»Ne, ne nahajajo se v Sloveniji, kot mislijo mnogi, ampak pri nas, v Pskovski regiji, nedaleč od starodavnega mesta Izborsk. Nihče ne ve, kako stari so, mogoče so tu že od ledene dobe ali celo še od prej,« o lokaciji in starosti naravne znamenitosti pripoveduje ruska popotnica. Gre za lokacijo na skrajnem zahodu Rusije, nedaleč od meje z Estonijo in Latvijo, 30km proč od večjega ruskega mesta Pskov.
»Slovenske ključe« predstavlja 12 naravnih izvirov v gozdnem okolju, ki se zlivajo v eno reko, imenovano »Reka življenja«, ki se steka v slikovito Gorodiščensko jezero, kjer si ljudje radi ogledujejo bele labode. Staro izročilo pravi, da imajo tukajšnji izviri zdravilne in čistilne lastnosti, da so ključ do zdravja, sreče, ljubezni, moči in bogastva človeka. Kot kakšni čarobni izviri v starih ljudskih pravljicah ruskega prostora.
Ena od legend pravi, da je vsak izvir namenjen določenemu področju človekovega življenja: eden daje modrost, drugi zdravje, tretji ljubezen, četrti bogastvo, peti potrpežljivost, šesti moč in tako naprej. Posebnost pa je »ključ« z imenom »Dekličine solze«, ki je za razliko od ostalih izvirov – žalosten. Ni povsem jasno, kaj dobrega ponuja človeku, a se govori, da usoda sama pripelje človeka tudi do tega izvira.
Mistično izročilo Slovenskih ključev se je dopolnjevalo, ko je Rusija sprejela krščanstvo. Poznejše krščansko izročilo je 12 izvirov poimenovalo »Ključi dvanajstih apostolov« in jih razglasilo za svete. Tradicija veleva obisk teh izvirov na petek med svetim tednom po veliki noči, ko pravoslavna cerkev časti ikono Božje Matere bizantinskega hrama »Slikovni izvir«; sem redno prihaja tudi glavni cerkveni poglavar tega območja, arhepiskop permski in velikoluški. Za povrh obstaja celo ikona lokalnega svetnika Serapija Izborskega, ki je upodobljen ob izvirih Slovenskih ključev.
Dostop do izvirov, ki človeku tako dobro denejo, ne more biti povsem preprost. Ko se spustimo po uhojeni poti z Izborske trdnjave na hribu Žeravi, sledi vlažnejše gozdno okolje. Iz vsakega izvira se vali majhna rečica, ki se steka v »Reko življenja«, do izvira je treba stopati tudi po vodi in vlažnih kamnih, kar od obiskovalca zahteva malo previdnosti, mogoče tudi malo mokro obutev – nič hujšega sicer. Ljudje se v tukajšnjih »svetih« vodah tudi okopajo, zlasti poleti, čeprav so precej mrzle.
Verjetno že nestrpno čakate na odgovor na vprašanje: »Zakaj se imenujejo Slovenski ključi, so kako povezani z našo današnjo Slovenijo?« Ne bo držalo, ne gre za Slovenijo. Slovenski ključi so poimenovani v čast kneza Slovena iz 7. stoletja, sina Gostomisla iz plemena Ilmenskih Slovenov, ki je sodeč po legendah ustanovil starodavno mesto in ga poimenoval v čast svojega sina in dediča Izbora – to je bližnje mesto Izborsk. To so bili časi, ko tem deželam še ni vladal knez Rjurik, začetnik staroruske države.
Ruski obiskovalci nam vedo povedati, da je pri Slovenskih ključih nekaj sledi pustil tudi človek, vendar res malo. Nekoč je imel tukaj domovanje neki mlinar, ki si je tu naredil vodni mlin. Med vojno je bilo vse porušeno in človeške konstrukcije so od tu izginile do današnjih dni. Danes lahko tukaj uživamo v čistem gozdu in prijetnem šumu svetih voda. Mogoče z nekaj sreče ob naslednjem obisku Rusije tudi vam prinesejo več sreče, zdravja in materialnega blagostanja.
Preberite še: Izborsk, duh Stare Rusije ob meji z Evropsko unijo.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
