TASS/Natalija Garnelis
Po tlakovani ulici stara ženska z ruto preganja koze. »Tako lepega kozla imate,« navdušeno pravi mimoidoči turist, držeč fotografsko kamero in s slamnikom na glavi. »Aha, saj je tebi podobna,« mu odgovori starka. In strogo doda: »Ne snemaj! Zaradi tega mi koze zbolevajo!«
Ženica s palico udarja po tlakovcih in na vrvici vleče ogromnega kozla, visokega do njenih prsi, navzgor mimo lesenih hiš z izrezljanimi oblikami in zvonika proti Soborni gori, na vrhu katere stoji bela cerkev. Z vrha pečine petdeset ljudi uročeno gleda na reko, ki se blešči med temnimi vrhovi, nasršenimi strehami hiš, kupolami cerkva in krošnjami starih jelk.
TASS/Natalija Garnelis
To pokrajino je pred 120 leti narisal takrat še neznani ruski slikar Isaak Levitan, ki je sčasoma postal eden od desetih najboljših ruskih krajinskih slikarjev. Ravno on je bil tisti, ki je razgled s Soborne gore v mestu Pljos spremenil v eno od najbolj razširjenih podob Rusije.
Pljos je oddaljen 395 km od Moskve. Gre za drobno mestece, ki je eno od najmanjših mest v Rusiji. Tukaj živi dva tisoč petsto ljudi, na katere pride deset cerkva, pet muzejev, eno gledališče in mešanica raznobarvnih lesenih hiš, ki so raztresene po gozdnatih vznožjih hribovij in sotesk. Ozke ulice po koti, ob katerih se vam zvrti v glavi, hitijo proti tukaj ozki strugi reke Volge, ki ni samo glavna reka v ruski geografiji, temveč tudi v ruski kulturi.
Vir: TASS/Dmitrij Feoktistov
Najbolj znana posest v Pjosu je hiša z mezaninom, ki je pripadal trgovcu Solodovnikovu. Leta 1888 se je tukaj ustavil 28-letni Isaak Levitan s prijateljico Sofijo Kuvšinnikovo. Moskovski par je potoval po Volgi v iskanju navdihujočih pokrajin, a brez uspeha – dokler nekega poletnega večera Levitan s palube parnika ni zagledal gozdnato goro, obkroženo z majhnimi hiškami. »Izstopimo,« je odločno razglasil svoji spremljevalki, ne da bi se pri kapitanu sploh pozanimala, kako se mestece sploh imenuje.
Najeta soba v hiši pljoškega trgovca Solodovnikova se je napolnila s čopiči, ki se niso utegnili posušiti. Levitan je postavljal slikarsko stojalo na tamkajšnjih vzpetinah vsako jutro. Že jeseni, v Moskvi, po odprtju razstave svojih krajin iz Pljosa, pa je takrat še neznani umetnik postal slaven.
Vir: TASS/Dmitrij Feoktistov
»Oh, ko imel bi denar, bi pri Levitanu kupil njegovo Vas, sivkasto, otožno, izgubljeno, zanemarjeno, iz katere hkrati veje neprimerljiva lepota, ki se ji ne moreš upreti …« je čutil pisatelj in dramatik Anton Pavlovič Čehov v pismu svojemu bratu.
Potem, ko je uspel Levitan, so začeli v Pljos najprej hoditi umetniki vseh vrst, nato pa tudi bolj solidna publika iz Moskve, Peterburga, Nižnega Novgoroda, Kazana. Trgovske hiše so bile napolnjene s pisatelji, skladatelji in ljubitelji umetnosti, v tamkajšnjih poletnih gledališčih so nastopali znameniti igralci. Pljos je postal »vikend letovišče«.
Provincialno udobje
Najbolj ravna točka hribovitega Pljosa je trikilometrsko mestno nabrežje, na katerem se vrstijo bivališča trgovcev 19. in začetka 20. stoletja. Hiša Novožilova in hiša Filosofove sta zgradbi, ki nosita svoj naziv po starih lastnikih iz vrst trgovcev na Volgi, sta danes del mestnega »podjetniškega zaščitnega znaka« - mreže butičnih hotelov Sobornaja sloboda, ki je pred 20 leti v mesto vdahnila novo življenje.
Vir: Danil Litvincev
Restavracija lokalnega jahtnega kluba v knjigi mnenj z zadovoljstvom hrani hvaležni zapis Dmitrija Medvedjeva, ki je bil od leta 2008 do 2012 predsednik Rusije: »Hvala, vse je bilo zelo okusno.« Na enem od hiš za goste pa se blešči spominska tablica, da sta v hiši nekoč bivala princ in princesa Kentska. Tamkajšnji ljudje pravijo, da se je britanske princese močno dotaknil prizor, ko je zgodaj zjutraj gledala, kako so povsod prisotne pljoške koze jedle krizanteme pod njenim oknom. Mesto Pljos obtožujejo tudi tega, da preveč dviguje svoje cene – cena nočitve v restavrirani hiši trgovcev lahko doseže do 1500 evrov.
Kje lahko najdete pristno rusko pokrajino
Danil Litvincev
Zgodovinska posest trgovca Solodovnikova na nabrežju Volge pa ni postala hotel. Hiša, kjer je Levitan preživel tri poljske sezone v letih 1888-1890 in naslikal dvesto del, ki jih danes hranijo v najboljših muzejih sveta, je postala muzej: tukaj prikazujejo življenje trgovcev s konca 19. stoletja in razstavljajo nekaj krajin Levitana ter dela njegovih učencev.
V Muzeju ruske krajine pa je v sosedstvu zastopana klasika ruske krajinske šole: Savrasov, Bogoljubov, Žukovski, Šiškin, Klodt – velika zbirka za provincialno mestece, ki ima toliko ljudi, kot dva stanovanjska bloka v Moskvi.
Zakaj je notranjost Rusije tako privlačna
Danil Litvincev
Od maja do oktobra v pristan v Pljosu vsak dan prihajajo bele motorne ladje. Reka Volga je glavna ruska magistrala za križarjenje. Popotniki s križark poskušajo v nekaj urah postanka pokupiti vse lanene prte v prodajalnah s suvenirji in prekajene orade pri ribičih ter si ogledati nekaj glavnih muzejev.
Izkušeni vikendaši, ki so prišli v Pljos kupiti hišo ali najeti posest za nekaj dni za ceno križarjenja, gledajo na to domišljavost malo postrani. Ob prostih dneh se odpravijo na ogled predstav pljoškega gledališča, nato pa preučujejo menije restavracij.
Vendar glavni ritual, ki združuje tako naključne popotnike kot lokalne vikendaše, ostaja vsakoletno romanje na Soborno goro. Z vrha, poraščenega z brezami, se odpre razgled na polovico pljoških cerkva, ki se mešajo z drevesi in vmesnimi kočami. Na horizontu zagledamo Volgo, ki formira ravno zemljišče, ki se ji po rusko reče »pljos«. Tako dobimo razgled, ki je po zaslugi slikarja Levitana postal znamenit prizor iz notranjosti Rusije.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.