Prisotnost Rdeče armade med drugo svetovno vojno na jugoslovanskih tleh je bila v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami precej omejena. Večji delež bremena osvobajanja od nacistične in fašistične okupacije je namreč prevzelo lokalno narodnoosvobodilno partizansko gibanje. Zaradi tega je bil Tito precej priljubljen pri balkanskih sosedih, v mednarodnem okolju pa si je zgradil relativno velik ugled. Čeprav je bila Jugoslavija takoj po vojni dojeta kot ena najtesnejših sovjetskih zaveznic, pa so Titovi regionalni načrti za ustvarjanje balkanske konfederacije z Bolgarijo in ideje o vključitvi Albanije v skupno državo naleteli na neodobravanje Moskve. Stalin je v teh načrtih namreč videl grožnjo sovjetskemu nadzoru nad osvobojenimi območji in lokalnimi partijami. Piko na i je dodala jugoslovanska podpora grškim komunistom v državljanski vojni 1946-49, ki je Stalin zaradi lastnega dogovora z britansko vlado ni odobraval.
Jugoslovanske partizanske enote v osvobojenem Novem Sadu, oktober 1944.
WikipediaZadeva je eskalirala marca 1948, ko sta iz Moskve prispeli pismi, v katerih so KPJ obtožili protisovjetskega delovanja in sovražnega odnosa. Jugoslovanska stran je nato na aprilskem partijskem kongresu vse obtožbe zavrnila, Stalin pa je kasneje v Bukarešti na zasedanju Informbiroja oznanil, da KPJ ni več članica te organizacije.
Informbirojevski spor je imel odločilen vpliv na blokovsko delitev Evrope. Jugoslavija se je geopolitično znašla v težkem položaju med dvema močnima blokoma, pod pritiski katerih je morala neprestano iskati poti za ohranjanje suverenosti in lasten razvoj. Vzhodnoevropske države so proti Jugoslaviji uvedle sankcije in na meje postavile vojaške enote. V luči grozeče sovjetske intervencije je morala svoj vojaški proračun prilagoditi tudi Jugoslavija, zaradi česar je trpelo gospodarstvo, predvsem kmetijstvo. Po nekaterih analizah je državi grozila celo lakota.
Jugoslavija razpeta med Vzhodom in Zahodom.
WikipediaV Jugoslaviji so aretirali in zaprli funkcionarje, ki so bili naklonjeni Stalinu. Takšna usoda je doletela tudi nekdanjega člana jugoslovanskega politbiroja Andrijo Hebranga, ki je bil Stalinov kandidat za prevzem KPJ. (Ravno zaradi dejanskih in domnevnih prosovjetskih privržencev Informbiroja je bil leta 1949 ustanovljen tudi zloglasni zapor na Golem otoku, poleg tega so "informbirojevce" dajali še v zapore na Svetem Grguru, Ugljanu in v nekatere druge kaznilnice, kot je Bileća. Po dostopnih podatkih je bilo vse skupaj administrativno kaznovanih 11.694 oseb, sodno kaznovanih pa 5.037, op. ur.)
ZDA so okoliščine z veseljem izkoristile in z gospodarsko pomočjo Jugoslavijo poskušale še bolj oddaljiti od sovjetskega interesnega območja. Nov odnos Jugoslavije do Zahoda je preprečil popolno gospodarsko izolacijo države, pomenil pa je tudi prekinitev s sovjetskim modelom socializma in uvajanje lastne lokalne različice planskega gospodarstva, ki je delovalo po principu socialističnega samoupravljanja.
Po Stalinovi smrti so se začeli odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo počasi normalizirati, kar je povzročilo novo bojazen na Zahodu, da se bo Tito ponovno obrnil proti vzhodnemu bloku. ZDA, Velika Britanija in Francija so zato nadaljevale z vojaško in gospodarsko pomočjo Jugoslaviji še dobršen del 50-ih let.
Josip Broz Tito in Nikita Hruščov v Skopju (SR Makedonija) leta 1963.
WikipediaLeta 1955 je Jugoslavijo obiskala visoka sovjetska delegacija na čelu s prvim sekretarjem komunistične partije Nikito Hruščovom, ki je med drugim obiskal tudi Ljubljano. Partiji obeh držav ljudske demokracije sta nato odnose tudi uradno normalizirali. Še istega leta je bil zaprt tudi zapor na Golem otoku. Vseeno so odnosi med ZSSR in FLRJ/SFRJ vse do razpada socialističnega bloka v Evropi ostali nestanovitni in doživljali tako vzpone kot padce.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
