Veliko vlogo je odigral internet. Ravno preko tega medija je veliko ljudi izvedelo informacije o krištvah. Vir: Vladimir Astapkovič/RIA Novosti
»Tako kot za vse ostale so se tudi zame protesti leta 2011 začeli z volitvami v dumo [4. decembra],« pripoveduje Pjotr Komarevcev, podiplomski študent fakultete za novinarstvo na Moskovski državni univerzi (MGU). Takrat je potekala aktivna kampanja, ki jo je navdahnil opozicijski politik Aleksej Navalni: »Glasuj za katerokoli stranko razen [vladajoče] Enotne Rusije.«
»Čutiti je bilo mogoče resničen izbruh aktivnosti, vse je prežemala energija. Mnogi so se odpravili na volišča in res glasovali za 'katerokoli stranko razen'. Nato pa so jim rekli, da so jih prevarali,« pravi Pjotr.
Protestniško gibanje ni imelo enotnih ciljev, zato je propadlo. Vir: RIA Novosti
Parlamentarne volitve so leta 2011 dejansko izpadle kot škandalozne. Združenje za zaščito pravic volivcev GOLOS je našteval vrsto kršitev na volitvah, ki so bile v prid Enotne Rusije: odkrito polnjenje volilnih skrinjic, glasovanje istih ljudi na različnih voliščih, kršitve pri preštevanju glasov. O ponarejanju so začeli govoriti že na dan volitev.
»Veliko vlogo je odigral internet. Ljudje so videli, kaj se dogaja, praktično v spletnem režimu. Ljudi je to razjezilo, zato so šli na ulice,« je o takratnem dogajanju povedal podpredsednik Centra za politične tehnologije Aleksej Makarkin.
Makarkin je opozoril, da so imeli protesti leta 2011 še drugi razlog: Do takrat je oblast »počistila« politično polje. Preklicane so bile volitve guvernerjev. Število registriranih političnih strank v Rusiji se je zmanjšalo na 7. Mnogi politiki in gibanja – levičarji, nacionalisti in liberalci – so se znašli »na krovu« uradne politike, razlaga Makarkin.
»Bilo je mrzlo, padal je moker sneg, na odru pa je Navalni kričal:'Prerezali bomo grlo tej živini!'« se Komarevcev spominja prvega shoda, ki je potekal 5. decembra na Čistih prudah. »Iz globin množice je začelo močno naraščati kričanje, ki je proti odru prenašalo udarne krike: 'Ne bomo pozabili – ne bomo odpustili!« Po različnih ocenah je takrat protestiralo od 2 do 10 tisoč ljudi.
Protesti so se nadaljevali in pritegnili še več ljudi. 10. decembra je na Blatni trg prišlo od 25 do 80 tisoč protestnikov, ki so zahtevali ponovne volitve. Še več ljudi je prišlo na shod 24. decembra – do 120 tisoč. Po zaslugi Blatnega trga, kjer je na koncu potekalo več protestnih shodov, so protesti 2011-2012 postali »blatni« protesti. Demonstracije so potekale tudi v drugih mestih v Rusiji. Na trgih so bili ljudje zelo različnih političnih prepričanj: liberalci, levičarji, nacionalisti, apolitični.
Aleksej Makarkin opaža, da je »blatne proteste« sčasoma pokopala ravno pestrost političnih nazorov protestnikov in njihovih vodij. Demonstranti niso imeli skupne slike, kakšno prihodnost želijo. Zahteve so bile naslednje: širitev svobodščin, demokracija. Kakor pa je beseda prešla na gospodarstvo, na družbeno sfero, so se začela nesoglasja,« pojasnjuje politolog.
Za prebivalce so najbolj bistvene ravno gospodarske zahteve, meni strokovnjak. Opozicija je na ulice mest pripeljala več sto tisoč ljudi, ni pa pritegnila milijonov. Od pomladi 2012 je bilo na shodih vse manj ljudi. »Protestno gibanje kljub vsemu ni imelo realnega voditelja, ki bi konsolidiral ljudi, da bi sprejemali odločitve,« poudarja Komarevcev.
Ena od demonstracij se je končala z množičnim spopadom med demonstranti in policijo. Vir: Andrej Stenin/RIA Novosti.
Svojo vlogo je odigrala tudi politika ruske oblasti, ki je kombinirala popuščanje in ostre reakcije. Po eni strani je oblast sprejela zakone, ki so olajšale postopke za registracijo strank in obnovile volitve guvernerjev ruskih regij. »Oblast je razumela, da je nevarno preveč 'stiskati' politično življenje, saj bi lahko eksplodiralo,« je za RBTH izjavil Makarkin.
Po drugi strani pa se je oblast znala odzvati tudi z ostrino. 6. maja 2012 se je protestni shod končal z množičnim spopadom med demonstranti in policiji. Po teh spopadih se je začela vrsta procesov v »Blatni zadevi«. Ta zadeva se nadaljuje še danes, v procesih pa se je dosedaj znašlo 36 oseb, realne kazni jih je dobilo 15.
Mnogi so se prestrašili možnosti izbruha nasilnega konflikta, pravi Makarkin: »Ljudje se pri nas bojijo državljanskih konfliktov. Obstaja strah pred državljansko vojno, ljudje se spomnijo, kaj se je dogajalo leta 1993, ko so streljali v središču Moskve.« Politilog meni, da se je velik del družbe od protestov »oddaljil« po 6. maju 2012.
Medtem, ko je ugašalo nagibanje k protestom, je oblast začela delati na konsolidaciji družbe pod konservativnimi slogani. »Oblast se je osredotočala na stvari, ki so dajale pozitiven odnos: tradicija, etika, velika zgodovina. Opozicijo pa so začeli risati kot agente kaosa, ki želijo zrušiti Rusijo,« je dejal Makarkin.
Po mnenju sogovornika je ta politika še posebej pomembno vlogo dobila leta 2014, saj je priključitev Krima uživala ogromno podporo Rusov. »Glavni voditelji 'blatnega protesta' niso podpirali priključitve Krima. Tako je nastala še večja vrzel med opozicijo in večino prebivalstva. S Krimom se je dokončno končala doba 'blatnega protesta'.«
© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
