Večni sovražnik: S kom se je Rusija največkrat vojskovala?

Prvo diplomatsko dejanje v rusko-turških odnosih je bilo pismo ruskega kneza Ivana III. osmanskemu sultanu Bajazidu II. iz leta 1492. V tem dokumentu je ruski knez pisal o najpomembnejših vprašanjih razvoja pomorske trgovine med Moskvo in Konstantinoplom v vodah Črnega in Azovskega morja. S tem pismom je bilo vzpostavljeno trgovinsko-ekonomsko sodelovanje med obema državama.

Na politično-diplomatskem področju so bili rusko-turški odnosi formalno vzpostavljeni šele v času carja Petra I. leta 1701 z odprtjem ruske ambasade v Konstantinoplu. Državi sta tako imeli na voljo kanal za medsebojno politično komunikacijo.

Prva prava rusko-turška vojna se je odvijala v letih 1672-1681, izbruhnila pa je ob poskusu Osmanskega cesarstva, da bi vzpostavilo nadzor nad Ukrajino desno od Dnepra, ko je hetman omenjenega ozemlja Petro Dorošenko prisegel zvestobo Konstantinoplu. Vojna je dosegla vrhunec, ko je ruska vojska zavzela strateško pomembno trdnjavo Čigirin v Čerkeški regiji. Trdnjava je dve leti kasneje spet padla v turške roke. Bahčisarajski mirovni sporazum, podpisan leta 1681, je le potrdil ozemeljski status quo v tej regiji.

Zavzetje Azova leta 1696.

Robert Ker Porter

Rusko-turška vojna v letih 1686-1700 je bila sestavni del evropske krize, v kateri je osrednje mesto zavzemala avstrijsko-turška vojna. Ruske čete so leta 1696 uspele zavzeti trdnjavo Azov, ki je po carigrajskem miru iz leta 1700 pripadla Rusiji. Ta sporazum je Rusiji omogočil koncentracijo svojih sil proti Švedski v severni vojni. V zgodovino se je zapisala tudi fraza Petra I. iz pisma ruskemu predstavniku v pogajanjih s Turčijo, izkušenemu diplomatu Jemeljanu Ukrajincevu: "Obvezno skleni mir, saj ga močno potrebujemo."

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

V rusko-turški vojni med letoma 1735 in 1739 se je na strani Rusije borila tudi Avstrija. Rusija je želela zaustaviti napade krimskih Tatarov na južna ruska ozemlja ter zagotoviti in razširiti izhod na Črno morje. Rusija ni bila uspešna v tej vojni. Po beograjskem miru, sklenjenem leta 1739, je Rusija obdržala trdnjavo Azov in se hkrati zavezala, da iz nje odstrani vse obrambne utrdbe ter se odpove lastni floti na Črnem morju, tudi trgovskim ladjam.

Za vojno v letih 1768-1774 je značilen prodor Rusije na Balkan. Pozimi leta 1770 je ruska vojska prodrla do Donave, leto kasneje pa so enote pod poveljstvom kneza Vasilija Dolgorukega zavzele polotok Krim. Z mirom iz leta 1774 je bila razglašena neodvisnost Krimskega kanata od Turčije. Rusija je dobila Veliko in Malo Kabardijo, Azov in Kerč, pa tudi stepska območja med Dneprom in Južnim Bugom. Rusiji je pripadla tudi pravica, da v Konstantinoplu zgradi cerkev, ki bi bila pod "zaščito ministra tega imperija" (torej ruskih poslancev) in "ne bo izpostavljena nikakršnim pritiskom ali žalitvam."

Naslednja vojna med tema državama (1787-1791) je pozicijo Rusije na Balkanu še bolj utrdila. Ruska vojska je uspela zavzeti Očakov, Izmail in Anapo, ruska flota pa je povsem potolkla Turke pri Tendri. Turška vojska ni odnesla niti ene same zmage, tudi lokalne ne. Mirovni sporazum je potrdil pripadnost Krima in Očakova Rusiji ter definiral novo rusko-turško mejo vzdolž reke Dnestr.

Ilja Repin, Zaporoški kozaki pišejo pismo sultanu.

The Yorck Project: 10.000 Meisterwerke der Malerei

Vojna v letih 1806-1812 je edina, ki je Rusija ni napovedala. V letih pred izbruhom sta bili Rusija in Turčija celo zaveznici, zavezništvo pa je nastalo kot reakcija na napoleonske vojne. Takšni aliansi se je čudil tudi državni kancler Bezborotko, ki je izjavil: "Na svetu so se morale pojaviti takšne spake kot so Francozi, da je prišlo do nečesa, česar nisem pričakoval v svojem mandatu ali življenju, to je zavezništvo s Porto. " Povod za vojno je bil ta, da so Turki z oblasti odstranili vladarje Moldavije in Vlaške, ki so bili naklonjeni Rusiji. Rusijo je pred tem skrbelo zaostrovanje odnosov s Francijo, zato se dlje časa ni ukvarjala s Turčijo. Sčasoma je postajalo vedno bolj jasno, da bodo Francozi v najkrajšem času napadli Rusijo in zato je Kremelj želel na hitro rešiti težavo na južni meji. Uspešna vojna kampanja ruskega feldmaršala Mihaila Kutuzova je Osmane prisilila, da so se odpovedali Besarabiji v korist Rusije, kar so potrdili tudi z mirom leta 1812.

V naslednji, kratki vojni med 1828 in 1829 je prišlo do preloma ne le v bilateralnih odnosih med Ruskim in Osmanskim imperijem, ampak tudi v zgodovini Balkana. Vojno je napovedala Rusija, ker turška Porta ni spoštovala prejšnjih sporazumov. Rusija je bila v tej vojni zelo uspešna na balkanski in južnokavkaški frotni. Pripadel ji je večji del vzhodne obale Črnega morja z mestoma Anapa in Suhumi, pa tudi delta Donave. Osmansko cesarstvo je priznalo rusko prevlado nad Gruzijo in območjem današnje Armenije, prav tako pa podelilo avtonomijo Srbiji. To obdobje je prineslo hiter gospodarski, politični, socialni in kulturni razvoj vseh krščanskih območij. Obdobje po vojni je v historiografiji dobilo naziv "balkanski preporod".

Krimska vojna 1853-1856, ki je sledila dobrih 20 let kasneje, ni bila posebej odločujoča, čeprav je bila rusko-turška fronta ena od pomembnejših v tej vojni. Ruske čete so na Kavkazu uspele nekajkrat poraziti Turke, vendar je diplomatska izolacija Rusijo prisilila k podpisu pariškega mirovnega sporazuma, ki je bil zanjo skrajno neugoden. Odpovedati se je morala južni Besarabiji in ustju Donave v korist Osmanskega imperija. Med vojnami Napoleona in prvo svetovno vojno je bil to edini spopad evropskih razsežnosti, v katerem so sodelovale Rusija, Velika Britanija, Turčija, Francija in Sardinija, po diplomatski strani pa tudi Avstrija.

Spopad pri Šipku je igral ključno vlogo za bolgarsko neodvisnost.

Aleksej Popov

Rusko-turška vojna v letih 1875-1878 je bila del velike vzhodne krize v istem obdobju, ki jo je sprožil vzpon narodnoosvobodilnih gibanj balkanskih narodov, ki jim je Rusija nudila pomoč. V krvavih spopadih se je Rusija preko Bolgarije (zavzetje prelaza Šipka) približala Konstantinoplu, vendar so velike zahodne sile Rusiji zagrozile z vojno in tako prisilile Sankt Peterburg k popuščanju. Berlinski sporazum leta 1878 je Rusiji naložil vrnitev nekaterih ozemelj, hkrati pa na njeno zahtevo Srbiji, Črni gori in Romuniji podelil neodvisnost. Osmansko cesarstvo je dobilo udarec, od katerega si ni opomoglo.

Zadnja v vrsti pa je prva svetovna vojna, vendar je bila rusko-turška fronta v tej vojni precej nepomembna. Revolucija v Rusiji leta 1917 je pripeljala do prekinitve vojaških operacij. Po koncu vojne je ravno Rusija med prvimi priznala oblast Mustafe Kemala Ataturka. V drugi svetovni vojni je Turčija zavzela nevtralno pozicijo, vendar je leta 1952 vstopila v NATO, kar pa ni negativno vplivalo na sovjetsko-turške odnose.

Avtor Peter Iskenderov je doktor zgodovinskih znanosti in starejši znanstveni sodelavec Inštituta za slavistiko na Ruski akademiji znanosti.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Vas zanima več o ruski prisotnosti na Balkanu? Preberite, kako se je odvijala zgodovina rusko-balkanskih odnosov po 1. svetovni vojni.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.