“Gledamo samo, kaj počne Putin. Ne zavedamo se, kaj je naprej proti vzhodu”

Vir: Osebni arhiv

Pred odhodom v Peking, kjer danes poteka sklepni del prvega vrhunskega zasedanja pobude En pas, ena pot, je za RBTH Slovenija spregovoril o napetostih na Severnokorejskem polotoku, rojevanju novega multipolarnega sveta, varnostnih in gospodarskih sistemih, ki nastajajo izven zahodnega okvirja, ter o Kitajski, kakršna je in kakršna želi postati.

Zelo mi je bilo všeč, kar ste včeraj povedali na okrogli mizi o novi hladni vojni, ki jo je na FDV pripravilo novoustanovljeno Študentsko društvo za mednarodne odnose Globallis. Sama sem tako osredotočena na Sirijo, Ukrajino, da dejansko nisem opazila, da so razmere na Korejskem polotoku tako resne.

Res je. Problem je po eni strani zelo resen, po drugi pa zelo spregledan. Če spremljaš CNN ali katerikoli drug ameriški medij, potem ti postane jasno, kako globoke so napetosti. Na razpravi sem govoril o drugi kitajski letalonosilki in naslednji dan vidim, da je že pripravljena.

Za kakšno ladjo gre?

Gre za sodobno ladjo, ki je poleg tega prva, ki je bila izdelana na Kitajskem, kar je zelo pomembno. Prva je bila kupljena v Ukrajini, potem pa so vanjo vgradili veliko svoje elektronike. Šlo je za sovjetsko ladjo, ki je potem postala last Ukrajine, nato pa del kitajske vojske. Zadnja ladja je v celoti narejena na Kitajskem.

Ali je Donald Trump dejansko povabil kitajskega predsednika na Florido in začel napad na Sirijo, da bi poslal sporočilo tudi Kitajski? Je bilo vse to skrbno načrtovano?

Ni šlo toliko za pobudo Donalda Trumpa. Vemo, kdo je pripravil obisk. To sta bila kitajski veleposlanik v ZDA Cui Tianka, ki je pridobil izobrazbo v ZDA ter, Trumpov zet Jared Kushner, za katerega se zdi, da je najbolj pomemben svetovalec Trumpa poleg hčerke Ivanke, ki igra vlogo prve dame. To zagotovo ni Melania.

Če na srečanje pogledamo s kitajske perspektive, potem je vse videti drugače kot od tukaj. V kitajskih medijih so vse skupaj predstavili takole: Kitajski predsednik se je odpravil na tridnevni uradni obisk na Finsko. Potem se je konec tedna mimogrede ustavil še na Floridi, na neformalnih pogovorih z Donaldom Trumpom. Tako so zadevo predstavili vsi kitajski mediji, da bi lahko v primeru, če bi bilo srečanje polom, rekli, da je pravzaprav šlo samo za zabavo za konec tedna.

Kitajska stran ni vedela, kako ocenjevati Donalda Trumpa. Na srečo se zdi, da je bilo srečanje dokaj uspešno. Kot je dejal Trump, sta našla “skupno kemijo”. Ne poznamo vsebine, saj o srečanju nihče ni objavil sporočila za javnost, niti Američani ne.

Med srečanjem je bila kitajska stran zelo presenečena, ker se je zgodil napad na Sirijo. Kitajskega predsednika Ši Džinpinga so o tem obvestili takoj po večerji. Kitajci so to požrli, kar pomeni, da so dosegli, kar so hoteli.

Kaj recimo so dosegli?

Vsi so denimo napovedovali, da bo najprej prišlo do srečanja med Trumpom in Putinom, vendar se je prej zgodilo vrhunsko srečanje med ZDA in Kitajsko. Kot drugo imata kitajski in ameriški predsednik zdaj neposreden kontakt, dialog. Od takrat sta se že dva- do trikrat pogovarjala po telefonu, zlasti glede Korejskega polotoka.

Še ena pomembna točka je, da Donald Trump ne obtožuje več Kitajske, da so valutni špekulanti, kar pomeni, da je možnost trgovinske vojne med ZDA in Kitajsko izginila z obzorja, kar je za Kitajce zelo pomembno. Razblinili so grožnjo o trgovinski vojni med dvema ekonomskima velesilama.

Na žalost na Floridi niso dosegli dogovora o Korejskem polotoku, kar je najbolj akutno vprašanje. Donald Trump je pripravljen ukrepati unilateralno, kar pomeni na svojo pest, Kitajci pa nasprotujejo intervenciji. Želijo si diplomatske rešitve spora in dogovor. Težava je, da severnokorejski voditelj Kim Džong Un ni pod nadzorom Kitajske. Kot prvi severnokorejski voditelj ni obiskal Kitajske, niti se z njihovim vodstvom ni vljudnostno pogovarjal po telefonu. Od leta 2011 še ni zapustil Severne Koreje, kar pomeni, da se ni srečal še z nobenim svetovnim politikom. Kitajska nima nobenega vpliva nanj. Trudijo se za najboljši izid, vendar ne vedo, saj se zavedajo, da gre za nepredvidljivega voditelja.

Napetost narašča. Priča smo vojaškim vajam v Severni Koreji, ob dnevu vojske so pripravili topniški napad, letalonosilka Carl Wilson se je premikala proti Korejskemu polotoku, ena od največjih ameriških podmornic je v Južni koreji. Kar je najbolj pomembno, ameriška stran je začela v Južni Koreji implementirati t. i. sistem THAAD. Kitajska je zelo prestrašena, saj se boji, da gre za iniciacijo hladne vojne. Kitajci so začeli kaznovati celo Južno Korejo, ker to dovoljuje.

V Južni Koreji je gospa predsednica v hišnem priporu zaradi korupcije. 9. maja bodo predčasne volitve (na njih so izvolili nekdanjega odvetnika in aktivista Mun Džeja, op. RBTH). Okoli Severne Koreje so razmere zelo nepredvidljive. Donald Trump se zdi odločen, da bo nekaj storil. Želi pokazati svojo moč, hoče pokazati, da je odločen. Pravi, da bo storil nekaj in jaz mu verjamem.

Vir: Študentsko društvo za mednarodne odnose Globallis.

In kaj bi se zgodilo, če bi dejansko ukrepal?

Če bo kaj storil, bo posledice težko predvideti, saj bo šlo za ‘casus belli’, dejanje vojne. Še druga nepredvidljiva stvar je, kakšna bi bila reakcija Severne Koreje. Verjetno bo šlo za močno reakcijo, vendar ne vemo, proti komu. Verjetno proti Južni Koreji, mogoče proti Japonski.

Ne bojim se, da bi napadli Kitajsko, vendar pa se kitajske enote pomikajo proti meji s Severno Korejo. Kitajska se boji, da bo veliko beguncev iz Severne Koreje. Destabilizacija Korejskega polotoka ni v interesih Kitajske, vendar pa si strateško želijo, da bi bila Koreja razdeljena, saj sledijo principu ‘deli in vladaj’.

So seveda tudi globlji razlogi. Kitajska je v fazi zelo zahtevnega in zapletenega procesa spremembe modela domačega razvoja. Proces kitajske transformacije ni post-komunističen, kot smo radi rekli, saj tam Komunistična partija še obstaja, pač pa zelo zapleten proces transformacije, ki še poteka. Destabilizacija bližnjega sosedstva bi močno otežila implementacijo tega modela.

Zaradi tega si Kitajska tako zelo prizadeva za diplomatsko rešitev, dialog. Na vsak način poskuša preprečila vojaško intervencijo, nevarnost.

Veliko ste govorili tudi o alternativnih sistemih pod vodstvom Kitajske – varnostnih in ekonomskem, s čimer naj bi bila ogrožena ameriška dominacija?

Kitajsko smo na Zahodu vedno opisovali kot grožnjo, nevarnost. Definitivno gre za tekmeca. V gospodarskih obzirih Kitajska raste tako hitro, da je že postala gospodarstvo številka 2, kar se tiče kupne moči pa je celo na prvem mestu. Zelo blizu je ZDA.

Čemur ne posvečamo dovolj pozornosti, še zlasti v EU in evropskih državah, je, da Kitajska počne veliko, da bi oblikovala tako varnostni sistem okoli Kitajske kot tudi ekonomski institucionalni okvir, kar je po mojem direkten izziv “ameriškemu” sistemu Bretton Woods, kamor sodita Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka.

Kar se tiče varnostnega sistema, gre predvsem za Šanghajsko organizacija za sodelovanje, ki je bila ustanovljena leta 2001 in ves čas raste. Leta 2015 sta polnopravni članici te organizacije postali tudi jedrski sili Indije in Pakistana. Zanimivo je, da je del tega tudi Turčija, ki je sicer druga največja vojaška sila v zvezi NATO. Turčija igra dvojno igro.

S Šanghajsko organizacijo je povezana tudi Belorusija, ki je neposredna soseda Poljske, kar pomeni, da je Šanghajska organizacija na pragu EU, pa se tega niti ne zavedamo.

Kitajska ne podpisuje sporazumov o pridruževanju z nikomer, pač pa gre za strateška partnerstva, nič več od tega. Niti Rusija s predsednikom Vladimirjem Putinom ni prišla dlje od tega. Kljub temu gre za varnostni sistem, ki je organiziran okoli Kitajske in Rusije, ki sta glavna motorja te organizacije.

Pomembno je, da gre za protizahodno organizacijo, ki omogoča nekaj, kar je bilo pred njeno ustanovitvijo nepojmljivo. Ruski vojaki se urijo na Kitajskem, kitajski vojaki pa v Rusiji. Gre za novo situacijo, ki je nočemo priznati.

Hkrati s tem Kitajska močno podpira še en varnostni sistem – CICA, kar je kratica za “Conference on Interaction and Confidence-Building Measures in Asia” (Konferenca o interakciji in ukrepih za gradnjo zaupanja v Aziji, op. RBTH). Gre za idejo Nursultana Nazarbajeva, kazahstanskega predsednika. Enkrat na leto imamo srečanja, na katerih sodeluje več kot 26 držav, ki so polnopravne članice. Odkrito govorijo, da bi morala biti Azija v domeni Azijcev, izven vpliva Zahoda. Se pravi, da imamo dva varnostna sistema, ki nastaja zunaj zahodnega vpliva.

Istočasno in kar je še precej bolj pomembno, je aktualni kitajski predsednik Ši Džinping leta 2013 napovedal pobudo En pas, ena pot. Gre za geostrateški koncept, ki je osredotočen na poti proti Evropi in evropske države spodbuja k investicijam iz Kitajske. Kitajska ima preveč kapitala, zato bi ga rada investirala pri nas.

Po oceni kitajskega premierja Li Keqianga je projekt vreden 1,3 bilijona dolarjev, kar je ogromna količina denarja. Prvo vrhunsko zasedanje Enega pasu, ene ceste bo 14. in 15. maja potekalo v  Pekingu in sodeč po uradnih podatkih bo na njem sodelovalo več kot 70 predstavnikov iz celega sveta. Vsi šefi azijskih držav bodo tam, poljski premier, ruski predsednik Vladimir Putin. Vsem na očeh bodo pokazali, da nastaja nova supersila.

Pobuda en pas, ena cesta se že združuje z nekaterimi institucionalnimi okvirji, ki jo podpirajo. Eden od njih je poseben sklad za En pas, eno cesto, s katerim bodo podpirali pobudo, druga pa je Razvojna banka držav BRICS s sedežem v Šanghaju, ki je bila ustanovljena leta 2014.

Lani je začela delovati še Azijska banka za investicije v infrastrukturi (Asian Infrastructure investment bank – AIIB), ki je glavni vir financiranja projektov v državah vzdolž Enega pasu, ene poti. To je geostrateški izziv ameriški dominaciji.

Kot veste, sem omenil knjigo Michaela Pillsburyja The Hundred -Year Marathon (Stoletni maraton, op.RBTH), na podlagi katere vemo, kaj hoče Kitajska. Kitajska želi doseči dva stoletna cilja – enega naj bi izpolnili do 1. julija 2021, ko je prva stoletnica ustanovitve Kitajske Komunistične partije. Do takrat bi želeli imeti Kitajsko kot državo srednjega razreda. Ne samo kot državo izvoznico, pač pa kot državo, kjer bosta glavni motor razvoja domača potrošnja in srednji razred.

Drugi stoletni cilj je – a si lahko predstavljate kakšnega evropskega politika, ki bi razmišljal na ta način! – da do 1. oktobra 2049, ko bodo na Kitajskem praznovali 100. obletnico ustanovitve Ljudske republike Kitajske – dokončajo projekt velike renesanse kitajskega naroda in bo Kitajska ponovno postala močna in veličastna civilizacija.

Eden od ciljev te renesanse je mirna združitev s Tajvanom. Od 1. julija 1997 je del Kitajske že Hong Kong, od 20. decembra 1999 je del Kitajske portugalska kolonija Macau, zdaj pa je ostala samo še mirna, ne vojaška združitev s Tajvanom.

Ko je pobudnik sprememb Deng Šjaoping začel z reformami, je prvotno želel reformirati komunistični sistem. Po letu 1992 se je začel zavedati, da Sovjetske zveze ni več, da vzhodnega bloka ni več in da je v globalnem smislu komunizem propadel. Kitajsko je prosil, naj se pridruži silam globalizacije. Globalizacija pomeni globalna tržišča in gobalna tržišča so samo kapitalistična tržišča. Nekapitalistični sta trenutno samo Severna Koreja in mogoče Kuba, nihče več.

Kitajska se je odprla globalnim tržiščem, tujim neposrednim investicijam in od takrat je Kitajska del globalnih tržišč. Pravzaprav se zdi, da je Kitajska zmagovalka globalizacije. Rad bi poudaril, da globalizacija ni isto kot amerikanizacija, kar smo odkrito govorili v 90-ih letih. V tem pogledu je Kitajska globalni partner in igralec, ki konstantno raste. Zanje je najpomembnejša gospodarska rast, ki je letno dosegala dvojne številke.

Med leti 1978, ko so sprožili reforme in letom 2012, ko je na oblast prišel Ši Džinping, je povprečna letna rast dosegala 9,8% na leto in to v najbolj naseljeni državi na planetu! To je neverjetna zgodba! Kitajska je nekaj povsem drugega, kot je bila pred 10, 15 ali 20 leti.

Kot nova nastajajoča sila je Kitajska postala samozavestna sila. Še leta 1992 je Šjaoping govoril Kitajcem, naj držijo nizek profil, naj skrivajo svoje dejanske sposobnosti, naj ne igrajo vlogo voditeljev, samo zato, da bi si lahko nabrali dovolj moči.

Ši Džinping je to spremenil in je prišel na dan s številnimi pobudami in institucijami globalnega pomena. Finančen sistem En pas, ena pot, sklad omenjene pobude, Banki AIIB ter Razvojna banka BRICS so neposredna grožnja sistemu Bretton Woods, ameriški dominaciji in globalni vlogi ameriškega dolarja.

Nastaja nova era, Evropa pa se tega sploh ne zaveda. To je škoda, saj so svilne ceste usmerjene proti nam, proti Evropi. Zadnja postaja morske svilne ceste je pristanišče Pirej v Grčiji, zadnja postaja kopenske svilne ceste pa bo Berlin v Nemčiji ali pa Rotterdam na Nizozemskem. Poljska bo igrala pomembno vlogo kot država med Rusijo in Nemčijo. V mednarodnih odnosih imamo novo obdobje. Zaradi številnih problemov in notranjepolitičnih vprašanj znotraj EU tega sploh ne opazimo. Gledamo samo to, kar počne gospod Putin, ne zavedamo pa se, kaj je za gospodom Putinom, kaj je naprej proti vzhodu.

Kakšno vlogo ima pri vsem tem Rusija? Ali pomaga Kitajski?

Trenutno je odnos med Rusijo in Kitajsko precej boljši, kot je bil v 50-ih letih prejšnjega stoletja. Vse poteka zelo gladko, obstaja politična volja, neprestano se obiskujejo, trgovina raste.

Treba je dodati, da je sicer trgovanje neuravnoteženo. Rusija je ugotovila, da je za Kitajsko samo dobaviteljica surovin, seveda predvsem energentov, Kitajska pa je nedavno začela za Rusijo igrati vlogo starejšega brata. Več stoletij je bilo obratno.

Na kakšen način igra Kitajska vlogo starejšega brata?

Kitajska je bolj mogočna v gospodarskem smislu, v finančnem smislu, Kitajska je bolj modernizirana, Rusija modernizira svojo vojsko in ima vedno več orožja, ni pa modernizirala svojega gospodarstva, sistema itd. Kitajska počne natanko to. Je precej bolj moderna in usmerjena v prihodnost. Kitajska v okviru novega modela razvoja govori o inovacijah, zeleni družbi, celo družbi brez ogljika.

Ste mogoče že kdaj slišali, da bi takšen besednjak uporabljali v ruskih medijih ali ruskem političnem diskurzu?

V Rusiji običajni ljudje pogosto govorijo: »Kitajska nas je ponovno pustila na cedilu, saj nas ni podprla v VS OZN. Kaj pravite na to?«

Kitajska je dolgo igrala vlogo neuradnega voditelja držav v razvoju, zdaj pa to ni več. Kitajska je zdaj premočna za kogarkoli, celo za Japonsko ali ZDA. Bolj kot je močna, bolj je neodvisna.

Lahko rečemo, da prihajamo nazaj v multipolarni svet. Ne gre za klasično vrnitev v mentaliteto hladne vojne. Ne gre samo za ZDA in Kitajsko, saj imamo še Rusijo, Indijo, mogoče Turčijo, Brazilijo in še druge regionalne, vendar pomembne igralce. Svet se je spremenil in svet ne bo več razdeljen na osnovi železne zavese med Kitajsko in ZDA.

Ne izključujete možnosti oboroženega konflikta?

Samo v enem primeru lahko pridemo do prave vojne na globalni ravni. Gre za Južnokitajsko morje. Za Kitajsko je glavno, da imajo nadzor nad tem morjem. Če ga nimajo, se ne morejo pomikati po morski svilni cesti. Do zdaj je tam vladala ameriška vojska. Videli bomo, kaj se bo zgodilo.

Ali se Američani zavedajo, da je to dejansko grožnja?

Američani se tega še kako dobro zavedajo, zato sem vam tudi svetoval knjigo Michaela Pillsburyja, ki je zelo zgovorna. Američani imajo občutek mačka. Mislijo, da so Kitajsko najprej podpirali proti SZ, ko je slednja razpadla, so še vedno podpirali Kitajsko, ki bo liberalna, tržna in bo sledila ameriškim korakom. Kitajska ni bolj liberalna, pač pa pod vodstvom Ši Džinpinga, ki ima veliko sovražnikov in veliko načrtov, postaja vedno bolj avtoritarna. Politični sistem je več kot avtoritaren.

Deng Šjaoping je uveljavil sistem meritokracije, kar pomeni, da so državo vodile razsvetljene elite. Ši Džinping se pomika k sistemu, ko državo vodi en sam človek. Novembra letos, ko bo 19. kongres Kitajske komunistične partije, ki bo ključen, bomo strokovnjaki lahko razbrali, kdo bo Kitajsko vodil leta 2022.

Svarite tudi pred Tukididovo pastjo. Lahko razložite, za kaj gre? 

Tukidid je bil stari atenski zgodovinar, ki je na primeru Aten in Šparte razložil, kaj se zgodi, če je en hegemon v zatonu, drugi pa v vzponu. Po zaslugi tega zgodovinarja poznamo izraz Tukididova past; gre za to, da obstaja velika nevarnost spopada vsakič, ko ena hegemonistična sila začne pešati, za njen položaj pa se poteguje nov pretendent, ki hitro raste.

V reviji The Atlantic so septembra 2015 objavili študijo Harvardske univerze, med katero so ugotovili, da smo v zadnjih 500 letih zabeležili kar 16 takšnih primerov, kar v dvanajstih primerih in pol se je to končalo z vojno. Situacija je zelo nevarna, saj Kitajska raste zelo hitro, ZDA pa hočejo biti še naprej prve, če seveda še vedno verjamemo v besede in twitte Donalda Trumpa. Ne vem, zakaj ne bi verjeli.

Imamo slogan “America First” (Amerika je prva, op. RBTH) in renesanso kitajske civilizacije. Iz tega lahko nastane spopad.

Kaj pa trgovanje v juanih in lakota po zlatu na Kitajskem in v Rusiji?

Ko je Kitajska začela z reformami, je bila zelo revna država. Ni imela tujih deviznih rezerv. Prvi bilijon ameriških dolarjev deviznih rezerv je kitajska dosegla oktobra 2006. Zbirali so jih tri desetletja. Konec leta 2014 je imela Kitajska že 4 bilijone ameriških dolarjev tujih deviznih rezerv.

Kitajsko reformno vodstvo je naredilo prvo napako. Ljudem so dali navodila, naj vlagajo na borznih tržiščih. Nekaj sto milijonov Kitajcev se je odločilo za to, od taksistov do študentov. Porabili so ves denar in ustvarili so ogromen mehurček, ki je pozneje počil. Kitajska je imela tri zlome: julija, avgusta in januarja 2016. V enem samem letu je izgubila bilijon ameriških dolarjev. In preživela! Zdaj imajo približno 3 bilijone ameriških dolarjev deviznih rezerv, kar je še vedno največja količina tujih deviznih rezerv.

Na začetku je bilo 90 % teh sredstev v ameriških dolarjih, vendar je Kitajska zelo hitro začela razumeti, da mora pobegniti od ameriških dolarjev, saj lahko moški v Beli hiši odide in na tiskovni konferenci oznani, da je ameriški dolar razvrednoten za 50 %. Namesto 4 bilijonov bi imeli samo še 2 bilijona.

Začeli so z diverzifikacijo sredstev. V okviru BRICS-a so podpisali celo sporazum, da morajo znotraj teh držav imeti izračune samo v nacionalnih valutah, še posebej v kitajskih juanih. Tako ni samo z Rusijo, pač pa tudi z Brazilijo, Južno Afriko in delno tudi z Indijo. Gre za precej večjo igro. Kitajska in njene partnerice bežijo od ameriškega dolarja.

Po drugi strani 40 % od teh 3 bilijonov deviznih rezerv predstavljajo ameriške vladne obveznice. Tako so Američani v Kitajskem žepu, kar skrbi Donalda Trumpa, ki je multimilijarder.

Zelo zanimivo se mi je zdelo, kako po vašem Kitajci razumejo mehko silo, saj gre za nekaj povsem drugega kot v zahodni perspektivi?

Mi mehko silo razumemo v skladu z definicijo Josepha Nya, ki je zelo znana tudi na Kitajskem, kjer so njegova dela prevedena v kitajščino. Pa vendar na Kitajskem mehko silo ne razumejo samo kot kulturni, simbolni ali pa ideološki koncept, pač pa je zanje del mehke sile tudi ekonomska učinkovitost, efektivnost in tudi finančni vidik mehke sile. Koncept mehke sile razumejo bolj v ekonomskem smislu.

Po drugi strani pravijo, da je njihova civilizacija precej starejša od katerekoli na Zahodu, zato se vračajo k svojim koreninam. Da bi se vrnili k starodavnim koreninam, na glavnih univerzah ustanavljajo posebne centre za študij kitajske dediščine. Leta 2005 so začeli z ustanavljanjem Inštitutov Konfucij po vsem svetu. To je del te igre. Da bi pokazali nov obraz kitajske, da Kitajska niso samo kitajske palčke ali kitajska kuhinja, pač pa tudi kitajski jezik, kultura, kitajska elektronika. Vse to je zanje del mehke sile.

Se pravi, da so v resnici Kitajci že povsod.

Niso vsepovsod, pač pa prihajajo. Želeli bi se združiti, prevzeti zelo znana podjetja, kot je denimo Volvo, Pirelli. Pred kratkim so kupili nemško podjetje Kuka Robotics, ki je specializirano za industrijske robote. Kupili so ga za skoraj 6 milijard ameriških dolarjev. Celo v Nemčiji so takrat spoznali, da je šlo vse skupaj predaleč.

Pred kratkim sem napisal študijo, da Kitajci prihajajo v Evropo z naslovom Kitajski interes v Srednji in Vzhodni Evropi: vstop zmaja. Poleg tega sem v EU Observerju objavil analizo, v kateri sem razložil, kaj vrhunsko zasedanje Enega pasu, ene ceste pomeni za vzhodno in srednjo Evropo.

Če poveste na kratko, kaj torej pomeni?

Prvič v zgodovni so Kitajci pokazali zanimanje za to, da pridejo k nam, mi pa se niti ne zavedamo, da so pravzaprav že tukaj.

Bi morali odpreti vrata ali moramo biti previdni?

Kot prvo se moramo zavedati, da prihajajo. Kot drugič, moramo razumeti, kaj se dogaja tam, kot tretje pa moramo razmisliti, kako se na to odzvati. Ali je kitajska ponudba izziv, grožnja ali možnost, priložnost. Ne vemo niti, kako reagirati.

V tem kontekstu sta najbolj energična Madžarska in njen voditelj Viktor Orbán, ki je Kitajski na stežaj odprl vrata. V Budimpešti je že potekalo veliko konferenc na to temo.

Sicer pa se politične elite tega ne zavedajo, mediji pa tega ne pokrivajo, saj imajo Putina, migrante, terorizem….

Na globalnem nivoju poteka povsem druga igra. 

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.