Norilsk: Življenje v najbolj onesnaženem ruskem mestu

V severnem delu obsežnega Krasnojarskega ozemlja v Sibiriji, nedaleč od Severnega ledenega morja, leži mesto Norilsk. Pogosto ga opisujejo s presežniki: najbolj severno mesto na svetu z več kot 100000 prebivalci, najbolj onesnaženo mesto v Rusiji, eno od najbolj mrzlih mest na svetu, kraj z najbolj severno železnico na svetu.

Snežni zameti na ulicah Norilska se včasih do naslednje zime sploh ne stopijo, številke na stavbah so velike dva metra, da se jih lahko vidi med snežnim viharjem, pravo poletje pa tukaj navadno traja samo en teden. Temperature se v mestu pozimi pogosto spustijo do -50 stopinj Celzija ali še nižje.

V mestu živi okoli 170000 ljudi, tujci pa lahko vanj vstopijo le s posebnim dovoljenjem. Večina prebivalcev dela za eno od najbogatejših podjetij v Rusiji – Norilski Nikelj. Podjetje je največji svetovni proizvajalec barvnih kovin, vendar hkrati katastrofalno onesnažuje krhko arktično okolje.

Mesto, zgrajeno z delom zapornikov

Ljudje so se južno od polotoka Tajmir v severni Sibiriji naseljevali že mnoga stoletja (tukaj so živeli tako Rusi kot avtohtona severna ljudstva), vendar se zgodovina Norilska začenja v tridesetih letih 20. stoletja, ko so v času Stalina na območju postavili gulag ter začeli z gradnjo rudnika in tovarne za metalurško industrijo.

Most za pešce v centru Norilska. Vir: Denis Koževnikov / TASS

»Lahko bi rekli, da so člani moje družine avtohtoni prebivalci Norilska,« pravi Tatjana Lavrušina, ki dela v knjižnici. »Moj ded je gradil prve hiše v novem mestu. Bil je arhitekt, ki so ga sem poslali iz Leningrada. Ravno zato naše mesto izgleda kot Nevski Prospekt (glavna prometna cesta v Sankt Peterburgu, op. ur. RBTH).«

Številni ljudje, ki so se v Norilsk priselili iz Leningrada, so močno vplivali na kulturno podobo mesta: prebivalce Norilska so vedno imeli za izobražene, inteligentne in napredne.

»V marsičem se stvari niso spremenile. Mesto ima več univerz, v mestu so gledališča, muzeji in število univerzitetnih diplomantov je v Norilsku največje v vsej Sibiriji,« razlaga Lavrušina.

»Samo pesek in strupeni dim«

Vendar ima Norilsk veliko problemov, največji problem pa so okoljske razmere. Norilsk je uradno med desetimi najbolj onesnaženimi mesti na svetu. Izkoriščanje barvnih kovin proizvaja ogromno strupenih odpadkov, ki so skozi desetletja uničili tundro več deset kilometrov okoli mesta.

Članica plavalnega kluba v ledu Umka plava v jezeru Dolgoje v Norilsku. Vir: Aleksandr Krjažev / RIA Novosti

»Od narave ni ostalo praktično nič,« se pritožuje Sergej Lavrušin, Tatjanin dvojček, ki dela v talilnici. »Namesto tundre imamo okoli mesta le površje, ki spominja na luno – tukaj nič ne raste, tukaj sta samo pesek in strupen dim. Še dobro, da mesto leži nekoliko ob strani, da odplake ne pridejo sem vsak dan. Drugače tukaj ne bi bilo več nikogar.«

Odrezani od sveta

Še ena velika težava Norilska je njegova izoliranost od preostalega sveta: ceste in železnica vodijo le do bližnjih naselij, do velikih mest je mogoče priti le po vodi (velika reka Jenisej na zahodu je od mesta oddaljena več ur) ali po zraku. Zaradi težkega severnega podnebja in orkanov je edino letališče v mestu pogosto zaprto, lokalni prebivalci pa so se že navadili, da morajo na vzlet letala čakati več dni ali celo več tednov.

Stanovanjska četrt v Norilsku. Vir: Maksin Blinov / RIA Novosti

Zaradi težkih prometnih razmer prihaja do težav pri dobavi – zaradi orkanov včasih mesto ne vidi sadja in zelenjave ali svežega mesa po več tednov. »Iz Norilska gremo samo med dopustom,« pripoveduje Maksim Krljukov, Tatjanin zet. »Zato sva po zaključku šole z ženo odšla na univerzo v Sankt Peterburgu. Želela sva preživeti mladost v velikem mestu.«

Vendar sta se Krjukov in njegova žena po sedmih letih življenja v Peterburgu vrnila v Norilsk. Zdaj delata pri Norilskem Niklju in vzgajata hčerko. Zakaj sta se odločila za vrnitev? »V prvi vrsti zaradi denarja. Ponudili so mi zelo dobro službo. Čez nekaj let bom lahko kupil nepremičnino v Peterburgu in se vrnil tja.«

 »To mesto je privlačno na svoj način«

Krjukov in njegova družina niso edini mladi ljudje, ki so prišli v zadnjih letih v Norilsk na delo. Plače v Norilskem Niklju so med najvišjimi v državi, »severne plače«, po katerih je mesto slovelo že v sovjetskih časih, pa privabljajo ljudi ne samo iz Rusije, temveč tudi iz sosednjih držav.

Otroci igrajo hokej v bližini Arktičnega ledenega centra v Norilsku. V ozadju je mošeja Nurd Kamal. Vir: Maksim Blinov / RIA Novosti

Nad spremembami niso vsi navdušeni. »Mesto se je močno postaralo v devetdesetih, ko je veliko ljudi odšlo, mladi pa niso hoteli priti. Vseeno je Norilsk ostal pravo mesto inteligence, ki smo ga bili vsi vajeni iz otroštva,« pojasnjuje Tatjana Lavrušina. »Nato so sem začeli prihajati ljudje iz južne Rusije, s Kavkaza in iz osrednje Azije. Mesto se je močno spremenilo, pojavile so se neprijetne soseske.«

Njen mož Sergej se s tem ne strinja: »Norilsk je bil vedno kraj, kjer so mladi raziskovali Arktiko in premagovali ostri sever. Zakaj bi bilo pomembno, od kod so ljudje, če pa mesto še naprej obstaja?«

Enako misli Maksim Krjukov: »Gotovo ne bomo preživeli celotnega življenja v Norilsku – podnebje je prehudo in okolje je slabo,« pravi. »Vendar ne glede na to, kaj pravijo ljudje, je to mesto na svoj način privlačno. Tukaj lahko vidite, koliko moči in življenja so ljudje vložili v mesto. Mislim, da sem vanj pripravljen prispevati tudi sam.«

Stanovanjske hiše v Norilsku. Vir: Maksim Blinov / RIA Novosti

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.