Otroci Lebensborna: Slovanske korenine Hitlerjeve mladine

Program Lebensborn (»Rojstvo življenja«) je Hitlerjeva Nemčija zagnala leta 1935. Glavni utemeljitelj in ideolog je bil Heinrich Himmler, eden od najtesnejših Hitlerjevih sodelavcev. Program je predvideval, da morajo biti starši otrok, ki bodo v prihodnje vladali svetu, modrooki in svetlolasi potomci arijcev, zvesti idealom SS. Otrok takšnih staršev mora prav tako imeti modre oči in svetle lase. Tako so si ljudi prihodnosti predstavljali v vrhu nacistične Nemčije.

Poleg Nemcev so takšnemu opisu najbolj ustrezale ženske iz skandinavskih držav, zlasti Norvežanke. Veljale so za »potomke starih Vikingov« in čistokrvne arijke, ki lahko führerju rodijo »prave« otroke. Toda niti Norvežanke niso mogle rojevati arijskih otrok tako hitro, kot bi si želelo nacistično vodstvo, zato se je ob začetku druge svetovne vojne pojavil predlog, da se program razširi tudi na pripadnike drugih narodov.

»Otroke rešujemo pred grozotami vojne«

Vodja projekta Lebensborn, standartenführer SS Maks Zolman je dobil na Nürnberškem procesu manj kot tri leta zapora »za članstvo v SS«. Sodišču je uspel dokazati, da je bila Lebensborn dobrodelna organizacija, ki sploh ni ugrabljala otrok, ampak jih je »reševala pred grozotami vojne«.

Nacisti so opazili, da je v okupiranih slovanskih državah veliko modrookih in svetlolasih otrok, ki bi jih lahko pripeljali v Nemčijo in jih vzgojili v arijskem duhu. Nemci so tako začeli na okupiranih območjih ugrabljati otroke, ki so bili podobni arijskim idealom. Starši so bili pogosto ubiti, otroci pa sprejeti v posebne nemške sprejemnice.

Prve slovanske žrtve programa Lebensborn so bili otroci s Poljske, saj so si Himmler in spremljevalci prizadevali za »germanizacijo« Poljske in uničenje poljske nacionalne identitete. Po podatkih uradne Varšave so med vojno v Nemčijo nasilno odvedli 150-200 tisoč dečkov in deklic s Poljske.

Otroci »nordijskega videza« iz slovanskih držav, kot so Jugoslavija, Češka, Poljska in ZSSR, so se znašli v Kinder KC, tj. v otroškem koncentracijskem taborišču v poljskem mestu Lodž, ki je imelo kapacitete za 20 tisoč ljudi. Tam je na programu delala ekipa zdravnikov in strokovnjakov, ki so ocenjevali »rasno primernost« vsakega otroka. Bodoči arijci so morali ustrezati »rasi gospodarjev« po barvi oči, las, obliki lobanje, telesni konstrukciji in dobrem zdravju. »Neprimerne« otroke je čakala smrt v plinski celici in po približnih ocenah je bilo teh 80%.

VIDEO: Projekt »Spomin srca« o upokojencu Aleksandru Litau iz Hamburga, »otroku Lebensborna«, ki spozna, da ima korenine na Krimu. Podnapise v različnih jezikih lahko dobite s klikom na »Captions«. Vir: Prvi kanal

»Mati in otroci«

Projekt Lebensborn je spremljala organizacija Mati in otroci, ustanovljena leta 1934, ki je omogočala nemškim materam samohranilkam, da rodijo v sirotišnici, skrb za mater in otroke pa je nato prevzela država. Organizacija je bila sestavni del uradne nacistične demografske politike, ki je želela zmanjšati število splavov in povečati število bodočih vojakov Rajha.

»Odobreni« otroci, stari od dveh mesecev do šest let, so preselili iz taborišča v začasna bivališča, kjer jih je čakal program »začetne germanizacije«: dobili so nova nemška imena in dokumente, označeni so bili za »sirote, katerih starši so padli za führerja in veliko Nemčijo«, učili so se nemščine, bili so surovo pretepeni za vsako besedo v maternem jeziku. Tako so dobili pogojni refleks, da so govorili le v nemščini. Sicer so zanje dobro skrbeli in jih hranili, vodili so podrobne evidence o njihovem zdravju, stalno so jim govorili, da »vse to imaš, ker si izbrani, ker si predstavnik arijske rase«.

»Germanizacija« je navadno trajala tri do štiri mesece, nakar je sledila posvojitev v nemško družino, ki so ji prikrili slovansko poreklo posvojenega otroka. Lebensborn je bil sprva zagnan kot mreža sirotišnic za zapuščene nemške otroke, zato so bili posvojitelji prepričani, da posvajajo »mladino arijske krvi«. Rejniške družine so redno obiskovali inšpektorji SS-a in zdravniki Lebensborna in preverjali, ali poteka vzgoja v »arijskem duhu«.

Otroci so morali ustrezati strogim »rasnim« pogojem. 80% iz taborišča v Lodžu ni bilo primernih in so umrli v plinskih celicah.

Po zmagi leta 1945 se je v ameriški coni Nemčije našlo na stotisoče slovanskih malčkov, Američani pa so prišli do manjšega dela dosjejev o Lebensbornu. Organi vojske ZDA so leta 1947 sprožili preiskavo in zasliševali otroke, ki so jih SS-ovci pripeljali iz slovanskih držav. Vprašali so jih tudi, ali bi se vrnili domov, toda majhni otroci se niso spominjali svoje preteklosti, pozabili so na svoj materni jezik, iskreno so se imeli za Nemce in bali so se, da jih bodo vzeli od njihove družine, ki jih je posvojila. »Germanizacija« se je tako izkazala za dokaj uspešno, Lebensborn pa jim je v glavo za vedno utrdil misel, da imajo srečo, da so arijci. Zavezniki si to preiskavo kmalu prekinili, v domovino pa se je vrnilo le 2-3 odstotke »prevzgojenih« otrok.

Danes je v Nemčiji več sto tisoč potomcev teh slovanskih otrok, ki so jih med vojno pripeljali v Nemčijo. Ne vedo, od kod prihajajo in verjetno se nikoli ne bodo zavedli svojih korenin.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Spoznajte tudi, kaj so na severnem Kavkazu iskali okultisti iz SS-a

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.