Kako Rusi preživijo v ekstremnem polarnem mrazu?

To ni šala: noč traja 133 dni, poletja pa od nikoder. Rusija ima pet raziskovalnih postaj na Antarktiki, od katerih se le postaja Vostok nahaja na kopnem. Tukaj vladajo življenjski pogoji, ki si jih težko predstavljate.

Raziskovalna postaja Vostok se nahaja na ledenem pokrovu nad starim istoimenskim jezerom. Devet mesecev v letu je izolirana od preostalega sveta. Tukaj se temperature spustijo tudi do -60 in celo -80 stopinj. Zato tukaj ne smejo pristajati niti letala, saj bi se prilepila na tla, čim bi se jih dotaknila.

Višinska bolezen je prva težava, s katero se človek sooči. Tukaj je koncentracija kisika v zraku enaka kot na vrhu gore Elbrus. Simptomi bolezni se razlikujejo od človeka do človeka. Lahko se kaže v obliki depresije, solzenja, glavobolov ali prekinitev dihanja med spanjem.

"Prvi mesec na Vostoku človek običajno izgubi 5 do 10 kilogramov. Videl sem človeka, ki je zbolel takoj, ko je prišel. Če se ne bi takoj vrnil domov, bi v nekaj dneh umrl od hipoksije, ki povzroča edem pljuč," se spominja član odprave Sergej Bušmanov.

Zanimivo je, da lahko na antarktičnem kopnem na temperaturi okoli -82 stopinj čutimo vonj karamele in vanilije.

Kuznecova/RIA Novosti

 Jekaterina Jermenko je mesec dni preživela na raziskovalni postaji Vostok. Pravi, da je vedno imela občutek, kot da diha pod vodo.

"Presenetilo me je to, da ljudje živijo v jamah pod snegom. V njih sneg zadržuje toploto, živite pa kot v podmornici. Sobe so majhne, ni dnevne svetlobe, če pa želite ven, se morate zelo toplo obleči. Potrebovala sem pol ure samo za oblačenje," se spominja Jekaterina.

To je povsem običajno za vsakodnevno življenje, včasih pa pride do izrednih situacij.

Šest mesecev brez elektrike in ogrevanja

Na samem začetku ene od zimskih odprav na Vostok leta 1982 je prišlo do kratkega stika, ki je povzročil požar na glavni dizelski elektrarni. Aparat za gašenje ni deloval na temperaturi pod ničlo, gašenje s snegom pa ni bilo mogoče, saj raziskovalci niso imeli plinskih mask.

V tej nesreči je umrl en človek, 20 raziskovalcev pa je ostalo brez elektrike in ogrevanja. Pokvarila se je tudi znanstvena oprema, ogrevalni sistem in peč. Hrano so lahko zamrznili, vode pa niso imeli, saj so jo raziskovalci pridobivali iz snega s pomočjo električnih naprav.

Postaja Vostok leta 1944.

Arhiv/TASS

Na srečo se je eden od njih spomnil, da se na bližnji napravi za vrtanje nahaja pokvarjeni dizelski agregat. Prinesli so ga v bivalni prostor in po nekaj urah popravljanja je agregat začel delovati. Stik z Moskvo je bil ponovno vzpostavljen, raziskovalci pa so še naprej ostali na postaji.

Ena peč ni bila dovolj, zato so člani ekspedicije izdelali še pet plinskih jeklenk. Temperatura ob peči je znašala 25 do 30 stopinj, vendar je že 2 metra stran padla na ničlo.

Raziskovalci so izdelali sveče, da bi imeli vsaj malo svetlobe v neskončni polarni noči. Geofiziki vedno nosijo s seboj parafin in azbestno vrvico.

Ledolomilec na golem otoku

Nesreče se dogajajo tudi izven arktičnega kroga. V času druge svetovne vojne je nemška križarka leta 1942 potopila ruski ledolomilec na severni pomorski poti. Od skupno 104 članov posadke je preživel le 33-letni Pavel Vavilov.

Vavilov je splezal v čoln, s katerim so drugi brodolomci poskušali pobegniti preden bi jih zajeli Nemci. Plul je tri kilometre stran od bližnjega otoka Beluha, ki se nahaja izven arktičnega kroga.

Ledolomilec Aleksander Sibirjakov, poimenovan po ruskem industrialcu.

RIA Novosti

"Videl sem zavezan paket, ki je plaval na vodi in ga ujel. Notri je bila posteljnina, volneni čevlji in kapa. Nato sem videl plavajoči kovček - v njem so bili cigareti in vžigalice," je Vavilov povedal novinarjem.

"Nato sem našel spalno vrečo in vreče z moko, ki so plavale na vodi. Pogledal sem na okoli in zagledal psa na prevrnjenem čolnu. Vzel sem ga s seboj. Bil je umazan in prezebel, ubožec. Komaj je bil še živ."

Vavilov je našel revolver, deske in škatlo biskvita. Izkazalo se je, da so bili v vrečah z moko v resnici otrobi. To je bilo vse, kar je imel za jesti.

"Zmešal sem otrobe in biskvit in to skuhal. Kadar je padal dež, sem z rokami v vedru zbiral svežo vodo. Eno vedro vode je zadostovalo za tri do štiri dni. Pes ni jedel ničesar, pil je le malo vode," se spominja Vavilov.

Tekom 34 dni, ki jih je preživel na otoku, je Vavilov pisal dnevnik: "Sobota, 13. septembra. Videl sem letalo, ostalo je 220 biskvitov."

Mimo otoka so nekajkrat šla letala in ladje, vendar ga niso našli. Ko so ga končno zagledali, se mu je parnik približal, vendar letalo zaradi valov ni moglo pristati na vodi. Dostavili so mu paket s kondenziranim mlekom, suhim mesom, kakavom, kruhom in zdravili. Notri se je nahajalo tudi pismo, v katerem so ga prosili, naj še malo počaka, dokler se vreme ne izboljša.

Po Vavilova so prišli 28. septembra. V dnevnik je zapisal samo eno besedo: "Rešen."

Preberite še:

Pet najbolj mrzlih mest v Rusiji

Ojmjakon: Življenje v najbolj mrzlem naselju na svetu

Kako preživeti v Arktiki: oprema in prehrana ruskih vojakov na skrajnem severu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.