Zakaj se je Rusija odpovedala oddaljenim kolonijam?

Za kratek čas je imel Ruski imperij vpliv celo do Havajev. Vir: Getty Images

Za kratek čas je imel Ruski imperij vpliv celo do Havajev. Vir: Getty Images

Ruski imperij bi lahko večkrat zasedel oddaljena ozemlja, celo v Indoneziji, na Havajih in v Argentini. Razlogi, da se Rusija ni odločila priključiti takšnih območij, so bili predvsem praktične narave.

Ruska država, ki smo jo od leta 1721 do 1917 poznali pod imenom Ruski imperij, se razprostira od Tihega oceana na vzhodu do Baltskega in Črnega morja na Zahodu, nikoli pa ni bila pomorska kolonialna sila.

Ogromen del ruske zemlje je bil vedno na velikih kopenskih območjih, ne pa na prekomorskih odsekih, za razliko od Španije, Velike Britanije ali Francije. Kljub temu moramo reči, da je Rusija v nekaterih obdobjih svojega imperija imela možnost, da si pridobi kolonije.

Sredozemsko morje

Med ameriško revolucijo oziroma vojne za neodvisnost, ki jo je začelo 13 britanskih kolonij v severni Ameriki, je imela Rusija priložnost, da zavzame Menorco, enega od Balearskih otokov, ki je bil takrat pod oblastjo Velike Britanije.

A so Britanci otok ponudili Rusiji v zameno za podporo v vojni v Ameriki. Takrat je bila Rusija del koalicije več evropskih držav, ki je skušala preprečiti neodvisnost ozemelj, ki so sčasoma postala Združene države Amerike.

Obstaja prepričanje, da je takratna ruska vladarica Katarina Velika zavrnila ponudbo z besedami: »Mlada je toliko vredna, da ne pristaja na popuščanje.« Kot »mlada« je mišljena Rusija, ki naj bi bila preveč močna, da bi jo navdušila britanska ponudba.

Malce pozneje, leta 1783, je Velika Britanija otok odstopila Španiji, ki z Menorco upravlja do današnjih dni.

Petnajst let po teh dogodkih, ko je Francija okupirala Malto, so Britanci pozvali Rusijo k skupnemu osvobajanju otokov, s čimer je bila mišljena tudi poznejša delitev oblasti. Otok je prišel pod francosko oblast leta 1798, ko je Maletški viteški red svetega Janeza, ki je takrat upravljal z Malto, predal otok Napoleonu Bonaparteu. Ruski car Pavel I. je bil Veliki mojster tega reda, zato je Napoleonovo okupacijo Malte doživel kot osebno žalitev.

Pristal je na britanskih predlog in naročil ruski vojski, da se pripravi za napad, otok pa je pozneje želel priključiti svojemu imperiju. A je načrt propadel, razpadlo je tudi rusko-britansko zavezništvo. Leta 1801 je Pavla ubila skupina ruskih plemičev, Velika Britanija pa je Malto osvobodila sama, brez pomoči Rusije.

Tihi ocean

Za kratek čas je Ruski imperij razširil svoj vpliv celo do Havajev. Kralj severnih havaljskih otokov Kauan in Nihau, Kaumuali, je zaprosil, da bi njegovo kraljestvo postalo ruski protektorat, v zameno pa je pričakoval pomoč v vojni proti Kamehamehu I., vladarju preostalih otokov v Havajih.

Kralj Kamumuali je Rusiji obljubil zemljo za izgradnjo trgovske postojanke in naselja. Rusi so zgradili tri trdnjave in začeli z izkoriščanjem naravnih bogastev v dolini Hanalei na otoku Kauai. A so ruski prebivalci pod pritiskom Američanov leta 1817 zapustili ta ozemlja. Trdnjava Fort Elizabeth, katere ostanke so leta 1966 razglasili za pomembno zgodovinsko dediščino ZDA, je eden od redkih ostankov ruske prisotnosti na Havajih.

Ruska Aljaska

Z zemljevidov je izginila tudi Ruska Amerika, ki je nastala 18. stoletja, ko so ruski industrialci in trgovska podjetja začeli raziskovati območje Aljaske. Ko so podjetja in posamezniki odšli ustanavljat naselja in trgovske postojanke v Severni Ameriki, so dobili podporo in pomoč Ruskega imperija. Ruski raziskovalec Ivan Kuskov je leta 1812 kupil zemljo od kalifornijskih staroselcev in postavil trdnjavo Fort Ross.

Mnogo let pozneje so ruske oblasti prišle do sklepa, da so stroški obvladovanja ozemelj v Severni Ameriki večji od prihodkov. Zato se je država odločila, da preneha vztrajati pri ohranjanju teh posesti. Fort Ross so prodali ameriškemu podjetniku Johnu Carterju leta 1841, leta 1867 pa so ZDA kupile Aljasko.

Leta 1861 je Rusija dobila priložnost, da ustvari oporišče v Korejski ožini, saj je japonska fevdalna oblast Cušima dala dovoljenje za izgradnjo naselja in pomorskega oporišča na istoimenskem otoku. Če bo se to zgodilo, bi ruska vojna mornarica pridobila opazno strateško prednost v tem delu sveta. A je načrt padel v vodo zaradi ostrega nasprotovanja Britancev in japonskih centralnih oblasti.

Ruska Nova Gvineja in Indonezija

Nikolaj Mikluho-Maklaj, znani ruski znanstvenih in raziskovalec, je leta 1875 prosil ruske oblasti, da odobrijo status protektorata za severnovzhodni del Nove Gvineje in skupino otokov Palau. Ta ozemlja je dolgo raziskoval in tam upravljal nekaj zemljišč. S protektoratom je želel zaščititi Papuance pred evropskimi kolonizatorji.

Mikluho-Maklaj je stalno apeliral na ruska vladarja Aleksandra II. in Aleksandra III. , naj sprejmeta njegovo pobudo, a ni nihče odgovoril pozitivno. Na koncu sta si leta 1885 Novo Gvinejo razdelila dva druga imperija, Velika Britanija in Nemčija.

Rusija bi lahko dvakrat, leta 1879 in 1898, ustanovila bazo na indonezijskem otoku Sumatra. Vladar v pokrajini Aceh, Momahed Daud Šah II., je prosil Rusijo, naj njegovemu sultanatu odobri status protektorata, da bi se postavil proti nizozemski Vzhodnoindijski družbi. Sultanovo prošnjo so v Rusiji zavrnili, Nizozemci pa so leta 1904 osvojili Aceh.

Atlantski ocean

Argentinska vlada je leta 1892 ponudila Ruskemu imperiju odkup ali najem otoka Estados v otočju Ognjena zemlja.

Ruska vlada je po podrobnem premisleku predlog zavrnila, saj je prišla do zaključka, da bi bilo v primeru vojne z Britanci tam zelo težko oskrbovati garnizijo. Poleg tega se Rusija ni želela vpletati v spopad med Argentino in Veliko Britanijo okoli Falklandskih otokov.

Državljan Portugalske Henri Abra je leta 1907 Rusiji ponudil prodajo dveh neposeljenih otokov v otočju Azori. Ponudba je bila zavrnjena, saj na otokih ni bilo mogoče zgraditi pomorskega oporišča, niti pristanišča.

Afrika

Skupina 150 ruskih kolonizatorjev pod vodstvom Nikolaja Ašinova je leta 1889 okupirala trdnjavo Zagalo, opuščen objekt, ki so ga Egipčani zgradili na afriški strani ožine Bab el Mandeb. Osvojeno ozemlje je Ašinov poimenoval Nova Moskva in ga razglasil za rusko ozemlje. A je to ozemlje pripadalo sultanatu Tadžura, ki je bila francoski protektorat.

Zaradi tega so francoske vojaške ladje pregnale ruske koloniste iz trdnjave, Ašinov pa je bil zaradi svojega vedenja v Rusiji kaznovan – izgnali so ga v Saratovsko gubernijo.

Danes lahko samo špekuliramo, kakšna bi bila usoda teh območij in tudi samega Ruskega cesarstva, če bi največja država na svetu sprejela vse ponudbe, ki jih je dobivala v 18. in 19. stoletju.

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke