»Prva dama« revolucije: Življenje in boj Nadežde Krupske

Profesorji zgodovine na ruskih univerzah se na njen račun radi pošalijo, ko pride na izpit kakšen študent, ki ničesar ne zna. Priljubljeno vprašanje se glasi: »Kako se je pisal mož Krupske?« In zgodi se, da nesrečni študent ne ve, o čem gre, zato odgovori po logiki: »Krupski.«

Vsi, ki zgodovino bolje poznajo, vedo, da je bil mož Nadežde Krupske Vladimir Lenin, glavni arhitekt oktobrske revolucije leta 1917 in ustanovitelj Sovjetske zveze. Preden se je zmagovito vrnil v Rusijo, je preživel 16 let v ilegali, ves čas pa je z njim sodelovala njegova žena in revolucionarka, ki je bila enako kot on zvesta idejam marksizma.

Nadežda Krupskaja v mladosti. Vir: RIA Novosti

Plemkinja v revoluciji

Kot mnogi drugi revolucionarji tudi Krupskaja ni izhajala iz delavske ali kmečke družine. Odrasla je v siromašni plemiški družini in končala gimnazijo z odličnim uspehom. Kot neomajna ateistka je Krupskaja pisala o tem, kako je bila v mladosti zelo verna: »V otroštvu sem bila osamljena, svojih želja in misli nisem mogla izraziti na način, ki bi bil razumljiv drugim ljudem. Zaradi tega sem potrebovala Boga, ki bi razumel, kaj se dogaja v duši vsakega človeka.«

Ko je dopolnila 21 let, je Krupskaja zavrgla cerkev zaradi nove ideje, t. j. zaradi revolucije. Leta 1890 se je pridružila marksističnemu krožku v Peterburgu, istočasno pa je predavala geografijo, zgodovino in matematiko v večerni šoli. Učiteljsko delo je opravljala vse življenje. Ko so boljševiki leta 1917 prevzeli oblast, se je ukvarjala z vprašanji izobraževanja ljudstva in vzgajanja otrok.

Sibirija in Evropa

V marksističnem krožku je spoznala bodočega moža, mladega socialista Vladimirja Uljanova (Lenina). Kot piše Krupskaja, sta se leta 1896, ko je Lenin pristal za zapahi zaradi revolucionarnega delovanja, že »dobro poznala«. Leto dni kasneje je bil poslan v Sibirijo v vas Šušenskoje, ki leži 4.508 km vzhodno od Moskve. Da bi Krupskaja lahko potovala z njim, sta ste morala poročiti v cerkvi. »Morala sva izvesti vso to komedijo,« je kasneje zapisala.

Medtem ko posamezni zgodovinarji v zakonu med Leninom in Krupsko vidijo predvsem ustvarjalno zvezo mladih entuziastov, je sama Krupskaja v svojih spominih vztrajala pri tem, da se nista poročila samo zato, da bi zrušila monarhijo: »Zelo sva se ljubila. Če ne pišem o tem, to še ne pomeni, da v najinem življenju ni bilo poezije ali mladostne strasti.«

Lenin in Krupskaja. Vir: Mary Evans Pictrure Library/Global Look Press

Revolucionarno delo je bilo kljub temu najpomembnejše v njunem življenju. Prevajala sta tuje knjige o delavskem gibanju, vodila korespondenco z evropskimi socialisti in razmišljala o perspektivi revolucije, leta 1900 pa sta pobegnila v Evropo, kjer sta pogosto menjavala kraj bivanja: München, London, Ženeva, Pariz. V vsem tem času je bila Krupskaja glavna Leninova pomočnica. Ukvarjala se je na primer s kodiranjem dolgih korespondenc z drugimi socialisti.

Življenje kot služenje

Krupskaja je vse življenje trpela za boleznijo, ki je zdravniki na prelomu 20. stoletja še niso znali pozdraviti. To je bila difuzna golša, znana tudi kot Gravesova bolezen. Eden od simptomov te prirojene avtoimunske bolezni so izbuljene oči, stalne bolečine in slabotnost. Zaradi bolezni Krupskaja ni mogla rojevati, čeprav je imela zelo rada otroke. Njeni sodobniki menijo, da je zaradi tega zelo trpela.

Veliko bolečino so ji povzročali tudi tesni Leninovi stiki s socialistko Ineso Armand, ki so se začeli leta 1910. Po mnenju mnogih pričevalcev sta bila Lenin in Armand v intimnem razmerju. Ohranjena so pisma, v katerih mu ona izkazuje naklonjenost. Krupskaja je vse to prenašala stoično, celo do te mere, da se je spoprijateljila z Armand. Lenin je na koncu vseeno ostal z ženo, saj je, po besedah zgodovinarja Leonida Mlečina, menil, da »ljubezen mine in ni tako pomembna kot močna prijateljska vez s Krupsko.«

Krupskaja je uteho našla v delu za dobrobit družbe, vsaj, kakor je to sama dojemala. »Treba je znati spajati svoje življenje z življenjem družbe. To ni asketizem. Nasprotno, osebno življenje se bogati zahvaljujoč skupnemu delu vseh, ki postaja tudi osebna stvar,« je bila prepričana Krupskaja.

Vir: Mary Evans Pictrure Library/Global Look Press

Vrnitev v Rusijo

Krupskaja se je skupaj z možem leta 1917, po zmagi revolucionarjev, vrnila v Rusijo in mu še naprej pomagala pri delu. Od leta 1920 je bila na čelu Glavnega političnega komiteja za izobraževanje ZSSR – organizacije, ki se je borila z nepismenostjo. Velik udarec za Krupsko je bilo Leninovo naglo slabšanje zdravja: leta 1922 je doživel prvo možgansko kap, po kateri je Krupskaja morala moža ponovno učiti govorjenja, pisanja in komuniciranja. Lenin si je sicer malo opomogel, vendar je leta 1924 umrl.

Po njegovi smrti so za Krupsko nastopili težki časi. Po eni strani je bila formalno spoštovana kot »najožja soborka« voditelja, po drugi pa se je njeno mnenje ignoriralo. Josip Stalin je oblast skoncentriral v svojih rokah, Krupske pa ni maral, saj mu je nasprotovala. Kritizirala je Stalina in njegove represije: »A vi resnično ne dojemate te popolno nenormalne situacije, ki nam zastruplja življenje?« je leta 1937 vprašala nekega boljševika.

Nekaj dni po svojem 70. rojstnem dnevu leta 1939 je Nadežda Krupskaja umrla zaradi akutnega vnetja slepega črevesa. Čeprav Stalin ni maral Krupske, je na pogrebu osebno nosil njeno žaro. Pokopali so jo zraven kremeljskega zidu, zgolj nekaj metrov od mavzoleja, kjer počiva njen balzamirani in nepokopani mož.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.