"Če bi šli do konca, Amerika sedaj ne bi več obstajala"

Lokacija: „Serpuhov-15“, kontrolna točka za zgodnje opozarjanje na raketne napade, južno od Moskve.

Čas: nekaj minut čez polnoč, 26. september 1983

Elitni oficirji sovjetske protizračne obrambe so tistega večera začeli še eno nočno izmeno v objektu najvišje tajnosti. Njihov poveljnik, 44-letni podpolkovnik Stanislav Petrov, je zasedel svoje mesto v pričakovanju, da bo tudi ta noč minila v rutinskem opazovanju, ko je tišino v bunkerju naenkrat prekinilo tuljenje siren.

Petrov je bil del verige poveljevanja, v kateri je bilo predvideno večstopenjsko preverjanje, da bi se izognili nenamerni ali nedovoljeni uporabi sovjetskih strateških jedrskih raket.

Prisotni oficirji so takoj začeli gledati v ogromen ekran, ki je nenadoma oživel, in na konzole, na katerih so zasvetile raznobarvne luči – to je bil znak, da je ZSSR napadena. Da bi bila stvar še hujša, je rdeči gumb poleg stola poveljnika začel utripati. Ta gumb je imel samo en namen: S pritiskom nanj bi se začel proces lansiranja na tisoče sovjetskih raket, usmerjenih na države zahodnega bloka.

Petrov je bil izkušen vojak, službo je nastopil še v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, vendar tudi on ni bil povsem pripravljen na soočenje z nastalo situacijo. Sistem za zaznavanje napada mu je dal informacijo, da je do njegove kontrolne točke prišel signal nadzornega satelita Molnija (v prevodu Strela, op. p.). Računalnik protiraketnega sistema je opravil analizo signala in "ugotovil", da je s celinskega dela ZDA izstreljena ena medcelinska balistična raketa z več jedrskimi konicami.

Medtem ko je bilo osebje v bunkerju še v stanju šoka, je prišlo sporočilo, da je bil lansiran še drugi izstrelek, potem tretji, četrti in peti – vsi pa naj bi leteli proti ruskim mestom.

Po ocenah naj bi rakete do Sovjetske zveze prišle v 30 minutah. Sovjetsko vrhovno poveljstvo je potrebovalo 15 minut, da zažene raketni protiudar, tako da so oficirji v bunkerju imeli največ 10 minut za reakcijo. Če bi oklevali, bi bila priložnost za povračilni napad izgubljena za vedno.

Časa za razmišljanje ni bilo

Petrov je kasneje v intervjuju za Glas Rusije izjavil: "15 sekund smo bili popolnoma šokirani. Morali smo se odločiti, kaj bomo storili."

V bunkerju je nastala zmeda. Luči na elektronskih zemljevidih in konzolah so intenzivno utripale. Njegovi kolegi oficirji so menili, da se je sistem morda zmotil ob zaznavi ene ali dveh raket, ampak da v primeru petih izstrelkov napake zagotovo ni. Sodeč po njihovem mnenju je bilo očitno, da je v teku napad, ki bo prinesel konec sveta. "To ni bilo za ljudi s slabimi živci," je rekel. "Na tem mestu je bilo toliko napetosti, vznemirjenosti in zmedenosti, da bi vse skupaj z lahkoto preraslo v paniko."

"Vojne se ne začenja s petimi raketami"

Od njega se je pričakovalo, da bo pritisnil na gumb. To bi moral storiti, saj so obstajali vsi znaki, da so ZDA sprožile rakete na ZSSR. - Jurij Vasiljev, Moscow News

Če se vam zgodi, da dobesedno odločate o usodi človeštva, je panika v teh trenutkih vaš najhujši zaveznik. Medtem ko je vznemirjenost v bunkerju naraščala, je Petrov storil nekaj, kar se ne pričakuje od vojaka. Tako kot Vasilij Arhipov, eden od akterjev kubanske raketne krize 1962, ki je zavrnil izstrelitev torpedov z jedrskimi glavami na ameriške ladje kljub njihovi provokaciji, je tudi ta oficir protizračne obrambe prezrl pravila svojega dela: Ni verjel kazalnikom, ki so govorili, da je napad v teku.

Jurij Vasiljev je za Moscow News zapisal: "Od njega se je pričakovalo, da pritisne na gumb. To bi moral storiti, saj so obstajali vsi znaki, da so ZDA sprožile rakete. Poleg tega je bil Stanislav Petrov avtor navodil za reagiranje v takšnih situacijah. Ampak on kljub temu tega ni storil."

Odločitev Petrova pa ni temeljila samo na odločenosti, da tvega. "Ko nekdo želi začeti vojno, ne bo izstrelil samo pet raket," je dejal. "Sovražniku ne morete škoditi s tako malo izstrelki." Potem je dodal: "Kot drugo, računalnik je po definiciji brez možganov. Veliko stvari lahko zazna, nato pa jih napačno tolmači kot raketni napad."

"Če bi šli do konca, Amerika sedaj ne bi več obstajala"

Petrov je bil del verige poveljevanja, v katerem je bilo predvideno večstopenjsko preverjanje, da bi se izognili nenamerni ali nedovoljeni uporabi sovjetskih strateških nuklearnih raket. Njegova osnovna zadolžitev je bila spremljanje satelitskih signalov. Po potrebi je lahko obvestil nadrejeno poveljstvo, to pa je naprej obvestilo sovjetski Generalštab, ki je edini imel pooblastilo, da se z državnim vodstvom dogovori o tem, če in kako bodo odgovorili na napad.

To ni bilo za ljudi s slabimi živci. Na tem mestu je bilo toliko napetosti, vznemirjenosti in zmedenosti, da bi vse skupaj z lahkoto preraslo v paniko. - Stanislav Petrov

Prav tako sovjetski radarji, ki so bili nameščeni na tleh, niso zaznali raket. Ni znano, kaj se je tiste noči dogajalo v Kremlju, ampak je malo verjetno, da bi sovjetsko vodstvo, na čelu katerega je bil takrat Jurij Andropov, svoje jedrske bombe izstrelilo brez večkratnega preverjanja, vključno s telefonskim pogovorom z Belo hišo preko rdečega telefona.

Situacija je bila še nevarnejša zaradi preteklih dogodkov. Posebej je potrebno omeniti delovanje tedanjega ameriškega predsednika Ronalda Reagana. Ko je začel svoj prvi mandat 1980, se je osredotočil na ZSSR s pridigarskim žarom. "Mnogi njegovi svetovalci so se pred tem zavzemali za pripravo jedrskih napadov in so aktivno delovali v tej smeri," je zapisal Nicholas Thompson za revijo Wired. "Bili so nadaljevalci dela Hermana Kahna, avtorja knjig O termonuklearni vojni in Misliti nezamisljivo. Kahn je bil namreč zagovornik teorije, da jedrska vojna ne bi pomenila konca sveta in da je v njej moč zmagati. Sicer pa so menili, da bo tista stran, ki ima več jedrskega orožja in jasno izraža namero o uporabi, prevladala v kriznih situacijah.

Z vsem tem v obziru je sovjetsko vodstvo resno razmišljalo o možnosti, da bodo ZDA izvedle nenapovedan jedrski napad in je zato vsem svojim obveščevalcem po svetu poslalo navodila, da naj bodo posebej pozorni na znake, da se pripravlja kaj podobnega. KGB je obvestil, da Reagan in njegove kohorte načrtujejo nekaj podobnega napadu Hitlerja na ZSSR leta 1941 in da verjamejo, da bodo ZDA preživele jedrsko vojno, četudi bi bila Evropa popolnoma razrušena.

Dejstvo je, da so se Američani v Reaganovem obdobju pogosto igrali z ognjem, kar bi z lahkoto privedlo do nuklearne katastrofe. ZDA so izvedle niz "vojnih iger" z namenom, da psihološko vplivajo na svoje nasprotnike – mornariške enote in strateški bombniki so izvajali provokacije blizu lokacij, ki so imele za ZSSR strateško vrednost.

Da bi bila stvar še hujša, so se samo tri tedne pred zaznavo lažnega napada medsebojni odnosi obeh velesil poslabšali, saj je bilo nad ZSSR sestreljeno južnokorejsko letalo, ki je v sumljivih okoliščinah zatavalo nekaj sto kilometrov v notranjost sovjetskega zračnega prostora. Med umrlimi naj bi se nahajal tudi en ameriški oficir, uradni Washington pa je sestrelitev letala imenovalo za "še eno zločinsko potezo imperija zla". Povsem druga stvar pa je, da so Američani to letalo najverjetneje žrtvovali v okviru kompleksne operacije opazovanja, v kateri so sodelovali tudi vohunski sateliti in letala SR-71 …

Petrov se je torej znašel v zelo težki situaciji. Kasneje je dejal: "Če bi takrat šli do konca, Amerika danes ne bi več obstajala."

Zločin in kazen

Naknadno je bilo potrjeno, da je bil vzrok lažnega alarma zelo redek pojav: sončna svetloba se je odbijala od visokih oblakov in zmedla senzorje na satelitu, saj je odblesk sovpadel z njegovo orbito.

Malo verjetno je, da bi sovjetsko vodstvo svoje jedrske bombe lansiralo brez večkratnega preverjanja, vključno s telefonskim pogovorom z Belo hišo preko rdečega telefona.

Pogosto se sliši, da je Petrov tistega dne rešil svet. Gotovo pa je, da je takrat odkril pomanjkljivosti zelo dragega sistema za zgodnje odkrivanje napada. Če bi bil za svoje dejanje nagrajen, bi se po merilih, ki so takrat veljala v sovjetski družbi, to lahko interpretiralo kot priznanje, da njegovi nadrejeni, poveljniki elitnih sovjetskih enot, predhodno niso dobro opravili svojega dela. Vendar na koncu koncev ni opravil svoje dolžnosti. Zato je bil tudi kaznovan, vendar je bila kazen mila. Niso ga odpustili, vendar nikoli ni bil povišan na položaj polkovnika, kar mu je precej zmanjšalo pokojnino.

Po razpadu Sovjetske zveze so njegovi nadrejeni objavili podrobnosti o njegovem ravnanju in sedaj so ga poznali tudi na Zahodu. Zahod mu je tudi podelil priznanje: Februarja 2013 je prejel Dresdensko nagrado.

Finale: "Perimeter"

Po tem incidentu se je Moskva odločila, da pohiti z izgradnjo robustnejšega protiraketnega sistema z imenom "Perimeter", kar je bila najstrožje varovana skrivnost. "Perimeter" je narejen tako, da lahko preživi najbolj uničujoč napad Zahoda in celo tedaj ostane popolnoma operativen. Če bi prišlo do napada in v določenem času ne dobi ukaza od operaterja, je "Perimeter" sprogramiran tako, da ob upoštevanju, da se je zgodilo najhujše (torej da med živimi ni več nikogar, ki bi lahko sprožil protinapad), avtomatsko izvrši lansiranje ruskih jedrskih raket proti državam Zahoda. "Perimeter" deluje še danes.

 Predlog prevajalke: Zanimiv film, ki pokriva takratne dogodke in prikazuje »Človeka, ki je rešil svet«

Vsi materiali so last FGRU »Uredništva Rossijske gazete«.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.