Ko se bosi sprehajamo po vročih peščenih sipinah, ki bi bile primerne za Saharo, se nam približa konjerejec. Medtem ko opazuje svojo čredo, ki se pase na zaplatah suhe trave v daljavi, nam zaupa, da je pred kratkim izvedel poganski obred, da bi spodbudil milost neba, saj v tej sušni pokrajini že tri mesece ni deževalo. Ne nahajam se ne v Afriki niti v atakamski puščavi, ampak v republiki Kalmikiji, ruski regiji, severno od Kaspijskega morja.
Ime prestolnice Elista v kalmiškem jeziku pomeni "kraj peska". Pravijo ji tudi "Biser stepe" in resnično deluje kot oaza sredi ničesar.
Elista je bila ustanovljena leta 1865 in je dolgo časa bila vas (leta 1914 je imela vsega 1.507 prebivalcev, danes pa tod živi 103.000 ljudi). Kalmiki, edino budistično ljudstvo azijskega porekla na evropskih tleh, so bili po tradiciji nomadi, ki so živeli v teh ogromnih prostranstvih. Revolucija leta 1917 pa je stanje spremenila in sovjetske oblasti so posamezne etnične skupine v državi prisilno ustalile.
Konj, simbol nomadstva, je prisoten vsepovsod v Elisti. Upodobljen je na kipih in v čudovitem sovjetskem mozaiku, ki krasi železniško postajo.
Tej nenadni opustitvi tradicije je sledil drug velik dogodek, tragedija, ki se je odvila sredi druge svetovne vojne. Leta 1943 so državne oblasti odredile množično deportacijo Kalmikov v Sibirijo in Srednjo Azijo ter ukinile Kalmiško avtonomno sovjetsko socialistično republiko. Kalmiki so bili obtoženi dezerterstva in kolaboracije s sovražnikom. Preseljevanje je potekalo pod grozljivimi pogoji, ki so po nekaterih virih terjali življenja skoraj polovice kalmiškega prebivalstva. Šele leta 1956 so ti daljni sorodniki Mongolov dobili dovoljenje, da se vrnejo nazaj v deželo svojih prednikov.
Ti dogodki, ki jih je ruski parlament leta 1991 priznal za genocid, so dolgo časa povzročali hudo travmo in do začetka 21. stoletja tudi etnične tenzije. Danes regiji zaradi demografskih sprememb zopet vladajo Kalmiki. Če so Rusi leta 1959 predstavljali 56 % prebivalstva (103.300), Kalmiki pa 35 % (64.900), je bilo razmerje leta 2010 57,5 % Kalmikov (162.700) in 30 % Rusov (85.700).
"Zdaj je v redu, vse je okej. A 15 let nazaj je bilo težko. Dogajali so se redni napadi, Kalmiki so nas sovražili," mi je v svojem južnem dialektu povedal domačin, po narodnosti Rus.
Čeprav je še zmeraj prisotno v spominu, pa se je list tega temnega poglavja vseeno obrnil in Kalmiki danes znova gradijo svojo identiteto; kalmiški jezik se poučuje v vseh lokalnih šolah, templji in budistični spomeniki pa rastejo. Elisto krasi azijska arhitektura, katere najboljši primer je spektakularni tempelj Burhan Bakšin Altan Sume.
Tempelj je bil zgrajen v samo devetih mesecih in posvečen leta 2005. Ta 63 metrov visoka zgradba navdušuje s svojimi dimenzijami in veličino. Obdaja jo 17 pagod v senci katerih stojijo kipi božanstev. Ima sedem nadstropij ter ogromno molilno dvorano. Verniki, ki prihajajo na ta sveti kraj s sklenjenimi rokami, se povsem ujemajo s spokojnostjo okolice.
Okoliška narava je tista, ki Kalmike nedvomno polni s ponosom. Ta republika puščavskega izgleda, ki je večja od Irske, skriva mnoge zaklade.
Samotni topol, ki ga je leta 1846 posadil budistični menih, kraljuje sredi kalmiške stepe.
Vrelec slane vode, ki oddaja plin, katerega je moč zakuriti. Plamena se lahko dotaknete z roko, brez da bi se opekli.
Vodena polja lotusa (svete rastline, ki je upodobljena na kalmiški zastavi), stepe, prekrite s tulipani, peščene sipine, rožnata jezera, a tudi izjemen živalski svet tvorijo idealno destinacijo za vse ljubitelje divjine.
Izmed vseh teh čudes nedvomno najbolj izstopa sajga. Za tem imenom, ki marsikomu ni poznano, se skriva edina vrsta antilope, ki še živi v Evropi. Ta nekoliko nenavadna žival je tudi ena od stvari, ki so me – Bretonca z občutljivo kožo – motivirale, da sem odpotoval v te s soncem ožgane kraje.
Naravni rezervat Čornije Zemlji, ustanovljen leta 1990 v Kalmikiji, si je za eno svojih glavnih nalog zadal varovanje te totemske živali. Trud se je izgleda izplačal, saj se je število sajg od leta 2015, ko jih je bilo komaj 3.500, do danes povzpelo na 10.000-12.000.
Približno štiri ure vožnje iz Eliste me uslužbenec rezervata Rostislav odpelje na pravi safari. S terencem prepotujeva neskončne planjave te zlate stepe, ki izgleda kot savana. Tukaj in tam se pojavijo črede sajg. Ti prikupni rastlinojedci se mestoma približajo najinemu avtu in skačejo pred nama s hitrostjo in skoki, ki bi jim jih zavidali najboljši baletniki Bolšoj teatra.
Ustaviva se in pot do razgledne točke, ki je skrita za lesenimi paneli, nadaljujeva peš. Pred mano se odpre čudovit prizor. Pod tem hribom je suho jezero, na bregovih katerega se pase na stotine sajg. Nepozabna scena, za katero sem mislil, da je mogoča samo v oddaljenih afriških državah.
V rezervatu si prizadevajo, da bi naravi vrnili njene pravice in v te kraje ponovno naselili živali, ki so nekoč tukaj že prebivale, kot na primer divjega azijskega osla. Poleg ohranjanja naravne raznovrstnosti ima to delo še drug učinek, in sicer boj proti širjenju puščave. Med potovanjem po tej regiji se ponekod resnično znajdeš kakor sredi kakšnega drugega planeta, prepredenega z zasušenimi jezeri.
"Jezero se suši s takšno hitrostjo, da se bojim, da bo v treh letih izginilo," mi o jezeru Manič pove Vitalij, še en uslužbenec rezervata. "A pravijo, da je to cikel. Med vojno naj bi se že čisto posušilo. Moj pradedek mi je povedal, da je takrat lahko hodil po njem. Želeli bi verjeti, da je temu res tako, in da ni krivo globalno segrevanje, ki bo jezeru napravilo konec."
Vzroki za širjenje puščave so razni, od podnebnih sprememb do neposrednih dejavnosti človeka. Za časa Stalina je bil izveden obsežen projekt vodnih kanalov, ki je privedel do tega, da so reke spremenile strugo in posledično so se jezera osušila. To se je zgodilo v primeru jezera Koltan-Nur, ki je bilo nekoč polno sladke vode, danes pa ga napajajo le redke padavine in voda je posledično postala slana.
Slano jezero Koltan-Nur. Tla vsebujejo črno blato, ki ima zdravilne učinkovine.
Ti pretresi so imeli precejšnje učinke na vsakdanje življenje prebivalcev in divjine. Posamezne vasi so primorane omejevati lastno porabo vode, ki jo dostavljajo s tovornjaki, prizadete pa so tudi migracijske poti ptic.
Nekatere vrste ptic se Kalmikije, ki sicer velja za tradicionalni postanek na njihovih migracijskih poteh, že več let izogibajo zaradi pomanjkanja hrane v tukajšnjih vodnih telesih. Od 4.000 pelikanov leta 2018 jih je leta 2020 ostalo le še 2.500, mi razlaga ornitolog rezervata Jurij, medtem ko opazujeva kolonijo okoli deset tisoč žerjavov, ki je počivala v bližini.
A napori okoljevarstvenikov dajejo upanje. Če je še ob ustanovitvi rezervata 70 % njegovega ozemlja prekrival pesek, je to območje zahvaljujoč prenehanju intenzivne pašnje danes skoraj popolnoma prerasla trava in drugo rastlinje, značilno za stepo.
In tako, ko zapuščam to območje in se vračam nazaj v betonsko džunglo Moskve, lahko tem žerjavom zaželim le "belo pot", kakor bi rekli topli Kalmiki. Tako ko jaz tudi te ptice zagotovo upajo, da se bodo lahko še naprej vračali v to deželo, ki se bori za svoj kulturni in naravni preporod.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
