Kolima: Dežela zlata, ki je postala simbol nasilja

V eni od najbolj popularnih sovjetskih komedij, Diamantna roka (1969), je eden od glavnih likov pokvarjenec in prevarant, nekega dne pa si deli obrok z moškim iz Kolime. Ko se poslovita, mu moški prijazno reče: "Veseli bi vas bili v Kolimi!" Vendar mu pokvarjenec, ki ga igra Andrej Mironov, nervozno odogovori: "Ne, prosim, raje vi pridite na obisk sem!"

Ni presenečenje, da se želi lik Mironova, ki se boji roke pravice, izogniti Kolimi. Ta regija na ruskem Daljnem vzhodu je bila desetletja povezana s zaporniškimi taborišči, iz katerih se je vrnil le malokdo. Na žalost sem niso bili poslani le kriminalci. V 30. letih, ko je bila Stalinova represija na vrhuncu, so sem poslali še veliko nedolžnih ljudi, ki so trpeli neznosne razmere in umirali v taboriščih.

Zlata mrzlica

Global Look Press

Kolima je neuradna ruska regija, ime pa je dobila po istoimenski reki in gorski verigi. Območje pokrivata dve uradni regiji - Magadanska regija in Avtonomna regija Čukotka.

Kolima, odročna celo po ruskih standardih (glavno mesto regije Magadan je oddaljeno 6000 km vzhodno od Moskve), je bila vse do 19. stoletja poseljena z majhnim številom pripadnikov avtohtonih ljudstev, kot so Čukči in Eveni.

Vse se je spremenilo, ko so znanstveniki in popotniki začeli predvidevati, da bi lahko ta regija v sebi skrivala ogromne zaloge rudnega bogastva. Med rusko državljansko vojno je Eduard Anert kolimske zaloge rudnin ocenil na 3800 ton. Ta ocena je bila za tiste čase precej drzna, vendar se je strokovnjakova ocena sčasoma izkazala za pravilno - Kolima je bila izjemno bogata z zlatom.

Zatem je sovjetski geolog Jurij Bilibin leta 1928 vodil odpravo v Kolimo in trdil, da se pod površjem tal skriva več zlata kot na celotnem ozemlju Sovjetske zveze. Ko se je kaos revolucije in državljanske vojne umiril, je bila država pripravljena na kopanje zlata na Daljnem vzhodu. Da bi dosegli zlato pod površjem, je Kolima potrebovala delovno silo in tako so nastali gulagi.

Dalstrojev imperij

Uradno GULAG (Glavna uprava taborišč - Главное управление лагерей) ni bil tisti, ki je upravljal s kolimskimi delovnimi taborišči. Da bi bilo izkopavanje zlata na Daljnem vzhodu čim bolj učinkovito, je Stalin 1931 ustanovil novo, posebno organizacijo z imenom Dalstroj (trust za cestno in industrijsko gradnjo na Daljnem vzhodu).

To je bil državni trust, neposredno podrejen Centralnemu komiteju komunistične partije, ki je imel nadzor nad celotno Kolimo. Naloga Dalstroja je bila izkopavanje zlata, kositra, volframa, hkrati pa še gradnja mest in vasi ter razvoj infrastrukture v odročnih regijah.

V kolimskem taborišču Butugičak je veliko zapornikov umiralo pri pridobivanju kositra in urana v nekdanji lokalni tovarni za bogatenje urana, saj niso imeli nobene zaščitne opreme.

Pavlov/RIA Novosti

Že od samega začetka so oblasti uporabljale zapornike kot delovno silo, saj so prebivalce težko prepričali, da bi prostovoljno odšli v mrzlo Kolimo, kjer ni bilo potrebne infrastrukture ali človeških delovnih pogojev. Prva skupina zapornikov je prišla novembra 1932 in prav nihče od 11.000 ljudi ni preživel zime. Umirali so tudi stražarji in njihovi psi. Šele leta 1934 je Dalstroj vzpostavil osnovne pogoje za preživetje.

Življenje v gulagu

Oblasti so končno dobile, kar so želele: izkop zlata v Kolimi se je letno povečeval, vrh pa je dosegel leta 1940, ko so na leto izkopali 80 ton. To je bilo mogoče le zaradi povečevanja števila Dalstrojevih zapornikov. Leta 1940 je več kot 190.000 obsojencev garalo, "da bi pridobili nazaj zaupanje družbe". Pravi kriminalci in politični zaporniki so delali in živeli skupaj v Kolimi, usoda slednjih pa je bila še hujša.

"Taborišče ni nikomur ničesar dalo - tudi ni moglo. Vse, zapornike in civiliste je taborišče pokvarilo," je zapisal Varlam Šalamov, sovjetski pisatelj, ki je preživel 14 let v kolimskih taboriščih.

Osebna mapa Varlama Šalamova po aretaciji 1937.

Arhiv NKVD

V Kolimskih zgodbah Šalamov uprizarja grozljivo življenje v taborišču: ljudje, ki so komaj živi, stradajo in so prisiljeni v garaško delo, včasih tudi pri -30°C. Za Šalamova so taborišča postala dokaz človekove živalske narave.

Zaprtje taborišč

Zloglasna zgodba kolimskih taborišč se je končala s Stalinovo smrtjo 1953. Do takrat so bili vsi naravni viri večinoma izčrpani in ni bilo več potrebe po pošiljanju na tisoče kaznjencev v regijo. To je sovpadlo tudi s spremembo ideologije komunistične partije, ki je končala masovne represije.

Dalstroj je bil razpuščen 1957 in zlovešča taborišča so bila zaprta. Minilo je nekaj časa in sčasoma je Magadanska regija postala podobna kot vse druge odročne regije v Rusiji, čeprav je bila zaznamovana z žalostno preteklostjo.

Preberite še:

Odpor do dejstev: Kakšne so bile prave razsežnosti Stalinovega terorja?

Magadan: Odročno mesto na ruskem Daljnem vzhodu

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.