Odpor do dejstev: Kakšne so bile prave razsežnosti Stalinovega terorja?

 »V začetku 90. let sem pogosto prihajal v stik s statistiko sovjetskega terorja. Po mojih ocenah so v času celotnega sovjetskega režima varnostne službe zajele 7,1 milijona ljudi. Ruska javnost je bila medtem prepričana, da je bilo zgolj v obdobju 1937 – 1939 zaprtih okoli 12 milijonov ljudi. Zaradi tega sem dvignil roke od svojih ocen in se dolgo nisem več s tem ukvarjal.«

To so besede Arsenija Roginskega, direktorja nevladne organizacije Memorial, ki se ukvarja z zgodovino in človekovimi pravicami ter poskuša doprinesti k odkrivanju zgodovinske resnice in ovekovečiti spomin na žrtve politične represije.

Kot eden od ustanoviteljev Memoriala je Roginski veliko doprinesel k zbiranju in posredovanju informacij o žrtvah političnih pregonov v ZSSR.

Po drugi strani njegove ocene kažejo, da je splošno prepričanje o številu »Stalinovih žrtev«, ki je bilo razširjeno koncem 80-ih in v začetku 90-ih pod vprašajem. Družbena atmosfera je bila takrat zelo razgreta, zato niti najbolj ugledni zgodovinarji niso želeli objaviti »neugodnih« rezultatov svojih raziskovanj, tudi če so bili ti rezultati dobro preverjeni in zasnovani na dejstvih. Če pogledamo številke žrtev stalinskih pregonov, ki so takrat krožile v javnosti, je jasno zakaj Roginski ni hitel z objavo svojih podatkov.

Neresnična števila

Aleksander Solženicin, znani disident, katerega knjiga Arhipelag GULAG je bila priljubljena v času Gorbačovove perestrojke, je eden tistih, ki so imeli na takšna prepričanja največji vpliv. V svoji knjigi je število žrtev sovjetskega režima med leti 1917 in 1959 postavil na 66,7 milijonov.

Aleksander Solženicin odhaja na svobodo. Kokterek, Kazahstan, marec 1953. Solženicin je bil leta 1945 obsojen na 8 let prisilnega dela, zatem pa na izgnanstvo / Vir: Neznani avtor

Največji sovjetski časopis Komsomolskaja pravda je leta 1991 objavil intervju, ki ga je Solženicin dal za špansko televizijo, kjer je prej omenjeni številki dodal še 44 milijonov žrtev. To so bili sovjetski državljani, ki so izgubili življenje v drugi svetovni vojni. Tako je število Stalinovih žrtev naraslo na 110 milijonov. Sovjetska zveza je pred vojno imela skupno 170 milijonov prebivalcev, o čemer priča popis iz leta 1939. Jasno je, da so te številke protislovne.

Sovjetsko javnost so s temi številkami hranili tako disidenti kot člani Komunistične partije. Zgodovinar Roj Medvedjev je leta 1990 postal član Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze. Trdil je, da je v Sovjetski zvezi od leta 1927 do 1953 v političnih represijah izgubilo življenje 40 milijonov ljudi.

Poleg disidentov in uradnikov Komunistične partije so se s preštevanjem Stalinovih žrtev ukvarjali tudi zgodovinarji na zahodu. Robert Conquest je uvedel termin »veliki teror«. Trdi, da je bilo v ZSSR proti koncu leta 1939 zaprtih okoli 9 milijonov ljudi.

Zadnja fotografija pesnika Osipa Mandelštama, 1938 / Arhivska fotografija

Ta številka je manjša od predhodnih, vendar je še vedno petkrat višja od dejanskega stanja. Zgodovinar Viktor Zemskov, ki velja za enega vodilnih strokovnjakov na tem področju, je preučil statistične podatke sovjetskega zaporniškega sistema (Roginski pravi, da so sovjetske oblasti skrbno dokumentirale vse aretacije) in izračunal, da je bilo leta 1940 v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih za vojne ujetnike okoli 1,9 milijona ljudi.

Nekdanje politične represije danes prinašajo politične točke

Nekdanji šef KGB-ja Vladimir Krjučkov je leta 1990 izjavil, da je bilo med 1930 in 1953 zaprtih skoraj 3,8 milijona ljudi, 786.000 pa jih je bilo obsojenih na smrt. Zgodovinarji točnosti navedb niso postavljali pod vprašaj.

Zaporniška fotografija Grigorija Zinovjeva / Getty images

Zemskov pravi, da takratna javnost enostavno ni hotelaverjeti Krjučkovu, saj je bila mnenja, da so številke neresnične. Raje se je naslanjala na navedbe v Solženicinovem Arhipelagu Gulag s fantastičnimi desetinami milijoni žrtev.

Z obzirom na dejstvo, da so sovjetske oblasti v letih 1937 – 1939 podpisale preko 600.000 smrtnih obsodb, številke, ki jih je navedel KGB-jev šef delujejo sprejemljivo in verodostojno. To pa javnosti ni bilo dovolj in postavlja se vprašanje, kako je to mogoče. Zakaj so bili ljudje nagnjeni k temu, da verjamejo potenciranim ocenam in zavračajo dejstva?

Sergej Koroljov v zaporu, 1938 / arhivska fotografija

Sergej Kara-Murza, sociolog sovjetske zgodovine meni, da ima odgovor na to vprašanje. Strinja se, da so čistke v 30. letih boleče obdobje v ruski zgodovini, obenem pa pravi, da mora biti glede teh vprašanj opravljena objektivna analiza.

 »Bolečina, ki jo je povzročila izguba tolikih življenj je še zmeraj velika, tako da vsak poskus nepristranske analize deluje kot nekaj nemoralnega. Sorodniki ali otroci politikov, ki so bili ubiti v 30. letih prejšnjega stoletja, so igrali pomembno politično vlogo v času perestrojke,« piše Kara-Murza. »Že sama predstava o represijah je tako močan politični instrument, da se sredstva za njegovo formiranje skrbno hranijo in ščitijo s cenzuro.«

Kara-Murzova misel o represijah kot političnem instrumentu danes neposredno tekmuje s tem, kar je politologinja Marija Lipman napisala v reviji Foreign Affairs o vplivu kampanje, usmerjene v destalinizacijo v času perestrojke, kjer je osrednje mesto zavzemala tema Stalinovega terorja.

Natalija Solženicina, pisateljeva soproga, ne skriva čustev ob odprtju Muzeja zgodovine GULAG-a v Moskvi, 30. oktobra 2015. / AP

Destalinizacija je »radikalno delegitimizirala komunistični režim. Po padcu sovjetskega komunizma leta 1991 je razpadla tudi Sovjetska zveza."

Sliši se nekoliko paradoksalno, vendar proces destalinizacije, ki je zatresel ZSSR in na koncu prispeval k njenemu razpadu, ni bil vselej zasnovan na resnici in dejstvih.

Gruzinec v njihovih srcih: Rusi še kar naklonjeni Stalinu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.