Seks v Sovjetski zvezi: Miti in običaji

Ruski ilustrator Valerij Barikin uspešno združuje stare »Pin Up Girls« in sovjetsko umetniško propagando.

Ruski ilustrator Valerij Barikin uspešno združuje stare »Pin Up Girls« in sovjetsko umetniško propagando.

Pisatelj Denis Dragunski se spominja, kako so sovjetski državljani ohranili svobodo teles v totalitarni državi, pripoveduje, kdo je imel dostop do pornografije, in razkriva, zakaj so ljudje redko zahajali k prostitutkam.

V Sovjetski zvezi je bil seks vedno tabu. Istočasno je seveda obstajal tudi seks. In bilo ga je veliko, nič manj kot danes. Samo govorjenje o njem je veljalo za sramotno in nespodobno.

Mnogi mislijo, da je v telefonski konferenci med Leningradom in Bostonom v času perestrojke neka ženska izjavila: »V Sovjetski zvezi ni seksa.« To ne drži. V resnici je rekla, da ga ni bilo na televiziji.

Še bolj zgodaj, leta 1977, je bila objavljena knjiga Pogoste seksualne patologije avtorja Georgija Vasilčenka. Avtor je v knjigi povzel svoje izkušnje in opisoval pare, ki jih je videl v praksi. Na podlagi izkušenj je bilo jasno, da so številne seksualne motnje nastale zaradi tega, ker se ljudje o tej temi niso znali pogovarjati.

Besede za spolnost in spolne organe so bile bodisi obscene bodisi je šlo za medicinske izraze – nobena od teh besed ni spodbujala iskrenega pogovora.

Še en škandal se je zgodil leta 1978, ko je izšel film Čudna ženska (Strannaja ženščina), ki je govoril o mladem moškem in zrelih ženskah, ki se zaljubljajo. V časopisu Komsomolskaja pravda so objavili recenzijo, v kateri je med drugim pisalo: »Kaj pa je tu tako čudnega, če se vsak tretji zakon v Sovjetski zvezi konča z ločitvijo?«

Tedaj sem delal na Diplomatski akademiji in sem za novico izvedel naslednje jutro v grškem časopisu. Članek so povzeli časopisi z vsega sveta. To je bilo zelo veliko število ločitev celo v primerjavi z Zahodom.

Kako so se spolne svoboščine umaknile pomanjkanju svobode

V dvajsetih letih 20. stoletja so sovjetske oblasti snele okove seksualnih norm. Na seksualne svoboščine in emancipacijo žensk so gledali kot na del boja proti religiji, gimnazijam, učenju grščine in latinščine, delovnim uniformam in caristični tabeli činov.

V tem času so dekriminalizirali tudi homoseksualnost. Ni bilo težko dobiti ločitve: ločiti se je bilo mogoče ne da bi o tem obvestili moža oziroma ženo.

Pozneje, pod Stalinom, so uvedli bolj imperialno politiko: ukinili so splav, prepovedali so homoseksualnost, ločitve pa so postale veliko bolj zapletene. Celo v šestdesetih letih so morali ljudje, ki so želeli ločitev, objaviti oglas v časopisu Večerna Moskva. Samo zelo močni ljudje so si lahko privoščili tiho ločitev.

Po vojni je bilo prisotno izredno pomanjkanje moških, zato so ukinili preživnine. Vprašanj o priznanju starševstva niso niti zastavljali. Neporočena ženska je lahko  v rojstnem listu pustila kar prazno vrstico.

Nato se je situacija v začetku petdesetih let začela izravnavati in ponovno so se pojavili premiki v smeri okrepitve družine. Pojavili so se ljudje, ki so se vztrajno izogibali preživninam. Lov na neplačnike preživnin je v šestdesetih zamenjal drug običaj – lov na sovražnike ljudstva.

Policija je neplačnike preživnin vozila na sodišča in jim na delovna mesta pošiljala sodne pozive. Za enega otroka so morali plačati 25% svoje plače, za dva otroka 33%, za tri ali več pa 50%.

Zato so moški nalašč iskali slabo plačane službe, od nje odvajali preživnino in ob strani služili denar zase. Vsak, ki je bežal pred preživninami, je bil prepričan, da se z njegovim denarjem hrani lenoba – novi mož bivše žene.

Pornografija na črnem trgu

Pornografske slike so bile zelo priljubljene. Na vlakih so jih prodajali ljudje, ki so jim iz neznanega razloga rekli »Belorusi«. V bistvu so  nekako res izgledali kot Belorusi – blond lasje, visoke ličnice in globoke svetlomodre oči. Pretvarjali so se, da so gluhi, vendar to v resnici niso bili. Preprodajalec je stopil do vas, vas pocukal za rokav in izvlekel pornografske slike.

Slike je bilo mogoče razdeliti na dve skupini: manjšo skupino so sestavljali ponatisi tujih primerkov, večino pa so sestavljale očarljive domače fotografije. Zdelo se je, da vse prikazujejo železne postelje z gumbi iz niklja, blazine iz čipk in Šiškinovo sliko medvedov v ozadju.

Vsaka fotografija je prikazovala posamezno sceno, serija slik pa je stala 3 rublje. Za primerjavo, škatlica cigaret Kapital je stala 40 centov, steklenica vodke 3 rublje, gledališka vstopnica pa 1,50 rublja.

Včasih so jih prodajali v obliki zavojčka s kartami: na drugi stran slike se je na primer skrivala pikova dama. Za povrh so obstajale še ročne in lokalno izdelane pornografske zgodbice s tradicionalnimi ruskimi temami.

Pozneje so se pojavili prevodi iz angleščine, na primer prevod slavne knjige Počitnice v Kaliforniji. Naokoli je krožila tudi Kama Sutra, ki je izšla v samozaložbi in je bila pretipkana kar na pisalnem stroju.

Še vedno so se v Sovjetski zvezi na črnem trgu prodajale samo ugledne knjige, kot so tiste od Kafke, Pasternaka in Cvetajeve. Po drugi strani so obstajali tudi črni trgi, na katerih so prodajali znanstveno fantastiko in religiozno literaturo – ne pa tudi pornografske literature.

V zgodnjih sedemdesetih letih se je zgodil še en preboj: v Sovjetski zvezi so se začeli pojavljati mali albumi s serijo pornografskih scen, podobnih pornografskim stripom. Kopirali so jih ponoči. Prav tako so se pojavili filmi v amaterskem 8 mm formatu.

Sodeč po kvaliteti so bili filmi iz tujine in jih je posnel profesionalec. V glavnem so jih uvažali iz Nemčije. Bili so kot nemi filmi: za razumevanje zgodbe zvok ni bil potreben. A zgodba je vsekakor obstajala. Vsi filmi iz šestdesetih, sedemdesetih in celo osemdesetih so imeli neko duhovito ali smešno fabulo, zaradi česar so bili zanimivi za gledanje.

Sovjetska kontracepcija

Kondome je bilo mogoče kupiti v lekarnah in so bili dostopni vsem. Kljub temu pogovori o kondomih in lubrikantih niso bili družbeno sprejemljivi. Večina moških je ob prihodu v lekarno potiho zašepetala ali rekla: »Vrečko, prosim!«, oziroma so rekli: »Aspirin!« in zraven pomežiknili.

Nemogoče si je bilo zamisliti, da bi lahko sredi lekarne stala velika steklena omara s kondomi ali da bi se stranke posvetovale z lekarnarji o kvaliteti, okusu, barvi in vonju kondoma.

»Aspirin« je stal dva centa in je bil na voljo v treh velikostih. Bili so posuti s smukcem, zato jih je bilo potrebno navlažiti z vazelinom ali slino – kar je bilo ljudem ljubše. Uvoženi kondomi so se na trgu pojavili nekje sredi sedemdesetih. Sprva so ponujali le indijske, pozneje pa so se jim pridružili tudi kondomi iz drugih držav.

Podobno kot danes so obstajale tudi druge oblike kontracepcije, le da so bile manj varne. Spolno izkušene ženske so učile prijatelje, kje točno vstaviti košček limone. Limono so si vstavljale skupaj z lupino.

Večinoma je delovalo, saj gre nenazadnje za kislino. Ženske so se umivale tudi s kalijevim permanganatom. Skočile so iz postelje in tekle v kopalnico, kjer so imele pripravljeno majhno skodelico roza vode.

Moderni spolni totalitarizem

Spolnost je bila način, s katerim so se ljudje upirali totalitarizmu. Nič čudnega ni, da je Orwell zapisal, da ima totalitarna država cilj podrediti si telo in zatreti vsak seksualni užitek. Sedaj obstajajo novi diktati: voskanje telesa, kemični piling in telesna pripravljenost.

V preteklosti so bile ženske zelo različne: bile so debelušne, koščene, nekatere pa so imele celo ukrivljene noge. Nihče ni bil s tem obseden. Ni bilo kulta telesa, ker so vsi zelo dobro vedeli, da je to rezervirano za športnike in profesionalce.

V sodobni Rusiji obstaja kult plastike, telesa iz »Photoshopa«. To je samo drugačna vrsta totalitarizma – totalitarizma reklam in mode. V Sovjetski zvezi je bilo drugače, verjetno zato, ker so bili vsi revni in so seksali brez pomislekov.

Zato je bilo manj prostitucije. To je bilo obdobje, ko je bilo vse zastonj, kar se je kazalo tudi v  spolnosti. Zakaj plačati za prostitutko, če je mogoče preprosto iti ven in plesati?

Prostitutke in intelektualci

Prostitutke so čakale na peronih velikih železniških postaj v predmestju. Sedele so z iztegnjenimi nogami, na podplate pa so si zapisale ceno, da bi si jo lahko ogledal vsak mimoidoči. V Moskvi sta obstajala dva cenovna nivoja prostitutk: tri in pet rubljev.

Dekleta je bilo navadno mogoče najti v bližini postaje podzemne železnice Prospekt Mira. Nosile so uhane iz bankovcev za tri ali pet rubljev. Eden je bil zelen, drugi pa moder, zato je bilo mogoče zelo hitro ugotoviti, koliko zahtevajo za svoje usluge. K njim je zahajalo malo ljudi.

Plačati za usluge prostitutk je bilo enako, kot bi plačali za pitno vodo, ki je bila na voljo zastonj pri vsakem vodnjaku. Veliko je bilo žensk, ki so se bile pripravljene zastonj spustiti v užitke.

Seveda je obstajalo tveganje spolno prenosljivih bolezni. Ljudje so se bali gonoreje in sifilisa, ki sta bila zelo razširjena. O tem so obstajale celo ulične legende. Ljudje so na primer vedeli, da lahko zaradi sifilisa odpade nos, vendar je malokdo vedel, da se to zgodi po 10 letih, če se bolezni ne zdravi. Zato so naslednje jutro po divji noči nekateri fantje resno pregledovali svoje nosove.

Problemi so nastali tudi zaradi relativno slabe splošne higiene. Ljudje so se kopali redko in površno. Govorilo se je, da se seksualno aktivne ženske kopajo pogosteje, prave punce pa so menjale spodnje perilo le takrat, ko so se kopale, kar je bilo navadno vsake štiri dni.

Celo v sedemdesetih letih so sosedje mislili, da je bila študentka, ki si je najela sobo v njihovem komunalnem stanovanju in se vsak dan tuširala, gotovo prostitutka. Tedaj so verjeli, da se samo prostitutke kopajo vsak dan.

Prvič objavljeno v ruščini na bg.ru.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke