Zakaj je britanski kralj Jurij V. izdal zadnjega ruskega carja?

»Umor [carske družine] je zamajal očetovo zaupanje v dostojnost človeštva … Moj oče je Nikolaja nameraval osebno rešiti z ladjo, vendar je bil načrt blokiran.« To je vojvoda Windsorski napisal o svojem očetu Juriju V. v knjigi z naslovom Kraljeva zgodba. A kljub temu imamo razloge, da dvomimo v Jurijeve iskrene namene. Zakaj?

»Anglija umika svojo gostoljubnost«

Usoda carja in njegove družine po sestopu z oblasti je bila po februarski revoluciji leta 1917 pereča tema. Socialistični politiki, ki so prišli na oblast, so se bali, da bi car lahko začel protirevolucijo, medtem ko liberalni člani parlamenta niso hoteli podpihovati radikalnih idej in omogočiti represalij proti Nikolaju.

Ruski car Nikolaj II. med hišnim priporom v Carskem selu

TASS

Odstavljeni car je dobro vedel, kakšno nevarnost lahko zanj in za njegovo družino predstavlja radikalizacija javnega mnenja, zato je prosil prehodno vlado, da mu dovoli ostati na svoji rezidenci blizu Petrograda v Carskem selu, vse dokler si njegovi otroci ne opomorejo od ošpic. Nato bi se z družino odpravil v Murmansk in potem z ladjo v Anglijo.

Vlada je v Carskem selu za carja in njegovo ženo uvedla hišni pripor in podprla idejo o odpravi carske družine v Britanijo. Ruski zunanji minister Pavel Miljukov se je obrnil na britanskega veleposlanika Sira Georgea Buchanana, ki je kasneje sporočil, da je London pripravljen sprejeti Romanove in da bo za »potrebe prevoza poslana križarka«. Kasneje, ko križarke ni bilo nikjer na vidiku, je Miljukov vprašal veleposlanika o vzroku za zakasnitev. Ta mu je odgovoril preprosto, da »britanska vlada ne vztraja več pri svoji odločitvi o sprejemu carske družine«.

Zgodbo je potrdil takratni pravosodni minister in bodoči vodja vlade Aleksander Kerenski: »Britanska vlada meni, da dokler traja vojna, ne more izkazati gostoljubja carski družini«.

Obtožena je ruska stran

V spominih britanskega ambasadorja z naslovom Moja misija v Rusijo iz leta 1923, je predstavljena nekoliko drugačna zgodba: »Naša ponudba je ostala odprta in ni bila nikoli umaknjena,« je zapisal Buchanan in dodal, da je prehodna vlada naletela na opozicijo s strani socialistov in na koncu prav ona odstopila od prvotne namere.

Sir George William Buchanan leta 1915

Library of Congress

Leta 1927, ko je Kerenski v svojih spominih pisal nasprotno, so Britanci ponovili Buchananova pričevanja in obtožili nekdanjega ruskega premierja, da laže.

Pet let kasneje pa je na dan prišla resnica, ko je Buchananova hči Meriel objavila svojo knjigo z naslovom Razpad nekega imperija. V njej je zapisala, da je oče v svojih spominih želel vključiti tudi dejstvo, da je ponudba s strani Britanije le bila umaknjena, vendar so ga prisilili, da tega ni naredil: »V britanskem Foreign Officeu [instituciji britanske vlade za promocijo državnih interesov v tujini, op. prev.], kamor je prišel, da bi pregledal nekaj dokumentov, so mu rekli, da v kolikor to naredi, ga bodo obtožili izdaje državnih skrivnosti in mu ukinili pokojnino. Zapis, da je britanska vlada bila vseskozi pripravljena sprejeti ruskega carja, je tako načrtno prikrivanje dejstev,« piše.

Kaj pa so ta »dejstva«, o katerih piše Meriel? Lord Stamfordham, osebni tajnik kralja Jurija V., je aprila 1917 pisal britanskemu zunanjemu ministru: »Obvešča vas [Jurij V.], da sporočite premierju, da je po vsem, kar se piše v medijih, sprejem nekdanjega carskega para v Britaniji s strani kralja in kraljice nezaželen, saj bi lahko povzročil splošno ljudsko nejevoljo in ogrozil kraljev in kraljičin položaj.«

Kralj Jurij V. (1865 - 1936)

Getty Images

»Krivdo je treba deliti«

»Naraščajoči delavski nemiri in vzpon socializma v Britaniji je kralju povzročalo velike skrbi. Bal se je, da bo prisotnosti »krvavega Nikolaja« na britanskih tleh ogrozila njegov položaj in na koncu strmoglavila monarhijo,« piše britanski zgodovinar Paul Gilbert. Carjev vzdevek, ki ga omenja zgodovinar, se nanaša na streljanje miroljubnih protestnikov v Sankt Peterburgu leta 1905.

Zgodovinar meni, da je bil »kralj Jurij V. moralni strahopetec, ker je izgubil živce in se ustrašil političnih posledic odobritve azila carju in njegovi družini … Izdali so jih lastni plemiški sorodniki, druge vlade in ruski monarhisti. Zato morajo krivdo deliti vse evropske plemiške družine in ruske zaveznice iz prve svetovne vojne.«

Preberite še: Zadnji dnevi družine Romanov

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.