Kašin leta 1909.
Javna domenaNa Tverski ulici v Moskvi je 6. ura zjutraj in ni nobenih znakov prometa, ki je zaščitni znak ene najbolj obremenjenih mestnih prometnic. Odpravljam se na 222-kilometrsko potovanje v Kašin, urbano naselje (velikodušno ime za veliko vas) s 14.000 prebivalci v Tverski regiji, s svojim sopotnikom in prijateljem Viktorjem Salamatovim, ki je zapustil poslovno kariero, da bi postal "most med njegovim rodnim otokom Sahalin in preostalim svetom".
Oblačno nebo in mrak, ki prevevata rusko prestolnico v neprijetnem obdobju med jesenjo in zimo, me spremljata proti severu, dokler se ne začne dozdevati, da vse čarobno izginja na meji, ki ločuje Moskovsko in Tversko regijo. Na drugi strani naju pozdravljajo modro nebo, sonce in pokrajine, ki spominjajo na slavne slike Ivana Šiškina. Ni presenetljivo, da postane precej hladneje, ko se odpraviva proti severu v regijo, ki je v bližini nekaterih legendarnih ruskih zgodovinskih mest, kot so Tver, Rostov in Jaroslavelj.
Ajay in Viktor na vrhu zvonika katedrale Kristusovega vstajenja.
Osebni arhivMalo več kot uro vožnje stran od Moskve (ki ima gostoto prebivalstva 4.940 ljudi na kvadratni kilometer) človek že dobi občutek čiste prostranosti Rusije. Tukaj se razprostirajo veliki odprti prostori, kamor seže pogled, in le malo znakov človeškega življenja poleg majhnih koč, tovornjakov in avtomobilov na avtocesti.
Kašin, ki leži na bregovih Kašinke, majhnega pritoka Volge, je omenjen v zgodovinskih kronikah že v 13. stoletju. Preživel je upostošenje pod Zlato hordo, napade poljskih intervencionistov med poljsko-moskovsko vojno v 17. stoletju in spremembe, ki jih je prinesla Sovjetska zveza.
Kašinovo mirno središče, ki se ovija okoli katedrale Kristusovega vstajenja, daje občutek pravljičnega mesta bratov Grimm. Obkroženo z bogato in rodovitno kmetijsko zemljo, ima mesto dejansko 29 pravoslavnih cerkva. Na tržnici blizu reke se odvijajo kulturni festivali, polni pesmi, plesa, hrane in pijače. Eden od njih je "Festival kaše". Po eni različici je mesto dobilo ime ravno po kaši. Več o tem in lokalnih tradicijah lahko izveste v Muzeju kaše.
Še en razlog, zakaj je Kašin znan izven meja Tverske regije, je, ker je domovina "Vereska" (vresa) - destilarne alkohola, ki je bila ustanovljena leta 1898. Poleg likerjev in gina podjetje proizvaja vodko "Tverskaja" in še eno blagovno znamko vodke, ki je poimenovana v čast najbolj znanega prebivalca Tverja - Afanasija Nikitina, trgovca in popotnika iz 15. stoletja, ki se je odpravil na potovanje iz Tverja v Perzijo in Indijo. Ko je Moskva gostila poletne olimpijske igre leta 1980, je Veresk izdelal "Tverskaja Gorkaja", grenko alkoholno pijačo, ki je bila na voljo po vsem mestu in je postala priljubljena pri tujih obiskovalcih.
Destilarna Veresk sicer ni odprta za širšo javnost in turisti vanjo ne zaidejo kar tako, kot v vinograde v Franciji. Vendar me je res zanimala nova alkoholna pijača, ki je narejena iz "klopovke" ali krasnika, rdečega jagodičevja, ki raste samo na ruskem Daljnem vzhodu in v severni Japonski.
Pijača je Viktorjeva zamisel. Spravi me v tovarno Veresk, kjer varnostno osebje skenira moj potni list, pri čemer se precej zabavajo. Navajeni so poslovnih obiskovalcev iz Evrope, Japonske in celo Kitajske, a Indijo očitno vidijo kot deželo duhovnih in treznih ljudi.
Direktor Vereska Vladimir Perin nama pokaže nekaj novih likerjev, ki so v njihovi proizvodni liniji. Njegova pisarna je polna najrazličnejših nagrad in certifikatov, ki so jih osvojili Vereskovi izdelki, a moje oči in brbončice so usmerjene v to novo sahalinsko pijačo.
Ko spijem svoj prvi požirek "Klopovke", mi misli zbežijo iz osrednje Rusije v enega najbolj redko poseljenih krajev na svetu - Sahalin, ki je od tukaj oddaljen osem časovnih pasov in se zdi kot cel planet stran od Kašina (približno 10.000 km je med njima!). Takoj se spomnim na jagodičevje, naravo, pokrajino in hladen morski vetrič največjega ruskega otoka. Pijača, ki ima 35-odstotno vsebnost alkohola, se trži kot ekskluzivna pijača, ki se odlično poda kot aperitiv, digestiv ali priloga k sladici.
Seveda je še prezgodaj, da bi v Kašinu naredil več kot le majhen požirek.
Za tiste, ki ne pijejo alkoholnih pijač, v destilarni proizvajajo tudi mineralno vodo. Kašin je letovišče in slovi po zalogah mineralne vode in zdravilnega blata, na katerem še danes deluje sanatorij, ustanovljen leta 1884, za vse, ki želijo izboljšati svoje zdravje.
Ko zapustiva destilarno in se posvetiva ogledu, se vrneva na glavni trg. Katedrala Kristusovega vstajenja je bila prvotno zgrajena leta 1382 in posvečena sv. Ani Kašinski, v svoji sedanji obliki pa sega v zgodnje 19. stoletje. Cerkev je bila leta 1940 preurejena v skladišče, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so jo uporabljali kot dom kulture. V celoti je bila obnovljena v pravoslavno cerkev leta 2009. V njej potekajo obsežna popravila, da bi poustvarili prvotni ambient.
Pri katedrali Kristusovega vstajenja.
Osebni arhivVrhunec obiska cerkve je vzpon na vrh 76 metrov visokega zvonika, ki je bil zgrajen v 30. letih 19. stoletja. Lahko bi rekli temu sreča ali božansko znamenje - toda uspelo nama je priti na vrh točno minuto pred poldnevom. Ko sva ob sončnem dnevu poslušala zvonjenje zvonov, sva si ogledala pritok Volge in okoliško pokrajino ter strehe mesta, ki je ohranilo svoj starinski pridih. Poseben pravljični občutek so dodali zvončki, ki so jih po legendi kupili v sedemdesetih letih 19. stoletja na sejmu v Leipzigu.
V bližini katedrale je nekaj majhnih kavarn, kjer strežejo standardne ruske jedi. Nekaj sto metrov stran od katedrale sva odkrila prijetno kavarno, ki ima pogled na reko. Je premrzlo, da bi jeseni sedeli na terasi, a v toplejših mesecih zna biti prijeten kraj za uživanje v boršču.
Pogled na Kaljazin.
Osebni arhivNa poti nazaj v Moskvo narediva rahel ovinek, da si ogledava enega najbolj edinstvenih spomenikov ob reki Volgi. 20 minut vožnje od Kašina na desnem bregu Volge leži mesto Kaljazin, ki slovi po tako imenovanem poplavljenem zvoniku ali Kaljazinskem zvoniku.
74 metrov visok zvonik, zgrajen v poznih 1790-ih, je bil del večjega samostana sv. Nikolaja. Samostan in številne druge starejše zgradbe v Kaljazinu so postale žrtev hidroelektrarne v Ugliču, ki je bil zgrajena leta 1939. Projekt je pripeljal do nastanka Ugličkega umetnega jezera, ki je pogoltnilo samostan.
Vendar pa je zvonik po nekem čudežu preživel in sedaj stoji na majhnem otočku, ki je viden z glavne promenade ob reki Kaljazin.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.