Sankt Peterburg je nenehno širil svoje meje. V treh stoletjih se je njegova površina povečala z 12 na 1439 kvadratnih kilometrov.
Od svoje ustanovitve leta 1703 je bil Sankt Peterburg pokrajinsko (glavno) mesto Sanktpeterburške pokrajine (gubernije). Gubernija je tudi spreminjala svoja imena: leta 1914 je postala Petrograjska, leta 1924 pa Leningrajska.
Leningrad se je leta 1931 "odcepil" od pokrajine in postal mesto republiške podrejenosti. Postopoma je začel v svoje meje vključevati nekdanja predmestja.
Zdaj Sankt Peterburg vključuje 21 naselij in 9 mest:
Zelenogorsk se prvič omenja v 16. stoletju: takrat je bila to švedska ribiška vas, imenovana Terioki. Del Ruskega cesarstva je postal leta 1721, potem ko sta Rusija in Švedska podpisali Nystadtski sporazum, s katerim se je končala Velika Severna vojna. Večina prebivalstva Teriokija je bila finska.
Med letoma 1918 in 1940 je bilo naselje Terioki del Finske, po sovjetsko-finski vojni 1939-1940 pa je postalo del ZSSR. Med drugo svetovno vojno so ga ponovno okupirali in leta 1944 je dokončno postal sovjetski.
Leta 1946 je Terioki dobilo status mesta, leta 1948 pa se je preimenovalo v Zelenogorsk.
Sestroreck je bil ustanovljen 20. septembra 1714, ko je Peter Veliki prvič obiskal obalo Finskega zaliva blizu ustja reke Sestra. Tu je pozneje zgradil svojo rezidenco. Leta 1724 je tu začela delovati oborožitvena tovarna Sestrorecka, ki je leta 1891 izdelala znamenito puško Mosina.
Sestroreck je 16. junija 1925 dobil status mesta.
Obala Finskega zaliva od Sestrorecka do Zelenogorska je že v 19. stoletju postala priljubljeno letovišče. Tu še danes deluje veliko zdravilišč.
18. maja 1704 je bila v bližini otoka Kotlin posvečena trdnjava Kronštadt, ustanovljena po ukazu Petra Velikega. Ta datum velja za dan ustanovitve Kronštadta. Mesto-trdnjavo Kronštadt na otoku Kotlin pa je Peter ustanovil 18. oktobra 1723.
Naloga Kronštadta je bila zaščititi Sankt Peterburg z morske strani. V vsej svoji zgodovini je bil in ostaja pomorsko oporišče Baltske flote.
Leta 1722 je bilo ob žagi na reki Ižori ustanovljeno delovno naselje (slobodà) Kolpino. Kmalu so bile ob mlinu zgrajene železarne, bakrarne, tovarne sider in kladiv. Delale so za potrebe Admiralitete, zato so se imenovale Admiralitetne Ižorske tovarne.
Leta 1803 so vse obrate združili v tovarno za izdelavo strojev. Skupaj so obrati delovali natanko 300 let.
Status mesta je Kolpino dobil leta 1912.
Zgodovina mesta se je začela leta 1716 s tovarno papirja, ustanovljeno z odlokom Petra Velikega, ki je delovala do leta 2003.
Sredi 18. stoletja je Krasnoje Selo postalo kraj za vojaške manevre, tu so bili nameščeni gardni vojaki iz garnizona v Sankt Peterburgu.
Cerkev Svete Trojice (Krasnoje Selo)
SadPetzl (CC BY-SA 4.0)/Legion MediaStoletje pozneje je Krasnoje Selo dobilo status poletne vojaške prestolnice Ruskega cesarstva: tam so zgradili velik vojaški vadbeni kompleks.
Leta 1925 je Krasnoje Selo dobilo status mesta.
12. decembra 1777 je cesarica Katarina II. svojemu sinu, bodočemu cesarju Pavlu, podelila dve vasi na bregu reke Slavjanke (25 km južno od sodobnega središča Sankt Peterburga). Ta ozemlja so bila poimenovana Pavlovska naselja.
12. novembra 1796, teden dni po svojem nastopu na prestol, je Pavel naselje preimenoval v Pavlovsk. Od leta 1918 do leta 1944 se je imenovala Sluck - v čast revolucionarki Veri Slucki.
V 17. stoletju je bil na mestu Puškina švedski dvorec Saaris moisio. Rusi so ga imenovali "Sarskaja miza", kar pomeni "kraj na hribu".
Po priključitvi ozemlja k Ruskemu cesarstvu med Veliko Severno vojno so Sarsko mizo začeli imenovati Sarskoje selò. Peter I. ga je 5. julija 1710 podaril svoji bodoči ženi Jekaterini Aleksejevni. Z začetkom gradnje dvorca je posestvo dobilo visok naziv Carskoje selo.
Status mesta je dobilo leta 1808. Leta 1918 so sovjetske oblasti v nekdanjem dvorcu namestile otroške "kolonije" (zdravilišča in počitniške tabore), mesto pa so preimenovali v Detskoje Selo (Otroško naselje).
Dne 10. februarja 1938 je spremenilo ime v Puškin - v spomin na stoletnico pesnikove smrti.
Do 17. stoletja so bile na območju Peterhofa finske vasi. Leta 1710 je Peter Veliki tu ustanovil svojo podeželsko rezidenco z razkošnim parkom in vodnjaki. Ob njem se je pojavila sloboda (delovno naselje).
Leta 1721 so v Peterhofu odprli tovarno, kjer so za carsko družino izdelovali nakit iz dragih kamnov. Po letu 1947 se je profil tovarne spremenil v proizvodnjo ur.
Peterhof je leta 1762 dobil status mesta. Do leta 1917 je bil poletna cesarska rezidenca. Med nemško okupacijo v drugi svetovni vojni je bil močno poškodovan. Od leta 1944 do leta 2009 se je imenoval Petrodvorèc.
Leta 1710 je Peter Veliki dodelil zemljišče na južni obali Finskega zaliva knezu Aleksandru Menšikovu in ta je tam zgradil rezidenco, imenovano Oranienbaum. Vzhodno od rezidence je zrasla vas, ki se je postopoma spremenila v veliko grajsko naselje.
Med letoma 1743 in 1761 je bil gospodar Oranienbauma bodoči cesar Peter III. Leta 1780 je Oranienbaum dobil status mesta. Pred revolucijo so ga imeli v lasti člani cesarske družine in vojvode Mecklenburg-Streliški, ki so bili v sorodu z Romanovi.
Leta 1948 je bilo mesto preimenovano v Lomonosov, kajti sredi 18. stoletja je v bližnji vasi Ust-Rudica znanstvenik Mihail Lomonosov ustanovil prvo tovarno na svetu za proizvodnjo steklenih kroglic, biserov in smaltov za mozaike.
Oglejte si tudi 20 najpomembnejših zanimivosti v Sankt Peterburgu!
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
