Sovjetska zveza v španski državljanski vojni: pet dejstev o njeni vlogi, ki jih še niste poznali

1. Sovjetska vojska je odigrala odločilno vlogo pri obrambi Madrida

Sovjetske sile so bile ključnega pomena za Špansko ljudsko republikansko armado, ki se je skozi vojno trudila ohraniti nadzor nad glavnim mestom države. Na sceni so se pojavile oktobra oz. novembra 1936, ko je usoda mesta že visela na nitki, v boj so vstopile v ključnem trenutku.

Ko so frankisti sprožili obsežno ofenzivo na špansko prestolnico, niso pričakovali resnega odpora. Do 23. oktobra so njihovi tanki dosegli južne vpadnice v Madrid in zdelo se je, da je mesto pogubljeno.

Sovjetski piloti na letališču Soto blizu Madrida.

Sputnik

Bili so neprijetno presenečeni, ko so se soočili s protinapadom republikanske armade s sijočimi tanki T-26, ki so komaj dobro prispeli iz Sovjetske zveze. Tankovske enote Pavla »Greiza« Armana in brigadirja Dmitrija »Pabla« Pavlova so se hvalevredno izkazale.

Na nebu nad Madridom pa so se sovjetski I-15 spopadli z nemškimi in italijanskimi piloti. Poleg tega so redne napade izvajali bombniki Tupoljev ANT-40, medtem ko so sovjetske enote za sabotažo začele z delom v zaledju za hrbtom Francovih čet.

Nacionalistična ofenziva je bila presekana in Francove sile so uspele vstopili v Madrid šele povsem na koncu vojne, 28. marca 1939, ko so bili španski republiki že dodobra šteti dnevi.

2. Sovjetska vojska je izvedla prvo tankovsko zbijanje

Sovjetska tankovska posadka pod vodstvom poročnika Semjona Osadčeva je 29. oktobra 1936 v bitki pri Seseñi (30 km iz Madrida) s tankom T-26 zbila italijanski tank CV-33 v jarek. To je bil prvi tovrsten manever v zgodovini sveta.

Sovjetski tank BT-5 za špansko republikansko armado.

Wikipedija

Osadči se sicer ni mogel dolgo veseliti svojega uspeha. Izstrelek mu je že 3. novembra odnesel obe nogi, deset dni pozneje pa je v bolnici umrl zaradi gangrene.

Sovjetska zveza si pripisuje tudi drugo takšno potezo v zgodovini, zopet je šlo za zbitje v Španiji. Marca 1938 se je sovjetski lahki tank BT-5 znašel v manjšini proti skupini nemških T-1. Zaradi okvare na instrumentih za gledanje in opazovanje sovjetski stroj ni mogel več učinkovito streljati na sovražnike. Tedaj se je poveljnik Aleksej Razguljajev odločil, da svoj tank spremeni v divjega ovna. BT-5 je zbil najbližji T-1 in ga prevrnil. Šokirani Nemci so se s preostalimi tanki umaknili.

3. Španska državljanska vojna = ruska državljanska vojna 2.0

Ruska državljanska vojna (1918-1922) je državo razdelila na večno sovražne tabore, če poenostavimo, pa je glavnina konflikta potekala med »rdečimi« (komunisti oz. boljševiki) in »belimi« (antikomunistične in procaristične sile). Po grozljivem prelivanju krvi so zmagali rdeči, na tisoče belih pa je za vedno pobegnilo iz domovine.

Niso se pa vsi poraženci kar tako sprijaznili z usodo. V podobno krvavi španski državljanski vojni so mnogi ruski izseljenci uzrli priložnost, da se maščujejo sovjetski Rusiji za svoje trpljenje. Ko so videli, kako so se v konflikt vpletale svetovne sile, so se začeli zavedati, da je španska državljanska vojna kot nekakšno ogrevanje pred še večjim bodočim konfliktom proti boljševizmu; zdelo se jim je, da imajo dolžnost, da v vojni pomagajo tudi sami.

Francisco Franco podeljuje priznanja svojim oficirjem.

Scherl/Global Look Press

Ruski prostovoljci, ki so se pridružili poslanstvu španskih nacionalistov, so bili sprejeti z odprtimi rokami. Francu so bili potrebni poveljniki in zelo izkušeni oficirji Bele armade so mu prišli še kako prav.

Izmed 72 ruskih emigrantov, ki so sodelovali v španski državljanski vojni na strani frankistov, jih je bilo ubitih 34. Na paradi zmage v Valencii 3. maja 1939 so ruski prostovoljci korakali ločeno, pod zastavo Ruskega imperija.

4. Nekateri »beli« Rusi so se na novo pridružili »rdečim«, da bi se vrnili v domovino

Niso pa se vsi beli emigranti odločili, da se bodo tudi v Španiji borili proti sovjetskim vojakom. Medtem ko so nekateri v španski vojni videli priložnost za maščevanje komunistom, so drugi ruski izseljenci zagledali priložnost, da se pobotajo z nekdanjimi sovražniki iz rdečih vrst.

Na ducate ruskih izseljencev, pogosto s sinovi, se je pridružilo mednarodnim brigadam, da bi si priborili pravico do vrnitve v domovino. Eden izmed takšnih prostovoljcev je povedal sovjetskemu oficirju, da je slišal »poziv svojega srca« in prišel v Španijo, da bi se »boril za republikov in se vsaj delno oddolžil za svoje grehe proti Rusiji«.

Berliner Verlag/Global Look Press

Ruski izseljenci so bili globoko presenečeni nad odločitvijo generala Andreja Jesimontovkega, da se poveže z republikanci. Med rusko državljansko vojno se je aktivno boril proti rdečim in je v tujini veljal za smrtno predanega monarhista.

V španski državljanski vojni se je v mednarodnih brigadah borilo preko 300 Rusov, po vojni pa so večino internirali v tabore v Franciji. Med njimi si niso vsi želeli vrnitve domov, tistih nekaj ducatov s to željo pa so dosegli svoje, saj jim je sovjetski konzulat izdal dovolilnice.

5. Franco je Sovjetski zvezi prepustil zmago (v nogometu)

Vpletenost Sovjetske zveze v špansko državljansko vojno je imela dolgoročne posledice pri odnosih med Moskvo in Madridom. Španski voditelj Francisco Franco je do konca življenja iz dna duše sovražil vse sovjetsko, izjema ni bil niti šport.

Na evropskem pokalu narodov 1960 (predhodnik današnjega evropskega nogometnega prvenstva) bi se morala sovjetska reprezentanca boriti proti španski v četrtfinalu. Zmagovalec dveh tekem doma in v gosteh bi dobil pravico do igranja v polfinalu, ki ga je gostila Francija.

Leonid Dorenskiy/Sputnik

Španija je bila takrat nogometna velesila. Real in Barcelona nista imela konkurence v Evropi, Alfredo Di Stéfano (igral za Španijo, čeprav je bil Argentinec) in Luis Suárez Miramontes pa sta veljala za najboljša igralca v Evropi.

Sovjeti niso bili favoriti, a so bili vseeno pripravljeni na dvoboj proti Špancem, vendar je Franco tekmo onemogočil. Španski reprezentanci je prepovedal, da bi odpotovala v Moskvo na prvo tekmo med ekipama, zato je Sovjetska zveza avtomatično zmagala in se uvrstila v polfinale.

Kot je znano, so Sovjeti potem v polfinalu premagali Češkoslovaško, v finalu pa so po zmagi nad Jugoslavijo postali prvi evropski reprezentančni prvaki v zgodovini. Očitno gredo za to zahvale tudi Francu, ki je Sovjetsko zvezo kljub močni španski ekipi avtomatično spustil v polfinale.

Preberite tudi, zakaj se je Sovjetska zveza na Tajskem borila proti komunistom

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.