Najbolj miroljubni ruski vladarji ali kako se izogibati vojni za vsako ceno

Мihail I.

Mihail I. Romanov (1596 – 1645), prvi ruski car iz dinastije Romanovih.

Viktor Kornušin/Global Look Press

Prvi vladar iz dinastije Romanovih, Mihail (1613-1645), je bil eden od najbolj miroljubnih ruskih carjev. Njegovi sodobniki so o njem menili, da je bil zelo prefinjen in prijazen. Pravijo, da se je navduševal nad cvetjem, in da naj bi kot prvi v Rusiji uvedel vzgajanje vrtnic v vrtovih. Ob kronanju je Mihailu bilo komaj 17 let.

"Izbrali bomo Mihaila. On je mlad in šibkega uma," je izjavil nek plemič. Mladi car prestola ni nasledil, ampak ga je nanj izvolil zemski zbor, nekakšna pretekla različica današnjega parlamenta. V času carja Mihaila je bil ta zbor sklican skoraj vsako leto.

Mihail pa ni vladal samostojno. Najprej je bila regentka njegova mati Marta, nato pa je sovladar postal njegov oče Filaret. Oblast mu je omejeval tudi zemski zbor. Vse to je vplivalo na Mihaila in ga spodbujalo, da vodi oprezno in konservativno politiko.

Fragment sporazuma o "večnem miru" s Švedsko, ki sta ga podpisala ruski ambasador, knez Mezicki in švedski grof Delagardi.

Ruski državni arhiv starih dokumentov

Med njegovo vladavino je bil sklenjen "večni mir" s Švedsko kot tudi premirje s Poljsko, ki pa je bilo leta 1631 prekinjeno, saj so Rusi Poljakom želeli vrniti milo za drago in vzeti nazaj Smolensk. Ta poskus se je sprevrgel v dvoletno vojno, ki pa jo je Rusija izgubila in "večni mir" s Poljsko je bil na koncu vendarle vzpostavljen. To je bil tudi edini večji vojaški konflikt za časa vladanja carja Mihaila, ki je vladal preko 30 let.

Аleksej I.

Mihailov sin Aleksej I. (1645-1676) je bil oče reformatorja Petra Velikega. Dobil je vzdevek "Tišajši", kar pomeni "najtišji" oziroma "ta, ki ne govori mnogo". Aleksej je bil pobožen, spoštoval je pravoslavne obrede in bral verske tekste. Po drugi strani je dojel, da je treba biti zmeraj pripravljen na vojno in zato je vlagal napore v modernizacijo vojske. Tudi Aleksej je, podobno kot njegov oče, poskušal reorganizirati vojsko po zahodnem modelu.

Aleksej I. (1629 - 1676), drugi ruski car iz dinastije Romanovih, ki je vladal med 1645-in 1676, oče Petra I. Velikega.

Vladimir Bojko/Global Look Press

Ukazal je vzpostavitev stalnih bojnih polkov na čelu z zahodnimi profesionalnimi poveljniki. To je bil vel korak naprej v primerjavi s prejšnjim obdobjem, ko so glavno bojno silo predstavljali plemiči in njihove oborožene milice, imenovane družine.

Aleksej je vladal na podoben način kot njegov oče. Vojna mu ni bila pogodu. Največji konflikt za časa njegove vladavine je bil, kakopak, ponovno s Poljaki, ampak tokrat je imel precej več razlogov zanj. Car se namreč ni boril samo za vrnitev Smolenska (kljub njegovemu strateškemu pomenu), ampak tudi za nadzor nad precejšnjim delom Ukrajine.

Cvetna nedelja v Moskvi v času carja Alekseja Mihajloviča. Patriarh jaše na oslu.

Ruski državni muzej

Kozaški hetman Bogdan Hmelnicki, ki se je uprl Poljakom, je Rusijo nekajkrat zaprosil za pomoč, vendar ga Aleksej ni hotel podpreti, saj bi to pomenilo še eno vojno proti Poljski. Leta 1653 pa je narodni zbor carju svetoval, "da vzame pod svoje okrilje hetmana Hmelnickega [skupaj s kozaško vojsko in zemljo] zavoljo zaščite pravoslavne vere in svetih božjih cerkva."

Že naslednje leto se je car končno odločil, da podpre kozake. Vojna s Poljsko je trajala 13 let in se končala z vrnitvijo Smolenska Rusiji in pripojitvijo ukrajinskega ozemlja na levem bregu Dnepra.

Aleksander III.

Aleksander III. Je dobil vzdevek "Mirovnik", saj v času njegove vladavine (1881-1895) Rusija ni bilo v vojni z nikomer. "Vsak človek, ki ima srce, si ne more želeti vojne, vsak vladar, ki mu je Bog zaupal skrb za narod, pa mora napraviti vse, kar je v njegovi moči, da bi se izognil vojnim grozotam," naj bi nekoč izjavil car Aleksander.

Portret ruskega carja Aleksandra III. (1845 - 1894), olje na platnu, I. N. Kramski.

Ruski državni muzej

Na prestol je sedel leta 1881, ko so mu ubili očeta, znanega reformatorja Aleksandra II. Sin je ustavil očetove reforme in se opredelil za bolj konservativno politiko.

Nevarnost velike vojne je obstajala samo enkrat tekom njegove vladavine, ko je sredi 80. let 19. stoletja ruska vojska mirno vkorakala v Turkmenistan in se približala Afganistanu, kjer so jih pričakali Britanci, ki so spremljali njihovo pot. Spopad interesov dveh velikih sil se je razvil v bitko ruske vojske proti afganistanskim silam, na čelu katerih so bili britanski oficirji. Rusi so zmagali, nato pa so Aleksandrovi diplomati uspeli rešiti obmejno vprašanje z Britanci.

Pomorska zastava Rusko-francoske vojaške zveze

Aleksander III. je vodil konservativno notranjo politiko, navzven pa je radikalno spremenil zavezništva, s tem ko je obrnil hrbet Nemčiji in se tesneje navezal na Francijo in Britanijo.

Ali ste vedeli, da je na ruskem dvoru živelo tudi mnogo Afričanov? Preberite več v tem prispevku.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.