Ko je George Orwell leta 1949 objavil svojo antiutopično mojstrovino z naslovom 1984, mu je za navdih delno služila tudi Sovjetska zveza v času Josifa Stalina. Med svetom iz romana 1984 in Stalinovo Rusijo lahko potegnemo mnoge vzporednice in ena med njimi se tiče junaka okupacije. Ta dela v "Ministrstvu za resnico", kjer ljudje "revidirajo" zgodovino, tako da brišejo sledi vseh tistih, ki so padli v nemilost Velikega brata.
Podobno se je dogajalo tudi v Stalinovi ZSSR. Nek posameznik je lahko danes koristen politik, jutri pa ustreljen kot sovražnik ljudstva. V Stalinovi Rusiji so ljudi dobesedno brisali iz zgodovinskih knjig. Predstavljamo nekaj primerov.
Isak Zelenski je bil leta 1906 na čelu boljševiške partije. Lojalnost Stalinu pa nekdanjemu partijskemu funkcionarju v Uzbekistanu ni pomagala, saj je bil leta 1938 ustreljen, nato pa izbrisan iz vseh fotografij. Znan sovjetski umetnik Aleksander Rodčenko je Zelenskega moral izbrisati iz ene od svojih fotografij, tako da ga je zamazal s črno barvo.
Fotografije uradnikov so pazljivo retuširali. Na tej zgodovinski fotografiji so mladi socialisti leta 1897, preden so nekateri med njimi prišli na oblasti. Prepoznate lahko mladega Lenina (v sredini), ki je seveda ostal na svojem mestu. Manj sreče je imel Aleksander Malčenko (ki je stal na levi strani). Leta 1930 je bil obtožen za vohunstvo in usmrčen, na fotografiji pa je namesto njega ostala bela lisa.
Retuširanje sovjetske zgodovine pa včasih ni pomenilo brisanja ampak dodajanje elementov. Oblasti so menile, da demonstracija na tej fotografiji iz leta 1917 ne izgleda dovolj revolucionarno, saj na prodajalni na levi strani piše "Ure. Zlato in srebro", napisa na zastavi pa ni moč prepoznati. Z malo čarovnije so napis na prodajalni spremenili v "V boju boš dosegel svojo pravico", tistega na zastavi pa v "Dol z monarhijo!"
Posamezni politiki so bili obsojeni na popolno izginotje. To se je zgodilo na primer z Levom Trockim. Svoj čas je bil Stalinova desna roka, nato pa je postal njegov zapriseženi sovražnik. Kasneje so ugotovili, da Trocki tudi ni preveč fotogeničen in ga izbrisali: na tej fotografiji iz leta 1920 Trocki s kapo stoji pred Leninom, ki ravno govori ljudstvu. V kasnejši različici fotografije se Trockega sploh več ne vidi. Leta 1929 so ga izgnali iz ZSSR, vendar je v tujini nadaljeval boj proti Stalinu vse dokler ga leta 1940 ni ubil španski komunist Ramon Mercader.
Lenin je po svoji smrti leta 1924 prevzel vlogo nekakšnega svetnika socializma, zato se je ohranil na vseh fotografijah. Manj sreče so imeli ljudje iz njegovega kroga. Na tej fotografiji, posneti leta 1920, je bilo toliko "sovražnikov naroda" (Grigorij Zinovjev, Nikolaj Buharin in Karl Radek), da so oblasti zmanjšale celotno fotografijo, tako da se na njej vidi samo Lenina in proletarskega pisatelja Maksima Gorkega (za Leninom z brki).
Še en primer olepševanja fotografije z dodanimi detajli. Ta Leninov nagovor ljudstva se je zgodil leta 1920. Štiri leta zatem, ko bi fotografijo morali objaviti, pa so se uredniki odločili, da povečajo število prisotnih, tako da so si preprosto sposodili množico z neke druge fotografije.
Pri fotografiranju Stalina je bilo mnogo neposrečenih momentov. Na tej originalni fotografiji iz leta 1924 niso dobro skrili brazgotin na njegovem obrazu (posledica črnih koz v otroštvu). Nič čudnega zato ni, da je v časopisni izdaji iz leta 1939, ko je bil Stalin že uveljavljen voditelj, fotografija precej olepšana. Kot vidite, ima gladko kožo, brke pa mehke kot svila.
Na tej fotografiji iz leta 1926 je preveč tesno. Na njej je Stalin skupaj s partijskimi voditelji Nikolajem Antipovom, Sergejem Kirovom in Nikolajem Švernikom (od leve proti desni).
Vsi razen Stalina so eden za drugim izginili s fotografije. Primer Antipova je klasičen: ujet leta 1938 in ustreljen dve leti zatem. Kirov in Švernik sicer nista padla v nemilost, vendar jima to ni pomagalo, da ne bi bila izbrisana. Na fotografiji je ostal Stalin sam.
Znana ironija je, da je Stalinov teror pogubil tudi lastne izvajalce. Nikolaj Ježov (desno) je bil kot narodni komisar za notranje zadeve na čelu represivnih postopkov, ki so dosegli vrhunec v obdobju 1936 – 1938. Leta 1939 pa je tudi sam postal njegova žrtev, ko so ga ujeli in ustrelili. Nato je izginil iz vseh uradnih fotografij.
Ježov je krenil po poti svojega predhodnika Genriha Jagode. Lavrentij Berija, ki je ujel Ježova in ga zamenjal na položaju, se je po Stalinovi smrti tudi sam znašel v nemilosti in bil ustreljen.
Kakšne pa so bile prave razsežnosti Stalinovega terorja? Več v prispevku.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
