"Stal sem na balkonu in videl ljudi, kako tečejo proti Nevi. Takoj mi je bilo jasno, da se je nekaj zgodilo, nisem pa pričakoval, da bom videl potniško letalo (Tupoljev Tu-124), ki plava na vodi, medtem ko potniki izstopajo in se zbirajo na enem od kril," se dogodka 21. avgusta 1963 spominja Leningrajčan Jurij Tujsk.
Vzrok za zasilni pristanek je bil podoben kot v primeru ameriškega letala na Hudsonu. Pilota ruskega letala sta se soočila z odpovedjo obeh motorjev; po vzletu iz letališča v Tallinnu je posadka opazila, da se je pristajalno podvozje zataknilo, zaradi česar je bilo letalo namenjeno v Moskvo preusmerjeno v Leningrad (današnji Sankt Peterburg).
Letalo Tu-124
WikipediaNad Leningradom je pilot začel krožiti, da bi porabil čim več goriva in s tem olajšal zasilni pristanek. Posadka je medtem poskušala zataknjeno podvozje sprostiti s pomočjo železnega droga. Na neki točki je levi motor zaradi pomanjkanja goriva ugasnil, zaradi česar se je pilot odločil nemudoma pristati na letališču Pulkovo. To pa je pomenilo, da je moral preleteti mestno središče.
Na poti do letališča je odpovedal še desni motor, letalo pa je bilo že na tako nizki višini, da ga ni bilo več mogoče dvigniti iznad mesta. V skrajno težkih okoliščinah je 27-letni pilot Viktor Mostovoj sprejel odločitev, da pristane kar na reki Nevi, kljub številnim mostovom, ki so jo prečkali. Pri zasilnem pristajanju je letalo preletelo več mostov, pri čemer je zadnjega, ki je bil še v fazi izgradnje, zgrešilo samo za nekaj metrov, z desnim krilom pa skoraj oplazilo rečnega vlačilca. Kljub tem okoliščinam je bil pristanek na koncu izjemno gladek, poškodovan ni bil niti en potnik ali član posadke.
Jurij Sitnik, izkušen pilot, pravi da so uspešni zasilni pristanki precejšnja redkost: "Nanje se piloti pripravljajo samo v simulatorju in tako kot v realnosti uspešno "pristaneta" samo dve od desetih letal. Voda se zdi "mehka" vendar je v resnici trša od kopnega in lahko letalo raztrga na kose. Možnost preživetja je skoraj nična," je komentiral pilot.
Življenja 81 potnikov in članov posadke so dobesedno visela v zraku, ko je iznad sibirske tajge 7. septembra 2010 zatajila tehnika na letalu Tu-154. Po 3,5-urnem letu iz Moskve je letalo nad gostim sibirskim gozdom doživelo popolno odpoved elektronike. To je hkrati pomenilo tudi odpoved vseh navigacijskih sistemov in črpalk za dovajanje goriva. Posadki je tako ostalo goriva za samo 30-minut v roku katerih je morala najti primerno mesto za zasilni pristanek.
Na srečo sta pilota opazila vzletno stezo nekdanjega zapuščenega letališča blizu kraja Ižma, ki so ga uporabljali zgolj še za helikopterje. Letališče je bilo poleg tega takrat že sedem let izbrisano z zemljevidov. Srečno naključje je hotelo, da je upravljalec tamkajšnje helikopterske ploščadi vsa ta leta na lastno iniciativo vzdrževal tudi vzletno stezo za letala. Kot je ta (Sergej Sotnikov) kasneje povedal novinarjem, "pilot ni mogel verjeti svojim očem, ko je videl stezo opremljeno z vsemi potrebnimi pripomočki in talnimi oznakami."
Steza pa je imela pomembno pomanjkljivost – bila je prekratka. V dolžino je merila namreč zgolj 1.300 m, medtem ko je letalo za uspešen pristanek potrebovalo 2-kilometrsko stezo. Situacijo je poslabšalo še dejstvo, da zaradi elektronske okvare na letalu niso delovala zakrilca, ki upočasnjujejo letalo po pristanku. Ker pa posadka ni imela druge izbire, so začeli pristajati; prva dva poskusa sta spodletela, pri tretjem pa se je letalo vendarle dotaknilo tal pri hitrosti 420 km/h (pristajalna hitrost bi morala biti nič več kot 250 km/h). "Zaviranje je bilo tako silovito, da so se vnele pnevmatike na kolesih. Letalo je pristajalno stezo prešlo za okoli 160 m," se spominja Sotnikov. Na srečo ni bil nihče poškodovan.
"Rad bi se zahvalil posadki. Nismo imeli niti časa, da bi nas postalo strah – ta je nastopil šele, ko smo izstopili iz letala in videli, kje se pravzaprav nahajamo. Za nami je bil popolnoma "preoran" del gozda", je svojo izkušnjo opisal eden izmed potnikov po svojem prihodu v Moskvo. Oba pilota sta prejela odlikovanje heroja Ruske federacije – najvišje odlikovanje v državi. Medaljo za zasluge je dobil tudi Sotnikov.
Najaktualnejši incident se je zgodil pred dvema letoma, 10. februarja 2016 nad Dominikansko republiko. Tokrat ni bilo vpleteno letalo ruske proizvodnje, ampak Boeing 777 letalske družbe Orenair s 400 potniki na krovu.
Posadka Boeinga 777 letalskega prevoznika iz Orenburga (z leve proti desni): Andrej Kartašov, Konstantin Parikoža in Dmitrij Alkejev.
Marina Lisceva/TASSLetalo, ki je bilo namenjeno v Moskvo je kmalu po vzletu doživelo eksplozijo enega izmed motorjev. "Bili smo v sprednjem delu letala. Eksplozija se je zgodila na levi strani in pilot je oznanil zasilni pristanek v Punta Cani. Nad letališčem je krožil približno 40 minut, pristanek pa je bil normalen. Vsa čast pilotu," je svoje doživetje opisal potnik Aleksander Kolotilin.
Pristati ogromno letalo z veliko količino goriva in s samo enim delujočim motorjem je bila izredno zahtevna naloga. Med pristankom je ogenj zajel tudi šasijo in potniki so se bili prisiljeni izkrcati s pomočjo napihljive blazine. Na srečo ob tem ni bil nihče poškodovan, pilot pa je prejel odlikovanje za junaštvo s strani ruskega predsednika.
Preberite aktualne novice o nedavni tragediji potniškega letala An-148.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
