Galina Timerbajevna
Sergej PoterjajevV Staroje Surkino pridemo deset pred šesto zjutraj, da bi videli vsakoletni žrtveni ritual, ki se imenuje »Učuk«. Domačini in obiskovalci se zberejo na polju zunaj vasi in prosijo svojega vrhovnega boga Turo za blagostanje ter mu v dar žrtvujejo žival. Vem, da se bo molitev končala z obrokom iz mesa žrtvovanega bika, ob čemer me za vratom presune kurja polt. Z nakupom zrezka v trgovini nekako nimamo težav, ampak ko bi človek pogledal temu biku v oči, mu bi naenkrat zanj postalo zelo žal. Ampak zaenkrat je bik še vedno na enem od dvorišč in ga jaz na srečo ne vidim.
Med prvimi pride Stric Petja, mož močne postave v petdesetih, oblečen v delovni predpasnik. On je eden od tistih, ki bodo zaklali bika. Pove nam, da tega ne počne prvič, zato je zelo pomirjen. Sledi mu več moških in žensk, ki so se preoblekli v tradicionalna čuvaška oblačila. Bika naposled pripeljejo in privežejo na ograjo, da se lahko še zadnjič pase. Stric Petja medtem že brusi nože.
Ženske zlivajo kvas iz rdeče pese v kozarec, vzamejo žrtveni kruh »jusman« in stopijo na rok vzpetine ob reki, kjer bo potekal Učuk. Tik preden bika žrtvujejo in obglavijo, ženska prebere molitev in pošprica žival s čisto vodo.
Poleg nas na polju ni več kot ducat ljudi. »Povej mi, ko bo konec,« me prosi prijetna ostarela ženska z očali in se obrne proč. Zinaida Vorovna dela na Univerzi za kulturo v mestu Čeboksari, prestolnici Čuvašije. Sem je prišla s kolegi, da bi spoznavali lokalne običaje. Ne želi si preveč gledati celotnega poteka, ker da ni navajena na takšne stvari. Zinaida prihaja iz družine krščenega Čuvaša, kot vsi iz Čeboksarija, ampak pravi, da nikoli ni delala ločnice med krščenimi in nekrščenimi. »Vsi smo poznali te rituale od otroštva, ampak jim nikoli niso dajali velikega pomena,« nam pove.
Medtem v več vaseh po Tatarstanu še naprej obstajajo majhne poganske skupnosti, ampak velika večina poganov živi tukaj, v Starem Surkinu.
Čuvaši so se sem preselili v 17. stoletju iz Kazana, ko so bežali pred krščanstvom in islamom hkrati. Čuvaši in Tatari so oboji turška naroda, ampak so Tatari v 10. stoletju prestopili v islam, Čuvaši pa so prestopili v rusko pravoslavno vero. Ampak nekateri najbolj vztrajni so se uspeli skrivati v odmaknjenih vasicah in ohraniti poganstvo.
Njihovo največje božanstvo je prijazen bog po imenu Tura (to po čuvaško pomeni »bog« ali »nebo«). Njegova opozicija je Šuittan (»hudič«). Verjamejo, da ima vse živo svojega duha v naravi in da obstajajo božanstva, ki nadzirajo vse vrste človekovih dejavnosti. Splošno rečeno gre za sistem prepričanj, ki je bil precej razširjen med mnogimi turškimi ljudstvi, samo da so bila različna imena za vrhovno božanstvo, kot so Tengri, Tejri ali Tor.
Vas Staroje Surkino je dobila ime po prvem stanovalcu, ki mu je bilo ime Serke. Skrita je v nižini, obdana je z gostimi gozdovi in še danes je do nje težko priti: najbližje mesto Almetjevsk je oddaljeno okoli 20 km. V Starem Surkinu živi okoli 1.500 ljudi, ki bivajo v spodobnih hišah, mnoge so nove, imajo svoj vrtec in šolo, domačini govorijo čuvaško in rusko. Ko se ne ukvarjajo s svojimi rituali, niso dosti drugačni od drugih ljudi: visijo na internetu, gledajo TV oddaje, vozijo avte, delajo v pisarnah.
Za vasjo so tri pokopališča: za kristjane, za muslimane, največje in najstarejše pa je za pogane. Namesto nagrobnih kamnov so tam stebri, tako imenovane »jule«, iz hrasta za moške in iz lipe za ženske. Pozneje lesene stebre zamenjajo s kamnitimi na tradicionalnem ritualu, ki poteka vsako leto novembra. V cerkvi ni vasi in nikoli jih sploh ni bilo. Niti duhovnikov ni, saj o vsem odloča svet starešin. »Molimo tam, kjer stojimo,« pravi ena od starešin Galina Timerbajevna Bikbova, ki stopi do nas po molitvi. Da nam kvas in jusman, »da bog sprejme našo žrtev. Naš bog je predkrščanski in predmuslimanski bog Tura.«
Medtem ko moški režejo bika, ženske zakurijo vrsto ognjev in kuhajo žrtveno kašo, ki se imenuje »učuk pata«. Narejena je iz treh žit – ajde, riža in prosa, zato ji nekateri pravijo kar »kaša prijateljstva«. Na koncu pride v kotle še bikovo meso. Bikovo glavo in rogove obesijo na star hrast, glavo in rogove lanskega bika pa snamejo z drevesa in pokopljejo na istem polju skupaj s kožo in repom.
Vaščani verjamejo, da jih bo ritual z molitvijo na polju zaščitil pred zlimi elementi in zlimi ljudmi. »Nedavno se je zgodil orkan. V Almetejevsku, v Zelenogorsku, povsod je odpihnilo strehe. Tu pa je veter pihal samo nekaj minut in to je bilo vse. Mi potem rečemo: Bog, hvala, ker si nas zaščitil,« razlaga Galina Timerbajevna.
Ona je 45 let v šoli učila ruščino, zdaj pa je v pokoju in skrbi za svojih devet vnukov, ki so vsi rasli v čuvaški veri. »Nihče iz naše družine ni bil krščen, potrkam po lesu. Če bi mi bil usojen krst, bi me bog poslal v krščeno družino. Zakaj bi se borila proti človekovi veri?« Na ritualu sodeluje že peto leto, v preteklosti je skrbela za organizacijske zadeve.
Jugovzhodni del Tatarstana je štiri dni prej res prizadel orkan. Še eno noč prej je bil v Almetejevsku hud dež z bliskom in gromom. Vremenska napoved je kazala, da bo v Surkinu ves dan rahel dež, zato smo domačine celo prosili, da nam posodijo gumijaste škornje. Ampak ni nam bilo treba skrbeti, saj so takoj po molitvi oblaki čudežno izginili, ven je pokukalo sonce in trava se je posušila.
»V mladih letih sem bila aktivistka Komsomola (organizacije komunistične mladine, op. prev.) in sem zavračala te rituale. Ampak najbrž je bila vera ves čas nekje globoko v meni,« pravi Galina Timerbajevna. Spominja se, da so celo v sovjetski časih v Starem Surkinu potekali vsi ti rituali: poroke, pogrebi, sejmi, molitve na odprtem. Lokalne oblasti se v to niso vmešavale, ker so same prisegale na to tradicijo.
Zadnje leto je bila molitvena slovesnost na prostem del festivala Čuvašev izza reke Kame. Festival organizirajo bivša županja Surkina Inna Almukova in njeni aktivisti. Malce ji gre na živce, da se ni uspela preobleči v ljudska oblačila, ker so bili celo noč na čuvaškem mladinskem forumu in so zjutraj predolgo spali, zato so bili na ritualu kar v običajnih oblačilih.
Čuvaške ženske navadno okrasijo svoja oblačila s kovanci, kar je simbol bogastva. Galina Timerbajevna nosi bisere iz sovjetskih kopejk.
»Ne vera, ampak ureditev sveta«
Moški, ki so rezali bika, se preoblečejo v poslovna oblačila in se pripravljajo na sprejem gostov – delegacije iz okrajne uprave. Do desete zjutraj je na polju že več sto ljudi. Folk skupine bodo izvajale stare tradicionalne pesmi, v šotorih bodo predstavljene tradicionalne obrti, goste bodo postregli s kašo.
Športen moški v majici z ljudskimi podobami se predstavi kot Nikolaj. Tako mu piše na potnem listu, ampak vsi ga kličejo Migous. Pri Čuvaših je normalno, da ima skoraj vsak človek dve imeni. On je 54-letni kipar iz Čeboksarija in je prišel sem, da bi spoznaval običaje svojih ljudi. »Na univerzi smo študirali različne vere in šele takrat sem se začel zavedati, da se na to ne spoznam zares. Moje krščanstvo je bilo formalnost; recimo temu, da moji starši niso zares premislili, kaj počnejo. Tudi moja odrasla sinova sta se odločila, da preučita naše običaje. Konec koncev to, v kar mi verjamemo, ni religija, ampak določena ureditev sveta.« On je zatrdil, da globoko v sebi še krščeni Čuvaši verjamejo samo v Turo.
Istočasno Galina Timerbajevna izpostavlja, da je poganskih Čuvašev vse manj. »Med mladimi ljudmi je krst v modi, zato bomo morda mi celo zadnji pogani.« Pred 10 leti je bilo krščenih samo 5% prebivalcev vasi, danes že 20%.
Denar za nakup bika pa je prispevala vsa vas. Nekateri so dali 100 rubljev, drugi 200. Današnji bik je stal 54.000 rubljev (760 €), poleg tega je bilo treba zagotoviti še denar za žito, pove vodja vasi Staroje Surkino Nikolaj Valerijevič Leontjev. »Tu sem vse življenje živel nekrščen, moja žena pa je izstopila iz krščanstva in enako njeni starši. Ampak leta 2006, ko se je rodila naša najmlajša hči, smo se odločili, da se vsi skupaj krstimo. Takrat sem bil star 35 let. Izbrali smo si Rusko pravoslavno cerkev, to se nam je preprosto zdelo bolj naravno. Vsi se odločajo sami zase.« On pravi, da je za vas najbolj pomembno, da imajo ljudje službe, dobre ceste in elektriko. Tudi Nikolaj Valerijevič je prispeval denar za bika.
Preberite še:
Vepsi: Narod, ki je preveč trdoživ, da bi izginil
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
