Takoj po začetku sovjetske intervencije v Afganistanu in padcu Aminove vlade, je prišlo do vstaje nasprotnikov države, ki so jo Sovjeti poskušali stabilizirati. Konflikt je iz kratke intervencije prerasel v dolgotrajno in izčrpajočo vojno, v kateri je sodelovalo več držav, tudi največje svetovne sile. V praksi je bil vzpostavljen blok ZDA in Kitajske proti sovjetski prisotnosti, Afganistan pa je bil samo platforma, na kateri se je ta konflikt izvajal.
Začetne vstaje posameznih delov vojske in posamezni poskusi spopadov s sovjetskimi silami so bili hitro zadušeni. Kmalu po tem pa se je situacija spremenila – konflikt je vse bolj dobival značilnosti gverilske vojne, kjer so ključno vlogo igrale odprte meje s Pakistanom in Iranom. Omejen sovjetski kontingent, ki je štel okoli 50.000 mož, so po nekaj letih vojne povečali na 100.000. A po štirih letih še vedno ni kazalo, da bi se vojna lahko kmalu končala. Sovjetsko poveljstvo in politični vrh sta izdelala ambiciozen načrt, po katerem bi Afganistan popolnoma odrezali od Pakistana, od koder je je prihajalo orožje, skupaj s tujimi borci in inštruktorji.
Ker je bil predlog o povečanju kontingenta na 500.000 mož zavrnjen, se je pristopilo k bolj racionalnemu cilju blokade meje. Največji del sovjetskih sil so predstavljale motorizirane divizije, ki niso bile najbolje usposobljene za gorsko bojevanje in hitre premike. Kmalu so povečali število posebnih, izvidniških in diverzantskih enot. Ti ukrepi naj bi ustvarili predpogoje za to, da se blokira mejo s Pakistanom in Iranom s pomočjo manjših enot, ki bi dobivale natančne podatke o prehodih sovražnih karavan (konvojev), katere bi nato uničili.
Februarja 1984 so Sovjeti začeli z operacijo Zavesa oz. »vojno proti karavanam«. Helikopterji so zaradi neprehodnega terena postali nepogrešljivi. Največ karavan mudžahedinov so odkrili s pomočjo optične opreme. Po zaznavi posameznega konvoja je bila njegova lokacija, številčnost in oprema sporočena prestreznim enotam, ki so čakale v zasedi. Te enote so bile razporejene po celotni dolžini meje, premeščale pa so se s helikopterji, oklepniki in peš, odvisno od razdalj in terena. Največ zased so izvedli padalci in pripadniki posebnih enot (specnaz), katerih prisotnost v Afganistanu se je zavoljo operacije Zavesa povečala za nekaj brigad. Zasede je pokrivala artilerija ali pa dežurni jurišni helikopterji Mi-24. Sovjetsko poveljstvo je pomanjkanje vojakov na terenu poskušalo nadomestiti z naprednim načinom vojskovanja.
A po petih letih operacije je postalo jasno, da je s tako majhnim številom vojakov nemogoče pokrivati več tisoč kilometrov dolgo mejo. Zasede so uspele uničiti samo 15 odstotkov vseh karavan, kar je sicer zmanjšalo učinkovitost upornikov na terenu, ni pa prekinilo dotoka orožja in ljudi. Samo posebne enote so med operacijo izgubile več kot 500 pripadnikov, a so na drugi strani ubili 17.000 mudžahedinov, zaplenili okoli 800 in uničili 990 karavan. Pri drugih vejah vojske so bile številke še višje.
Operacija se je končala po govoru Gorbačova leta 1988, ko se je začel umik enot, naprej v večje baze po Afganistanu, nato pa domov v Sovjetsko zvezo. Sovjetski vojaki so pri izvajanju operacije pokazali visoko stopnjo profesionalnosti in motiviranosti, kar se je odražalo v izgubah nasprotnika. Kljub temu se je vojaški in politični vrh na koncu odločil za popoln umik iz Afganistana.
Preberite še:
Zakaj so Sovjeti tako mrzlično iskali ameriške protizračne rakete v Afganistanu?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
