Zadnji ruski carjevič ali usodna bolezen »modre krvi«

Ko je ruska carica in soproga Nikolaja II. Aleksandra Fjodorovna 30. julija 1904 rodila sina, je na dvoru sledilo vsesplošno slavje. Po rojstvu štirih deklic (rojenih med letoma 1895 in 1901) sta Nikolaj in Aleksandra končno dobila prestolonaslednika!

»Ne vem, kako se naj Bogu zahvalim za ta velik dar, ki sva ga tako nestrpno čakala!« je Nikolaj II. zapisal v svoj dnevnik. Takrat se mu ni niti sanjalo, da novorojenca čaka trnova pot in tragičen konec.

Začetek bolezni

Mali Aleksej Nikolajevič leta 1904

Javno dostopno gradivo

»Za čestitke in hvaležnost Bogu je bilo odločno prezgodaj,« je v svoji knjigi Skrivnostna bolezen družine Romanov zapisal zgodovinar in zdravnik Boris Nahapetov. »Zdravniki so dečku namreč kmalu diagnosticirali strašno bolezen, ki jo otrok podeduje po materini strani: hemofilijo.«

Ker se kri bolnikov s hemofilijo ne strjuje, lahko izkrvavijo že zaradi najmanjše praske. Prenašalci bolezni so sicer ženske, toda zanjo zbolijo samo moški. Aleksandra je gen za bolezen podedovala od svoje babice – britanske kraljice Viktorije.

Aleksej je prve bolezenske simptome dobil že kot nekajmesečni otrok. Dvorna dama  Anna Vyrubova se spominja trenutkov, ko se je njegovo stanje drastično poslabšalo: »To je bila muka zanj in za njegovo okolico ... Zaradi neznosnih bolečin je kar naprej kričal, mi pa smo mu z zatisnjenimi ušesi pomagali, kakor smo vedeli in znali.«

Občasno je z Aleksejem bilo tako hudo, da ni mogel hoditi. Na kolesu mu dela družbo njegov »morski varuh«; Friedberg, Hesse, 1910.

Javno dostopno gradivo

Najbolj je trpel zaradi sklepnih krvavitev. »Zaradi krvavitev je imel uničene kostne in kitne vezi, kar pomeni, da ni mogel upogniti in poravnati zgornjih ter spodnjih okončin,« je še povedal Nahapetov.

Bolezen se je dalo ublažiti samo z masažami in razgibavanjem, a kaj, ko so tudi te lahko povzročile krvavitve. Ko se zaradi bolezni ni mogel niti premakniti, so ga služabniki v naročju prinašali na uradne sprejeme.

»Sveti« pomočnik

Grigorij Rasputin

Javno dostopno gradivo

Zelo redki so mu znali olajšati bolečine – med njimi je bil tudi Grigorij Rasputin. Znameniti zdravnik, pravite? Še malo ne! Prej sibirski mistik in samooklicani svetnik, ki je prisvetil vse do kraljevega dvora. Leta 1905 je spoznal Nikolaja II. in carico Aleksandro, ki sta sinovo usodo položila v njegove roke.

»Saj ne rečem, obstaja kar nekaj omemb, ki pritrjujejo, da je carjeviču lajšal bolečine,« priznava Nahapetov. »Ampak bolj ali manj gre za neverodostojne vire.« Čeprav Nahapetov meni, da je Rasputin dečka zdravil s hipnozo, sta mu car in carica hipnotično verjela in utrla pot njegovi politični karieri.

»Brez mene bi carjevič bil že zdavnaj mrtev,« se je hvalisal Rasputin in izgovoril skorajda preroške besede. 30. decembra leta 1916 je kot žrtev aristokratske zarote najprej padel Rasputin, kot žrtev boljševiške pa 18 mesecev kasneje (julija 1918) še carjevič Aleksej.

Ruski »mali princ«

Nikolaj II. in Aleksej v kozaških uniformah na vojaški paradi leta 1916.

Javno dostopno gradivo

V času bolezenskega zatišja je Aleksej živel običajno življenje mladega prestolonaslednika: posvečal se je študiju, se udeleževal uradnih sprejemov in se tu in tam predal celo igri. Ne samo to, menda je bil zelo nagajiv. Dvorni duhovnik Georgij Šavelski je v svojih spominih zapisal: »Pri večerji je iz kruha pogosto oblikoval kroglice in jih metal v generale ... vse dokler mu car ni namenil strogega pogledal.«

Po drugih pričevanjih pa je bil zelo prijazen deček. »Bil je zelo prisrčen, ljubeč in ustrežljiv,« je povedal adjutant Nikolaja II. Anatolij Mordvinov.

Aleksej s svojimi tremi sestrami v nekdanji carski rezidenci, maj 1917.

Javno dostopno gradivo

Omenjenim vrlinam je dodal še občasno trmo, zaradi katere je Nikolaj II. služabnikom in svetovalcem govoril: »Šele zdaj boste videli, kako krotek sem.«

Aleksej se je zelo dobro razumel s starši in vsemi štirimi sestrami, med bližnje prijatelje pa je prišteval tudi osebnega služabnika in nekdanjega pomorščaka Andreja Derevenka. Ko je bilo s carjevičem najhuje, ga je Derevenko kar naprej nosil po rokah. Mali carjevič je bil ljubitelj živali, zato sta na učnih urah prisostvovala tudi njegova kosmata ljubljenčka: mačka  Kotka  in psiček  Joy.

Tragični konec

Komaj 13-letni carjevič je bil obsojen na tragičen konec. Ko je revolucionarno vrenje spodkopalo vladavino Romanovih, se je car Nikolaj II. moral odpovedati tudi sinovi pravici do prestola. Sledilo je uralsko izgnanstvo in hišni pripor ... in bolezen ga je ponovno ohromila.

Carjevič Aleksej Nikolajevič in car Nikolaj II. žagata drva v Tobolsku, ki je 2.300 km oddaljen od Moskve (posneto mesec dni pred smrtjo leta 1917).

Javno dostopno gradivo

»Aleksej je naenkrat ohromel,« se spominja tobolška zdravnica carske dinastije. »Zaradi notranjih krvavitev je bil od bolečine čisto iz sebe ...« Po zadnji poškodbi si ni več nikoli opomogel. 17. julija ga je Nikolaj II. na ukaz boljševikov moral nesti do kleti ... iz katere se niso več nikoli vrnili.

Preberite, kako so Romanovi preživljali svoje zadnje poletje ...

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.