinu, tako ali tako ne volijo komunistov. Stranka ne bo izgubila nobenega glasu.”  

Edina ovira na poti do uspeha Komunistične partije Ruske federacije je predlog zakona, ki ga promovira Liberalno demokratska stranka Rusije (LDPR) in predvideva prepoved uporabe podob umrlih oseb za potrebe predvolilnih kampanj. Poslanci LDPR zatrjujejo, da predlog zakona ni povezan z napovedjo Komunistične partije, ki se bo morala v primeru sprejetja zakona na parlamentarnih volitvah 2016 znajti brez svojega mrtvega voditelja. 

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.