Čeprav se Moskva iz leta v leto bolj spreminja, v ruski prestolnici še danes najdete mnoge kraje, kjer se vam bo zdelo, kot da ste vstopili v časovni stroj.
Zgodovina hotela sega v konec 40. let 20. stoletja, ko je bil zgrajen na ukaz Josifa Stalina. Tam je pogosto bival voditeljev sin Vasilij Stalin, Stalinov naslednik Nikita Hruščov pa je tam sprejemal tuje delegacije.
Danes zgodovinske apartmaje Stalinove družine oddajajo po ceni 21600 rubljev (300€) na noč, a tudi druge, cenejše sobe v hotelu niso nič manj »sovjetske«, saj imajo še vedno staro pohištvo in okrasitve, je pa udobje na sodobni ravni.
Kultna stolovaja, sovjetska javna menza. Menze s poceni domačo hrano so zelo priljubljene tudi v sodobni Rusiji, čeprav so le redke ohranile nekdanjo sovjetsko ponudbo in »duh« prejšnjih časov. Ena od redkih izjem je menza v znameniti veleblagovnici GUM na Rdečem trgu. Tam najdete tudi stare dobre avtomate z gazirano vodo, sovjetske plakate, aluminijaste vilice, »Moskovski boršč« in »Vitaminsko solato«.
To je sveto mesto za vse podpornike Sovjetske zveze. Nepokopano telo komunističnega voditelja še danes hranijo v centru prestolnice, na Rdečem trgu. Še danes ga lahko vidi kdorkoli želi, samo fotografirati se ne sme.
Tole je eden največjih bolšjih trgov. Izmajlovski kremelj po videzu spominja na srednjeveško utrdbo s staro cerkvijo in ulično hrano. V resnici je to sodobnejši »ponaredek«, so pa notri na prodaj pristni stari predmeti. Najdete recimo porcelanaste kipce in posodice za sladkor, ki ste jih nekoč našli v vsakem sovjetskem stanovanju, »vintage« fotoaparate, gramofone in celo skrajno zanič, toda legendarne cigarete Belomorkanal. Pa seveda kučme, matrjoške, značke, razglednice …
Štirideset tipov resničnih igralnih avtomatov iz Sovjetske zveze, večina jih je v delujočem stanju. Tega ne smete samo gledati, ampak se splača na to igrati. Ni tako veliko akcije kot v sodobnih igricah (vendarle gre za »retro« mehanizme), a imajo avtomati svoj čar. Tukaj še vedno lahko igrate Pacmana. Muzej se skriva pri Kuzneckem mostu in si deli stavbo z okrepčevalnico z burgerji.
Na postaji Taganskaja
Legion MediaMoskovski metro je pravi muzej pod zemljo. Mnoge postaje imajo že več kot petdeset let, najbolj pompozne pa so tiste na Krožni liniji. Oblikovali so jih vodilni ruski umetniki in kiparji na način, da bi izrazile moč in veličino Sovjetske zveze. Mozaiki, oboki, reliefi, kipi v stalinskem imperialnem slogu, vse to je še vedno tam. Nekaj postaj pa lahko spoznate že tukaj.
Mreža restavracij nosi ime po varenikih, ki so bili v Sovjetski zvezi klasična jed. V sovjetskih časih restavracij Vareničnaja №1 ni bilo; v bistvu gre za domiselnost lastnikov, ki so doumeli, da bi bila odlična poslovna strategija, če naredijo restavracijo v obliki sovjetskega stanovanja. Ko pridete v katero od restavracij, vidite danes redke stvari, kot so rebrasti kozarci, stari lestenci, posodice za prtičke, seveda pa je duhu restavracije prilagojena tudi hrana, med katero je kar 20 vrst varenikov. Iz zvočnikov pa brez prestanka donijo skladbe sovjetskih estradnikov.
Skoraj sto let je bil filmski studio Mosfilm sovjetska različica Hollywooda. Tukaj so posneli preko 2500 filmov, tudi bisere Sergeja Ejzenštejna in Andreja Tarkovskega. Ohranilo se je 15 ogromnih lokacij, na tisoče dekoracij, arhiv, filmske atrakcije. Sem lahko pridete z nakupom vstopnice za skupinsko ekskurzijo.
Tole pa je simbol Mosfilma: znameniti spomenik Delavca in Kolhoznice, ki danes stoji na razstavišču VDNH in je delo Vere Muhine. Kompleks so odprli leta 1939 pod prvotnim imenom »Vsezvezno kmetijsko razstavišče«. Skozi desetletja so tu postavljali fontane in paviljone, ki danes spadajo med glavne arhitekturne spomenike sovjetskega obdobja, podobno kot stalinistični nebotičniki. Vse skupaj so nedavno restavrirali, na VDNH-ju pa je še marsikaj zanimivega, od sodobnega multimedijskega centra do razstav (pozimi pa veliko drsališče, op. prev.).
Kinodvorano v stalinističnem nebotičniku na Kotelniškem nabrežju so odprli leta 1966 in v sovjetskih časih je bil to pomemben kraj moskovskega kulturnega življenja. Danes je to ostanek minulega obdobja, a je ohranil svojo aktualnost.
Leta 2018 so namreč Illjuzion po restavraciji ponovno odprli. To je eno od redkih mest, kjer lahko na velikem platnu gledate ne samo sodobne umetniške filme, ampak tudi sovjetske in tuje klasike ter arhivske in redke filme in ruskega Državnega filmskega sklada. Lahko si pogledate tudi kakšno retrospektivo Tarkovskega, Vojne zvezd in Bertoluccija. Organizirajo tudi projekcije s podnapisi.
To je najznamenitejša moskovska čeburečnaja, okrepčevalnica s tatarsko poslastico čeburek (polnjeno pečeno testo, spominja na panceroti). Enaka je že od 60-ih: majhna, tesna dvorana, kjer skoraj nikoli ni prostih mest, na meniju pa samo čebureki z mesom, pivo in močne pijače po nizkih cenah.
Milo rečeno je to mesto s »posebnim vzdušjem«, marsikateri tujec bi rekel »ekstremnim«. Družba se prav nič ne trudi, da bi bila privlačna za turiste. Tukaj enako kot prej jedo in pijejo domačini, tam ure in ure v svojem kotu visijo zaključene družbe, ki ves večer pijejo vodko. Drži, da so prisotni tudi varnostniki.
Poglejte še: Zakaj imajo Rusi nostalgijo po Sovjetski zvezi? (VIDEO)
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
