Sovjetska operacija v Afganistanu: »Nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala devet let«

25. decembra 1979 se je začela operacija sovjetske vojske v Afganistanu, ki je državo zapustila 15. februarja 1989. Zadnji sovjetski vojak, ki je prečkal most preko reke Amu Darja, je bil poveljnik 40. armade, general Boris Gromov, ki je takrat izrekel znameniti stavek: »Za mojim hrbtom ni niti enega sovjetskega vojaka.«

Sovjetska zveza je začela nameščati svoje vojake v Afganistanu decembra 1979, ko so posebne enote KGB s podporo vojske z oblasti strmoglavile komunističnega predsednika Hafiuzullaha Amina, ki je proti volji Moskve pospeševal uvajanje komunizma v napol srednjeveški državi.

V začetku se je sovjetskim generalom zdelo, da bo afganistanska misija kratka in enostavna, toda zelo hitro je prerasla v dolgotrajno in izčrpavajočo vojno. Sovjetska vojska se je začela bojevati proti skupinam fanatikov, do leta 1989 pa so ji nasproti že stale dobro organizirane uporniške vojske, ki so imele v ozadju resurse z Zahoda, iz arabskih držav in celo Kitajske. Še nobeno uporniško gibanje v zgodovini človeštva ni dobilo iz tujine tako velike podpore.

Prečkanje mostu, ki vodi v Afganistan, je bila enostavna naloga, vračanje na drugo stran pa se je izkazalo za zelo težak podvig.

»Najvišje vodstvo države je podcenjevalo zapletenost razmer v Afganistanu. Prepričani so bili, da bodo Zračno-desantne sile in nekaj enot zadosti, da spet zavlada mir, na žalost pa je bila reakcija drugačna. Razlog tiči v svobodoljubju afganistanskega naroda, pa tudi v intervenciji ZDA, ki so zelo pomagale mudžahidom. V Afganistanu so se vsi začeli oboroževati in v bistvu je tukaj nastal globalni terorizem na čelu z Osamo bin Ladnom,« je prepričan general-polkovnik Georgij Špak, poveljnik 350. gardijskega padalsko-desantnega polka, ki je prvi stopil na ozemlje Afganistana. »Govorili so nam, da bomo izpolnili svojo nalogo in se vrnili domov. Zgodilo pa se je tako, da smo ostali devet let.«

Sovjetski veleposlanik v Kabulu Fikrjat Tabejev je leta 1983 izjavil: »Zdaj je v Kremlju Andropov, on pa se zaveda vse nesmiselnosti naše prisotnosti v Afganistanu. Kmalu se bo vse spremenilo.« Toda Andropov je kmalu umrl, bolni Černenko pa se ni uspel ukvarjati z vojno, zato so se prizadevanja za umik iz afganistanske države začela šele s prihodom Gorbačova na oblast v ZSSR.

Kolona oklepnih vozil prečka afganistansko-sovjetsko mejo preko Mostu prijateljstva na reki Amu Darja

V. Kiseljov/Sputnik

»Kot da bi nas vrgli v žarečo lavo,« komentira gardijski polkovnik Zračno-desantnih sil Vladimir Savicki. Podobno kot mnogi drugi sovjetski vojaki je v Afganistanu preživel skoraj deset let in je preprosto prišel do sklepa, da te države »ne morete poraziti z orožjem«. Arhaična afganistanska družba je pri tem zavračala ideologijo, ki jo je pripeljala Sovjetska zveza. »V smislu ideologije smo izgubljali, religija pa je tam močno zakoreninjenja. Ne bi nam bilo treba sploh tam uvajati našega socializma,« meni oficir. Polkovnik Savicki se spominja, kako so Afganistanci zelo burno reagirali na poskuse vmešavanja v njihovo življenje, so pa od sovjetskih vojakov z veseljem jemali humanitarno pomoč.

Besede Savickega potrjuje tudi veteran posebne enote Alfa Sergej Gončarov, ki je prav tako sodeloval v operacijah v Afganistanu. »Ko smo vstopili v osvojena naselja, smo s seboj pripeljali zdravnike, ki jim je narod rekel 'tabibi', delili smo živila. Imeli smo povsem drug odnos do prebivalstva. Američani se drugače obnašajo. Za njih je to ozemlje, ki ga preprosto morajo osvojiti,« se spominja Gončarov.

Ameriški vojaki so preučili sovjetske izkušnje, a so se v državo ujeli v isto past kot ZSSR, saj so Afganistanci enako sovražni do brezbožnih socialistov ali zahodnjaške demokracije. Tudi zanje se je hitra protiteroristična operacija končala z večletno vojno.

V ruski družbi tudi več kot četrt stoletja pozneje potekajo razprave, kakšno stališče bi morali zavzeti do afganistanske vojaške kampanje. Ruska zveza veteranov afganistanske vojne je pri predsedniku pred leti zahteval revizijo politične ocene vstopa ruske vojske v Afganistan. Kongres ljudskih poslancev ZSSR je namreč leta 1989 uradno ocenil vojno kot »katastrofalno avanturo«.

»Minilo je 25 let in težko je soditi o dogodkih tistih let, ali so bili dobro ali slabi. Če ne drugega, smo mi verjeli, da se borimo za pravico in v to nismo dvomili,« smatra veteran posebne enote Alfa Sergej Gončarov.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Sovjeti so pustili sled v Afganistanu do današnjih dni - poglejte si ključne objekte, ki jih tam uporabljajo še danes.

Spoznajte tudi, kako je bila ZSSR najprej največja podpornica nove države Izrael, nato pa je postala njena srdita nasprotnica.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.