Zakaj je tale brzostrelka (PPŠ-41) na vsakem spomeniku v čast Rdeči armadi?

Mark Markov-Grinberg/TASS

V 30. letih 20. stoletja so v Sovjetski zvezi smatrali brzostrelke za zgolj podporno orožje, medtem ko je imela glavno vlogo pri sovjetskih vojakih puška Mosin-Nagant. Tedaj je bilo število obstoječih brzostrelk (zapletenih in dragih brzostrelk Degtjarjov) še zanemarljivo.

Suomi KP/-31

Kuvaaja vänrikki V. Hollming

Ko pa so Finci začeli učinkovito uporabljati brzostrelke Suomi KP/-31 v zimski vojni proti Sovjetski zvezi, so tudi Sovjeti doumeli, da je prihodnost ravno v tem orožju.

Aleksander Stanovov/Sputnik

Tako je bila izumljena poceni in učinkovita brzostrelka Špagin. To orožje je vstopilo v Rdečo armado 21. decembra 1940 pod nazivom PPŠ-41, množična proizvodnja pa se je začela šele konec leta 1941.

PPŠ-41 v blokiranem Leningradu, 1941

Boris Kudojarov/Sputnik

PPŠ-41 so pogosto rekli »Papaša« (»Očka«), saj izgovor črk »P-P-Š« zveni zelo podobno tej besedi.

1943

Getty Images

PPŠ-41 je obstajala v 5 milijonih kosih in je tako postala najbolj množična brzostrelka v drugi svetovni vojni. Za primerjavo: nemških MP-40 je bilo 1 milijon.

Nemški zvezni arhiv - Bundesarchiv

Tudi Nemcem je bila všeč PPŠ-41, ki so jo aktivno uporabljali kot zaseženo trofejno orožje. Še več, preko kot 10000 zaseženih sovjetskih brzostrelk so celo preoblikovali po nemških standardih: s kalibra 7,62 mm na 19 mm.

Vuosalmi, Karelijska ožina, julij 1944

SA-kuva/Finnish Armed Forces

MP-40 je imel samo eden od desetih nemških vojakov, ostali so uporabljali Mauser 98K, zato so zasežene ppš-jevke prišle prav nemških vojakom. Poleg tega so imele PPŠ-41 tudi daljši domet od MP-40.

Češki vojaki, ki so se borili ob Rdeči armadi, v osvobojeni Pragi, 9.5.1945

Sputnik

PPŠ-41 je postala tudi glavno orožje tujih enot Rdeče armade, ki so se ob boku s sovjetskimi borci borili proti Hitlerju: češkoslovaškega neodvisnega bataljona in 1. pehotne divizije Tadeusz Kosciuszko Infantry Division.  

Reprodukcija fotografije bombnika Tu-2 iz skladov Muzeja zračnih sil v vasi Mohino

V. Šijanovski/Sputnik

Leta 1944 so PPŠ-41 vključili v nov strelski sistem, ki so mu pravili »Ognjeni jež«. 88 brzostrelk so montirali v bombni del bombnika Tu-2 in tako je lahko pilot smrtonosno in uničujoče streljal na sovražnikovo pehoto. Vendar se ideja ni prijela, ker je bilo ponovno vstavljanje nabojev zelo zamudno in ga je bilo mogoče opraviti samo na tleh.

1942

Getty Images

Ob koncu vojne je PPŠ-41 postala glavno malo strelno orožje sovjetske armade, ki ga je prejelo več kot 55% vojakov.

Viktor Gricuk/Global Look Press

PPŠ-41 je postala sestavni del podobe sovjetskega vojaka po drugi svetovni vojni. Na večini spomenikov v čast sovjetskim vojakom po vsem svetu vojaki držijo ravno tole znamenito brzostrelko.

PPŠ-42, Heartbreak Ridge, Koreja, november 1952

Getty Images

Po drugi svetovni vojni je bila zagnana široka proizvodnja PPŠ-41 v Severni Koreji. Eno od prvih pušk iz te proizvodnje so leta 1948 podarili Stalinu ob njegovem 70. rojstnem dnevu.

Med mirovnimi pogajanji v Panmudžonu v demilitarizirani coni med obema Korejama, 1953

Getty Images

S PPŠ-41 so se vsaj trikrat bojevali tudi proti ameriškim vojakom in ameriški obveščevalni službi CIA: med korejsko vojno, v začetku vietnamske vojne in med invazijo v Prašičjem zalivu na Kubi.

Preberite še: Vojne trofeje: Kako so sovjetski in nemški vojaki uporabljali nasprotnikovo orožje

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.