Slovenci v ruski revoluciji: utrinki iz spominov in pričevanj

Prisotnost Slovencev v ruski državljanski vojni je sicer javnosti manj znano področje zgodovine, ki pa je po drugi strani precej dobro dokumentirano v obliki zapisanih pričevanj, spominov in drugih dokumentov. Ob tokratni obletnici oktobrske revolucije predstavljamo utrinke iz spominov slovenskih udeležencev ruske državljanske vojne, ki so se kot avstrijski vojaki znašli v ruskem ujetništvu in se po izbruhu revolucije pridružili vrstam boljševikov. 

Med prvo svetovno vojno se je v vojnem ujetništvu na območju Rusije znašlo okoli 200.000 Jugoslovanov. Zajete vojake so pošiljali bodisi na delo v tovarne in na kmetije, bodisi v taborišča. Ko pa je Rusijo zajelo revolucionarno leto 1917, se je kmalu začela tudi organizirana dejavnost vojnih ujetnikov. Same revolucije v Petrogradu naj bi se udeležilo le malo Jugoslovanov in noben Slovenec. Je pa spomladi 1918 v Moskvi nastala prva komunistična organizacija med Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari, skoraj eno leto pred nastankom komunističnih strank v Jugoslaviji in Bolgariji. Ti posamezniki so se nato borili v državljanski vojni na strani revolucije. Njihovega natančnega števila ne vemo, a zgodovinarji ocenjujejo, da se je Rdeči armadi pridružilo med 30.000 in 40.000 Jugoslovanov. Med njimi so bili tudi mnogi Slovenci.

Ujeti na fronti

Slovenci, ki so služili v avstro-ogrski vojski, so bili poslani na vzhodno fronto na Karpate, v Galicijo in Ukrajino, kjer so se morali spopadati z rusko carsko vojsko. Številne enote so bile pri tem obkoljene, vojaki pa kot ujetniki odvedeni v globino Rusije.

Vojaki v ruskem ujetništvu

Getty Images

Ujetnike so nato razvažali po vseh koncih države. Nekateri so se znašli na velikih kmetijah, drugi so kopali premog v Sibiriji, nekateri pa so delo dobili v industrijskih obratih in na železnici. Dr. Jože Bergoč iz Lipice pri Sežani je služil kot častnik v avstro-ogrski vojski in bil leta 1916 ujet med ofenzivo ruskega generala Brusilova. V svojih spominih opisuje razmere na mučni poti med prevozom v osrednjo Rusijo:

»Čez nekaj dni so nas slovenske, hrvatske in srbske oficirje iz avstrijske vojske ločili od drugih ujetnikov, nas strpali v živinske vagone in odpeljali v notranjost Rusije. Vsi smo bili polni uši in vsako čiščenje je bilo zaman. Vsako jutro smo pobijali uši, zvečer smo jih bili zopet polni. Ko sem si nekoč v mlaki pri železniški postaji pral edino srajco, so me pijavke v vodi tako obgrizle, da mi je iz obeh nog tekla kri. V vagonih smo ležali na golih deskah in nismo imeli nobene posode za svoje potrebe. Če smo poskušali na kaki postaji, na kateri smo se ustavili, opraviti potrebo, smo že zaslišali nepozabno besedo »pašol« (rus. Пошел — gremo) stražnika s puško in zato smo morali nazaj v vagone.«

Mnogi Slovenci so v ujetništvu dobili priložnost, da spoznajo domačine in spremljajo dogajanje v državi. Videli so skoraj vse kotičke ogromne države, od Kavkaza do srednje Azije in Sibirije.

V daljni Sibiriji

Vojni ujetniki na delovišču

arhivska fotografija

Transibirska železnica je v tistih časih pomenila edino rusko transportno žilo med Moskvo in Tihim oceanom, zato je bila izjemnega strateškega pomena. Mnoge Slovence so zato kot vojne ujetnike pošiljali na delo na železnico ali pa v kakšnega od sibirskih rudnikov ali tovarn.

Med njimi je bil Alojz Kustold - Vasilij, ključavničar iz Ljubljane. Kot strojevodja je vozil vlak po vsej transibirski magistrali in februarja 1920 skrivoma navezal stike z boljševiki. Nato se je skupaj z drugimi jugoslovanskimi vojaki iz polka Matija Gubec v Nižnjeudinsku pridružil rdečearmejcem.

»Pod češko komando sem vozil oklopni vlak (1919-1920). In čeprav je bilo težko, sem podtalno navezal stike z boljševiki in jim poročal, kam bom vozil. Takrat sem dobil prvi psevdonim: Vasilij. Na mojo pobudo je na neki postaji šest vojakov s strojnicami in živežem odšlo v partizane k boljševikom.«

S »češko komando« je mišljena Češkoslovaška legija, ki se je v državljanski vojni borila proti boljševikom na strani prehodne vlade in admirala Kolčaka, transibirska železnica pa je bila osrednjega pomena za njihov obstoj. »Čehoslovaki« so uporabljali oklepne vlake, s katerimi so lahko vršili nadzor na velikim delom ruskega ozemlja ob železnici. Na koncu so jo izkoristili za umik svojih enot proti Vladivostoku, od koder so bili nato evakuirani nazaj v Evropo. Kustold je še nekaj časa ostal na železnici v službi revolucionarne oblasti, v svojih spominih pa razkriva tudi izkušnje z lokalnim prebivalstvom:

Oklepni vlak na sibirski železniški postaji v Nižnjeudinsku

Zbornik spominov udeležencev oktobrske revolucije in državljanske vojne v Rusiji (1917-1921)

»Videl sem mnogo ljudi, dobrih, poštenih. Imeli so me radi. Sibirjaki so moderni ljudje, v vsaki hiši je posebej kopalnica, vsak teden se kopajo v parnój, kakor pravijo prostoru, kjer na vroč kamen zliješ vodo, da se dviga para, od katere se potiš, hkrati pa se z brezovo metlico s svežimi listi tepeš po telesu. Čisti ljudje so!«

Po vrnitvi v rodno Ljubljano leta 1921 se je pridružil jugoslovanskim komunistom, leta 1942 pa je stopil med partizane, kjer je bil znan pod svojim ruskim psevdonimom.

V spominih slovenskih vojnih ujetnikov pa naletimo tudi na zgodbe, ki bi bile vredne filmskega scenarija. Leopold Vodopivec takole opisuje, kako se je kot rdečearmejec znašel v spopadu z belim generalom Kolčakom in pri tem prečkal celotno Sibirijo:

»Naši odredi so bili preslabotni, da bi zdržali sovražnikovo premoč. Mi, rdečearmejci, smo se morali umakniti. Razkropili smo se na vse strani. En del je šel partizanit, drugi del se je napotil v vas, h kmetom. Jaz sem prišel h kmetu v vas in delal pri njem. Bil je dober človek. Rdečearmejci smo seveda obdržali orožje in bili smo v najtesnejših stikih s partizani. Zato so belogardisti stikali za nami po vaseh. Nekoč sem češkemu legionarju, ki me je zasačil na kmetiji, ušel skozi okno v noč.«

Vodopivec nato nadaljuje z opisom svojega dolgega bojnega pohoda:

»Konec 1919. in začetek 1920. leta je prinesel zmago rdeči armadi. Bela vojska je bila razbita, Kolčaka je sovjetsko sodišče obsodilo na smrt. Zbrali smo se v Novonikolajevsku in se spet pridružili rdečim enotam. Belo gardo smo podili pred seboj na vzhod do meja Mongolije in Kitajske … Nazaj smo jo ubrali po južni poti skozi Kirgizijo in Turkestan do Kaspijskega morja. Sedem mesecev smo se premikali in se včasih spopadali z ostanki protirevolucije. Čistili smo deželo od belih banditov. Pri bogataših smo rekvizirali žito in ga pošiljali v centralno Rusijo, kjer je primanjkovalo hrane.«

Poveljniki in obveščevalci

Slovenci, ki so se pridružili boljševikom, so prevzemali najrazličnejše vloge. Nekateri so bili imenovani celo za poveljnike vojaških enot. Ivan Možina se je Rdeči armadi pridružil v Turkestanu. Po sodelovanju v več bojih proti beli vojski je pridobil čin vodnika. S svojimi četami se je boril v Buhari, nato pa se odpravil na fronto proti četam generala Petra Wrangla v Ukrajini. Možina je bil nato premeščen v Pavlograd (vzhodna Ukrajina), kjer je delal v posebnem oddelku lokalne uprave sovjetske obveščevalne službe ČEKA.

Faksimile zgornje polovice prve strani jugoslovanskega štirinajstdnevnika Crveni barjak - Rdeči prapor, ki je izhajal leta 1920 v Taškentu (današnji Uzbekistan) v slovenskem in srbohrvaškem jeziku

Zbornik spominov udeležencev oktobrske revolucije in državljanske vojne v Rusiji (1917-1921)

Jožetu Velnarju iz Ljutomera, ki se je po revoluciji pridružil internacionalnemu bataljonu v Moskvi, so dodelili poveljstvo nad bataljonom. Temu je poveljeval v bojih okoli mesta Tula na zahodu Rusije. »Rad se spominjam časa, ki sem ga preživel v Rdeči armadi, saj imam lepe spomine o dobrem tovarištvu, sem pa bil takrat mlad, poln idej in navdiha,« je zapisal. Med obveščevalce je prišel tudi Alojz Česen: »Z obleko smo bili preskrbljeni, hrana je bila jako pičla, municije smo imeli zadosti, zdravil pa malo.«

Povratniki pod drobnogledom treh oblasti

Po vrnitvi v domovino so bile oblasti na povratnike iz Rusije še posebej pozorne. Ob prihodu na železniške postaje so nekdanje ujetnike zasliševali in podrobno spraševali o njihovi vlogi med državljansko vojno v Rusiji.

Franc Mežek je bil ujet na fronti že konec leta 1914. V času ruskega ujetništva je bil vključen v gradnjo železniške proge, nato pa se je zaposlil v neki mizarski delavnici v Kazanu. Skupaj z delavci se je udeleževal protestov, bil sprejet med rdečearmejce, a na koncu v Ukrajini padel v roke nemški vojski. Kmalu zatem so ga poslali nazaj v domovino, ki je bila takrat še Avstro-Ogrska:

»V baraki za povratnike so se oficirji in podoficirji trudili, da nas, »osvobojene« ujetnike, očistijo boljševizma. Ko so menili, da sem dovolj »očiščen«, so me poslali v Ljubljano. Vojaških barak v Šiški se dobro spominjam, ker je v njih prišlo do nemirov. Nas, vojake-puntarje, so spravili v ječo in pred sodišče. Grozila nam je smrtna kazen, pa je bilo Avstrije konec prej kot nas.«

Slovenci-rdečearmejci z leve proti desni (na klopi): Franc Fon, kovač iz Bovca, Ivan Kogovšek in Tratnik; prvi na levi stoji Ivan Možina, rudar iz Loga pod Mangartom

Zbornik spominov udeležencev oktobrske revolucije in državljanske vojne v Rusiji (1917-1921)

Slovence, ki so živeli pod italijansko oblastjo, so po povratku v domovino preganjale fašistične oblasti, kot tudi zgoraj omenjenega Ivana Možino iz Loga pod Mangartom. Možina je sodil med tiste slovenske ujetnike, ki so tekom ujetništva videli daljno srednjo Azijo in Turkestan, po prihodu domov pa začeli organizirati lokalne komunistične celice.

Tiste, ki so se v domovino vrnili po letu 1918, so pričakale že jugoslovanske oblasti, njihove usode pa so si bile med seboj precej različne. Nekaterim pa se je nasmehnila sreča, tako kot Jožetu Zupančiču, bodočemu aktivistu OF in dachauskem internirancu:

»Vrnil sem se prek Moskve, Poljske in Dunaja sredi junija 1922. Na meji v Mariboru mi je znanec iz Rusije, obmejni komisar Brenčič, ki se je vrnil dve leti pred menoj, povedal, da me ima v posebni knjižici zapisanega tako, da bi me moral pod stražo poslati naravnost v zapore Glavnjače v Beograd. Njemu sem se moral zahvaliti, da sem se lahko odpeljal v Ljubljano, kjer mi je policija izprašila vest, potem pa so žandarji še nekaj časa sledili za menoj, če sem hodil kam na podeželje.«

Večina omenjenih posameznikov je po vrnitvi domov nadaljevala z aktivističnim delom v okviru Komunistične partije Jugoslavije. Tisti, ki so preživeli turbulentna 20. in 30. leta, so se morali ponovno soočiti z vojno, ki je leta 1941 spet potrkala na domača vrata. Čeprav so bili nekdanji borci ruske revolucije ob izbruhu druge svetovne vojne že v zrelih letih, to nekatere ni ustavilo, da ne se ne bi pridružili Osvobodilni fronti, v kateri so delovali z ramo ob rami s svojimi otroki.

Pri pripravi prispevka je bilo uporabljeno besedilo in gradivo iz knjige Jugoslovani v oktobru: Zbornik spominov udeležencev oktobrske revolucije in državljanske vojne v Rusiji (1917-1921), ki jo je uredil France Klopčič, založil zavod Borec in natisnila tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani 1969.

Preberite še:

»Sovjetska sled« med slovenskimi partizani

Perm: Rusko mesto blizu Urala, kjer se spominjajo slovenskih vojakov in imajo radi slovenščino

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.